…zato sem v nastavitvah ponovno obkljukal možnost ““
Kar pa je v bistvu prilično brezpredmetno, ker že jutri za nekaj časa odhajam v kraje, kjer bo moja dostopnost do interneta vprašljiva. Se vidimo, ko se vidimo. Eni prej, drugi kasneje…
O leskovškem gradu, znanem tudi po imenu Šrajbarski turn, sem že pisal lanske jeseni, ko sem se eno jutro slučajno mimo sprehodil s fotoaparatom v roki. No, danes sem si šel zadevo pogledat malo pobliže.
Grad je bil postavljen bogsigavedi katerega leta, v sedanji obliki pa bo baje kmalu dopolnil 500 let. V njem so živeli med drugim tudi eden od Valvasorjev (se ne spomnim, kateri) innekaj Auerspergov. Najbolj znan med njimi je bil menda Alexander Anton Auersperg, znan tudi kot Anastasius Grün. To je tisti Prešernov kamerad, ki je njegove pesmi prevajal na nemško.
Po drugi svetovni vojni so v njem živeli v glavnem reveži, grad pa je samo še propadal. Danes tam vztrajajo samo še štirje stanovalci, nihče pa več ne skrbi za stavbo tako, kot bi bilo treba. Baje bodo stanovalce v kratkem preselili v nova stanovanja, grad pa obnovili za velike denarje. Govori se o desetih milijonih evrov, čeprav marsikdo dvomi, da bo to dovolj. Bomo videli.
V glavnem, takole zgleda pročelje (malo s strani):
Tkole pa zgleda vhod:
Tkole pa zgleda notranje dvorišče:
Tkole pa zgleda tam pod oboki med stebri:
Tkole pa zgleda en detajl z notranjega dvorišča:
Tkole pa zgleda vhod v kevder oziroma grajski arest:
Tkole pa zgleda grajski kevder:
Tkole pa zgledajo grajske dile:
Tkole pa zgleda vrh turna od znotraj:
Tkole pa zgleda južno krilo:
Tkole pa zgleda en napis v Latinščni, ki ga nihče ne razume:
Vsepovprek se pojavljajo takšne in drugačne lestvice najboljših bandov, albumov in pesmi z bolj ali manj brezveznim izborom, s katerim se eni strinjajo, drugi pač ne, ampak mislim, da ne bo imelo veliko ljudi kaj dosti proti, če proglasim Lynyrd Skynyrd za najboljši rock band vseh časov ever.
If I leave here tomorrow
Would you still remember me?
For I must be travelling on, now,
‘Cause there’s too many places I’ve got to see.
But, if I stayed here with you, girl,
Things just couldn’t be the same.
‘Cause I’m as free as a bird now,
And this bird you can not change.
Lord knows, I can’t change.
Bye, bye, its been a sweet love.
Though this feeling I can’t change.
But please don’t take it badly,
‘Cause Lord knows I’m to blame.
But, if I stayed here with you girl,
Things just couldn’t be the same.
Cause I’m as free as a bird now,
And this bird you’ll never change.
And this bird you can not change.
Lord knows, I can’t change.
Lord help me, I can’t change.
No, pa sem še jaz probal nardit burek. Že vnaprej naj povem, da ni ne vem kako dobro ratalo.
Baje, da rabiš tele sestavine:
Kar mi sicer ni čisto jasno, ampak okej, sprejmem. Če bi bilo po moje, bi dal noter skuto pa kislo smetano pa nič drugega. Jajca tudi še razumem, zakaj mora bit feta sir, sploh pa sladka smetana, pa pitaj boga.
No, kakorkoli že, skuto, feta sir, kislo smetano in jajca zmešaš skupaj…
…da nastane nekaj takega:
No ja, malo bolj tekoče je lahko. Pa brez velikih grudic.
In potem pride komplicirani del. Oni diagram je rahlo dvoumen. Kako in kam naj namažem nadev? Pa kako na debelo? Nič, imel sem pet velikanskih listov testa, pa sem malo eksperimetniral. Vsakega sem namazal in zavil malo drugače.
Ko sem dal v pečico, je vse skupaj izgledalo malo bogo. Prilično neestetsko in dosti suho. Pa na parih mestih je testo počilo in je fila ven pogledala. Eh ja, bo že…
Zamrzoval nisem nič, ampak sem kar vse naenkrat spekel. Saj se lahko potem pogreje. V glavnem končni produkt je približno takšen:
Užitno je, nisem pa ne vem kako navdušen.
Naslednjič delam svoje testo, feta sir in ostale gluposti odpadejo, pa nekdo mi mora pokazat, kako se zadevo najlepše zavije.
En lep zimski, pardon, pomladanski pozdrav. Današnja tura pa res ni bila za babe. Ne da se mi pisat komentarjev pod vsako slikico, povem naj samo, da ga je bilo ob pol desetih zjutraj, ko sem sredi najhujšega snežnega meteža pririnil na vrh, za približno do kolen frišnega (oziroma do jajc, če si pokleknil).
Dolgo časa sem razmišljal, kako bi tole napisal. Lahko bi sestavil skoraj resen spis, v katerem bi naštel dejstva, ki so mi poznana in postavil vprašanja, na katera mi še manjkajo odgovori, ampak potem bi polovica bralcev spet mislila, da sem zamorjen in depresiven, ker pač razmišljam medtem ko bi lahko gledal, kar pač je že zdaj na televiziji, ali pa ko bi lahko trgal rožice na travniku.
Lahko pa bi zapisal oseben pogled na tematiko in kako se zadeva tiče mene in mojega življenja, vse skozi moje oči, ampak potem bi spet najmanj polovica bralcev, če ne več, mislila, da ne znam nič drugega kot jamrati in se smiliti samemu sebi.
Ali pa bi napisal na duhovit, mogoče celo humoren način, kot se mi je že kdaj prej posrečilo. Lahko bi celo dodal kako življenjsko anekdoto, da bi bilo bolj zanimivo. Ampak po pravici povedano se mi ne da izmišljevati vicev, pa še tričetrt bralcev ne bi razumelo niti približno, kaj sploh hočem povedati.
V glavnem, o igranju vlog — ali kako bi se že temu reklo — bi rad par stvari napisal. Svetu in ljudem okoli sebe kažemo različne obraze, kakor pač zahteva dana situacija in teh se vsak dan zamenja malo morje. Da bi bili uspešni v življenju, se moramo prilagoditi okoliščinam in vsakič odigrati njim primerno vlogo.
Pa niso vsi enako vešči tega. Pravzaprav obstaja cel spekter, od socialno popolnoma nesposobnih ljudi, kot so razni avtisti in drugi ljudje z razvojnimi motnjami, ki svetu kažejo en sam obraz — to je tisti njihov edini in popolnoma iskren obraz in so čisto nezmožni česarkoli drugega –, pa vse do vrhunskih bleferjev, ki spretno krmarijo skozi vse družbene situacije in so sposobni v trenutku instinktivno odigrati najprimernejšo vlogo, prikriti resnico, zavajati sogovornika, lagati, potvarjati čustva in kar je še podobnega. Ti ljudje ponavadi postanejo uspešni politiki ali prodajalci življenjskih zavarovanj.
V bistvu gre za dve ločeni sposobnosti. Ena je sposobnost prepoznati situacijo oziroma prebrati druge ljudi in izbrati temu ustrezno vlogo. Čisto drugače se je na primer potrebno obnašati, ko si na pivu s prijatelji, doma na družinskem kosilu, v službi pri nadrejenih, v službi pri podrejenih, v šoli pred tablo, na vlaku ali avtobusu, v pogovoru s strankami, pri pogajanju za višjo plačo in tako naprej. Druga pa je sposobnost izbrano vlogo dejansko odigrati na bolj ali manj uspešen način.
Nekateri obvladajo prvo, ampak nikakor ne morejo držati pokrskega obraza, drugi pa mogoče nimajo pojma, kako se vesti v družbi, ampak so sposobni dano vlogo vrhunsko odigrati. Takšni ljudje lahko recimo postanejo profesionalni igralci. V vsakem primeru pa to, kako dobro človek obvlada ti dve sposobnosti, v veliki meri vpliva na njegovo uspešnost v življenju. Bolje kot znaš prebrati in razumeti sleherno situacijo v družbi ter bolje kot znaš temu primerno vlogo odigrati, lažje voziš skozi življenje.
In zdaj še, kako se vse to tiče mene osebno, da bodo zadovoljni tudi tisti, ki so prepričani, da v vsaki objavi jamram in se smilim samemu sebi. Jaz sem bližje tistemu delu spektra, ki je socialno invaliden. Večino časa nimam absolutno nobenega pojma, kaj se od mene pričakuje. Večino časa nimam pojma, kako bi se naj obnašal, kaj naj bi govoril in kako se obnašal, da bi dosegel nek cilj. Sploh pa mi ni jasno, kako prepričljivo lagati, se pretvarjati, blefirati. Praktično ves čas sem en in isti jaz ne glede na to, s kom govorim.
In to — sem ugotovil po globokem premisleku — je glavni razlog, zakaj me kar naprej življenje tepe po glavi. Ker sem socialno neprilagojen.
Nekateri vstajajo ob pol petih zjutraj, drugi pa zadevo rešimo bolj elegantno in polno luno poslikamo ob bistveno bolj človeški uri. Resda ob šestih popoldne ni bilo tako lepo zloveščih oblakov, ki bi se podili čez nebo, ampak fotke so vseeno v redu.
Včeraj je bil najbolj depresiven dan v zadnjih mesecih. Sumim, da zaradi vremena. Večji del dneva je sijalo sonce in bilo je toplo. Zjutraj sem komaj našel dovolj motivacije, da sem vstal in šel v službo. Depresija je bila neznosna. Cel dan.
Danes pa se zbudim in evo, popolno nasprotje. Dež in sneg. Bolj sneg kot dež. In to veliko njega. V velikih, mokrih, lepljivih kosmih je padal iz sivine neba.
Od same vzhičenosti sem že resno razmišljal, da bi oblekel težko smučarsko bundo in namesto v službo šel ven slikat. No, na koncu sem se vseeno zadovoljil s par škljoci direkt z okenske police.
Snega ne bo več, zmrznilo tudi upam, da ne bo, drevje pa veselo cveti. Skratka pomlad definitivno je.
Modro nebo, sonček sije, pod drevesi pa vse lepo sladko dehti.
Ko so češnje cvetele, sm prvič vidu jo… in tako dalje…
And now… for something completely different.
Muuuuuuuuuuuuuuuuuuu…
A ni lepo?
Tako, to je vse, kar se tiče mojega današnjega jutranjega vandranja. Če bi mel zraven še kakšno fejst dekl’co, bi blo po moje celo en mal romantično. A se katera javi?
Ravno sem nekaj razmišljal. Kaj bi se zgodilo, če bi umrl? Ne mislim čez petdeset let, ampak danes, jutri, zdaj?
Če bi me recimo povozila nekajtisočtonska vlakovna kompozicija iz dvaintrideset modrobelih vagonov za prevoz razsutega tovora? Ali če bi slučajno padel z mostu v ledeno mrzlo Savo, po čudnem naključju preživel, dobil pljučnico in potem umrl od hude alergične reakcije na antibiotike? Ali pa če bi mi na primer na glavo padel zadnji sedež vojaškega učnega letala za trening bodočih pilotov, ki ga je po nesreči katapultiralo iz pilotske kabine med rutinsko vajo?
Bi se veliko spremenilo? Bi me kdo pogrešal? Bi bil kdo žalosten? Bi imel kdo slučajno kakšne neprijetnosti? Bi sploh kdo opazil?
Staršem bi verjetno bilo malo hudo. Predstavljam si, da ni ravno prijetno, če preživiš potomca. Verjetno bi rekli nekaj v stilu “škoda ga je bilo… pa tako mlad je bil… ni dosegel svojega potenciala.”
Fabrika se ne bi podrla. Mogoče bi imel kdo manjše nevšečnosti, ker se ne bi znašel v delu, ki bi ga pustil za sabo, ampak omembe vrednih posledic ne bi bilo. Nekdo bi dobil lepo pisarno.
Lastniki stanovanja bi morali najti novega podnajemnika.
Nekaj naključnih neznancev bi se spraševalo, zakaj se ne prijavim več v MSN, zakaj ne odgovarjam na maile in zakaj se ne javljam na telefon. Še nekaj drugih bi se spraševalo, zakaj nič več sem ne napišem. Mogoče bi kdo celo napisal kakšen komentar.
Ostali ne bi niti opazili.
Kaj pa bi bilo recimo z mojimi spomini na preteklost, na vse, kar sem doživel, vse, kar sem videl in na ljudi, ki sem jih poznal? Pa z vsem, kar sem kadarkoli občutil? Z upi za prihodnost in strahovi, ki so mi preprečili, da bi te upe dosegel? Z vsemi neizpolnjenimi sanjami, neuresničenimi načrti in neuslišanimi hrepenenji? In kaj bi bilo z vsemi neštetimi trenutki, ki sem jih doživel v mojem življenju, pa z nikomer delil?