Koji kurac je tem primitivnim neprilagojenim vijolam napoti milijon let stara nič kriva nič dolžna konzerva od avta, da jo je treba vandalizirat?!? Od včeraj dalje ne navijam več za Maribor. Samo zato, ker ima glupe navijače.
In your face, Viole! Jebite se slatko!
P.S.: Ob prvi priliki, ko vidim sparkiran avto, v katerem je kakršenkoli znak privrženosti Mariboru (karkoli vijolčnega), leti stran špegu!
V bistvu je obnovo napisala že Sparkica tukaj, tako da meni preostane samo še to, da dodam nekaj slikovnega materiala za zanamce.
Še prej naj samo povem, kaj smo šli gledat, če bi koga slučajno zamikalo, da šel po naših stopinjah. Na kratko: bohorske slapove. Bolj točno dva od njih. Prvi je menda Bojanca, drugi pa Pekel. Gre se z Blance gor po dolini potoka Blanščica z avtom kakih pet, šest kilometrov do Požuna, potem je pa en lep dvourni sprehod po neokrnjeni naravi (postanki so že všteti).
Za druga dva slapova je treba malo več časa in kondicije. Kdaj drugič.
No, pa gremo. Začne se v blatu:
Nadaljuje se po lepi potki ob potoku:
Potem se pride do prvih mini slapov:
In potem do glavne atrakcije (ignorirajte podivjanega turista in se osredotočite na slap):
V soboto 26. aprila 2008 je bila na stadionu Matije Gubca v Krškem prva grand prix dirka nove sezone svetovnega prvenstva v speedwayu. Nastopilo je najboljših 15 tekmovalcev na svetu iz lanske sezone, s povabilom organizatorja pa tudi naš najboljši voznik Matej Žagar.
Spektakel je uspel več kot odlično. Gledalcev je bilo še nekaj več kot lansko leto, po moji oceni kakšnih 8.000 ali tam nekje. Sledi par utrinkov s tega velikega dogodka.
Glavna tirbuna:
Žagarjev boks:
Montiranje zadnjega kolesa:
Matej Žagar:
Zadnji napotki pred vožnjo (Hans Andersen):
Akcija:
Matej Žagar je vozil odlično in bil po treh vožnjah na šestem mestu.
Potem pa je močna ploha za kratek čas prekinila dirko in otežila pogoje tako tekmovalcem kot gledalcem in fotografom:
Videli smo tudi nekaj padcev. Lukaš Dryml:
Na žalost je v odločilni vožnji padel tudi Matej Žagar:
Pred polfinalno vožnjo:
Priprave Hansa Andersena in Tomasza Golloba:
V finale se je zanesljivo uvrstil tudi favorit in lanski svetovni prvak Nicki Pedersen:
Vendar je Tomasz Gollob bolje štartal in prevzel vodstvo:
Zmagal je Tomasz Gollob:
Slavje na odru za zmagovalce:
Končni vrstni red na vrhu: 1. Tomasz Gollob, 2. Nicki Pedersen, 3. Hans Andersen:
Tole psevdo-psihoanalizo sem dolžan že nekaj časa, tako da upam, da nisem prepozen in se nisem že preveč zameril. Ampak bolje pozno kot nikoli, a ne? Nisem pa prepričan, da bo naročnik ravno zadovoljen.
Kakorkoli že, ker sem o Freudovi razvojni teoriji pisal že dolgo nazaj, naj na hitro ponovim. Razvoj človekove osebnosti poteka v petih fazah, ki se imenujejo oralna, analna, falična, latentna in genitalna. Da bi napredoval v naslednjo fazo, mora otrok razrešiti konflikte prejšnje. Če mu to ne uspe, se to v odrasli dobi pokaže preko različnih simptomov, sindromov, motenj in kar je še podobnih stanj.
Zadnjič sem na hitro preletel vseh pet faz, tokrat pa se bom osredotočil le na najbolj famozno tretjo, se pravi falično fazo. Če je kdo že pozabil, to je tista faza, v kateri se fantek (star tri leta ali tam nekje) romantično zaljubi v svojo mamo, očeta pa dojema kot tekmeca (Ojdipov kompleks). Faza je razrešena, ko fantek pri kakšnih šestih letih starosti opusti vsa romantična nagnjenja do mame, očeta pa sprejme kot prijatelja, mentorja in vzornika.
Nerazrešeni konflikti tretje faze so verjetno eden najpogostejših vzrokov za različne osebnostne motnje. Tokrat se bom omejil na samo en možen scenarij, ki privede tega.
V primeru, da v ključnih letih fantek nima ob sebi primernega očeta, se nima komu zoperstaviti za naklonjenost mame, do katere goji močna romantična čustva. Še posebej, če je oče fizično tam, vendar je emocionalno odsoten, polrg tega pa je nesposoben slabič, ki ne opravlja ustrezno ne očetovskih ne zakonskih dolžnosti, ga fantek ne bo jemal kot dostojnega nasprotnika in ga bo ignoriral. Če pri tem “sodeluje” še mama s pretirano ljubečim in popustljivim odnosom, bo fantek ostal večno zaljubljen vanjo.
Ko tak fantek odraste, je nesposoben normalnih odnosov z drugimi moškimi. Sebe ima za večvrednega in zavrača tako sklepanje prijateljstev kot tudi vsakršno obliko tekmovanja z drugimi. Zaradi tega so taki moški večinoma samotarji ali pa gojijo le površna prijateljstva. Ker se ne vklopijo v družbo in ne funkcionirajo dobro v timu, pa tudi zaradi svoje izrazite netekmovalnosti in neagresivnosti, so večinoma neuspešni v vseh sferah življenja in nikoli ne dosežejo svojega potenciala (le izjemoma so prav zaradi svoje visoke individualnosti nadpovprečno uspešni).
Prav tako ti moški niso sposobni normalnega odnosa z žensko. Bojijo se vzpostaviti kontakt z žensko, ker so še vedno čustveno privezani na svojo mamo. Če pa jim že uspe priti v tesnejši stik s kako žensko, so v tem odnosu nesposobni odigrati normalno moško dominantno vlogo.
V vsaki ženski vidijo svojo mamo. Ker jo še vedno idealizirajo, ni nobena druga dovolj dobra. Poleg tega se dostikrat zgodi, da zaradi družbenih norm, ki strogo prepovedujejo vsakršen romantičen odnos do lastne mame in zaradi identifikacije vsake ženske z le-to, ti moški čutijo strah ali odpor do sklepanja čustvenih vezi z drugimi ženskami.
Če pa si ti moški vendarle želijo bližine druge ženske, iščejo v prvi vrsti predvsem nadomestek svoje mame. Nočejo ženske, ki jim bo podrejena, ampak iščejo táko, ki bo v odnosu dominantna, vendar bo istočasno poskrbela za vse njihove potrebe. Táko, ki jih bo pohvalila, kadar so pridni in kaznovala, kadar so poredni.
Skratka takemu moškemu se med drugim reče mamin sinko, mevža in luzer.
…kar tako. Zato, ker se je luknja v koledarju od zadnjič že kar precej raztegnila. Ne, da bi imel kaj za povedati, samo toliko, da napolnim nekaj vrstic. V bistvu bi lahko dosti napisal, ampak se mi ne da. Eh ja, vreme je melanholično, samo to je…
Končno sem naredil tisti štrudl, ki sem ga obljubljal že pred pol leta. Naredil svoje testo in vse. Za večino ljudi nič posebnega, za mene pa dosežek prve vrste. Ampak se mi ni zdelo vredno slikat in limat fotk tu gor. Bil je dober. Nekaj ga je še ostalo za jutri.
Kupil sem si fleš (bliskavico). Plačal malo bogastvo zanjo, ampak ko jo imaš enkrat v roki, vidiš točno, kam je šel vsak cent. Zadeva je svinjsko močna. Me happy. To je pa tudi vse, kar se tega tiče.
Spet sem v šoli. Na nek način. Sedim za šolsko klopjo, poslušam predavanja in rešujem smešno lahke teste. Dva tedna sta že bila, še šest jih je do konca. Dolgčas.
Danes pa sedim tukaj in gledam kapljice dežja, v katerih je svet obrnjen na glavo. Ujete so na šipi, skozi katero vidim vsak dan isti svet. Isti, pa vseeno vsak dan drugačen. Danes ne gledam sveta za šipo, danes gledam kapljice, ki jih bo veter vsak trenutek posušil. Kapljice, v katerih je ujet tisti svet tam nekje zunaj. Tisoč kapljic, tisoč svetov, vsi obrnjeni na glavo.
Moj svet se obrača na glavo. Obrača se na glavo, ampak istočasno gredo stvari v ravno pravo smer. Ne vem točno, kam. Proti obzorju nekam… proti oblakom… proti soncu…
Tako je to. Sedim pred šipo, gledam dež in voham poletje.
P.S.: Razmišljam o tem, da bi zamenjal ozadje in glavo bloga. Novo ozadje bi lahko bilo roza, v glavi pa bi bili srčki. Ja, imam razlog.
Malo z zamudo, ampak vseeno. Prejšnjo nedeljo (30. 3. 2008) je bila na stadionu Matije Gubca v Krškem…
…otvoritvena dirka sezone državnega prvenstva Slovenije, Hrvaške in Avstrije…
…v speedwayu.
Štart:
Prvi ovinek:
Boj za prvo mesto:
Izhod iz ovinka:
Včasih se zgodi, da kdo pade…
…in potem prekinejo dirko…
…da se lahko padli mirno in dostojanstveno umakne nazaj v bokse lizat rane.
Priprave na naslednjo vožnjo:
Pred ovinkom:
Še enkrat:
Štirje grejo v ovinek…
…ampak samo eden je lahko prvi:
Najboljši je bil sicer domačin Izak Šantej, ki je zmagal v vseh vožnjah, v katerih je prišel do cilja, ampak mu je v eni odpovedal motor (pa še takrat je bil v vodstvu), tako da je na koncu osvojil tretje mesto, potem ko je v dodatni vožnji premagal Jurico Pavlica.
Zmagal je seveda Matej Žagar, čeprav očitno še ni ravno v najboljši formi. V dodatni vožnji za prvo mesto je premagal Jerneja Kolenka, ki je bil tako drugi.
Eto, to je vse zaenkrat. Naslednja dirka bo že Grand Prix Slovenije, ki bo letos na sporedu že 26. aprila, se pravi že čez tri tedne.
…zato sem v nastavitvah ponovno obkljukal možnost ““
Kar pa je v bistvu prilično brezpredmetno, ker že jutri za nekaj časa odhajam v kraje, kjer bo moja dostopnost do interneta vprašljiva. Se vidimo, ko se vidimo. Eni prej, drugi kasneje…
O leskovškem gradu, znanem tudi po imenu Šrajbarski turn, sem že pisal lanske jeseni, ko sem se eno jutro slučajno mimo sprehodil s fotoaparatom v roki. No, danes sem si šel zadevo pogledat malo pobliže.
Grad je bil postavljen bogsigavedi katerega leta, v sedanji obliki pa bo baje kmalu dopolnil 500 let. V njem so živeli med drugim tudi eden od Valvasorjev (se ne spomnim, kateri) innekaj Auerspergov. Najbolj znan med njimi je bil menda Alexander Anton Auersperg, znan tudi kot Anastasius Grün. To je tisti Prešernov kamerad, ki je njegove pesmi prevajal na nemško.
Po drugi svetovni vojni so v njem živeli v glavnem reveži, grad pa je samo še propadal. Danes tam vztrajajo samo še štirje stanovalci, nihče pa več ne skrbi za stavbo tako, kot bi bilo treba. Baje bodo stanovalce v kratkem preselili v nova stanovanja, grad pa obnovili za velike denarje. Govori se o desetih milijonih evrov, čeprav marsikdo dvomi, da bo to dovolj. Bomo videli.
V glavnem, takole zgleda pročelje (malo s strani):
Tkole pa zgleda vhod:
Tkole pa zgleda notranje dvorišče:
Tkole pa zgleda tam pod oboki med stebri:
Tkole pa zgleda en detajl z notranjega dvorišča:
Tkole pa zgleda vhod v kevder oziroma grajski arest:
Tkole pa zgleda grajski kevder:
Tkole pa zgledajo grajske dile:
Tkole pa zgleda vrh turna od znotraj:
Tkole pa zgleda južno krilo:
Tkole pa zgleda en napis v Latinščni, ki ga nihče ne razume: