…jem neprimerno več zelenjave kot prej (še posebej paradižnika in bučk),

…veliko pogosteje obiskujem ustanove, ki se bavijo s prodajo tekstilnih izdelkov (kaj pa kakšne hlače?),

…gledam veliko več televizije, vključno s filmi, ki jih sicer ne bi v milijon letih nikoli,

…pošiljam veliko več SMS-ov (takih z zvezdicami),

…preživim veliko manj časa doma (skoraj nič),

…preživim veliko več časa v tujih državah,

…se pogosteje brijem (brada pika),

pa še kaj se bom spomnil. Glavna sprememba pa je, da imam nekoga zelo zelo rad.

Če greš iz Sevnice, se ponavadi najprej zapelješ do Krakovega, potem pa peš v hrib. Štart v prvem planu in cilj v ozadju (na tabli piše, da je 7km, ampak midva sva šla po daljši poti čez Razbor in Sv. Jošt):

Takoj ko prideš iz prve hoste, vidiš tole:

Pogled proti vrhu iz Krakovega:

Pogled v dolino iz kdobivedelkje:

Pšenica je v hribih zrela malo kasneje:

Tale prjatuček se je zavzeto nastavljal soncu. In objektivu:

Pokrajina:

In cesta:

Potem se gre po skalah in koreninah:

Razgled proti Razbroju skoraj z vrha:

In potem prideš na vrh:

Pogled proti severozahodu:

Pogled proti jugozahodu:

Pohodnika:

Vrh Lisce:

Pogled proti severu:

Najvišja točka (948m):

Pogled proti jugu:

Še ena z vrha:

In še pogled na Razbor in dolino spodaj:

Tako otroci, to je vse. In zapomnite si, tudi ko greste v hribe se je potrebno zaščititi pred soncem z ustrezno zaščitno kremo. Sonce je zgoraj še močnejše in nevarnejše kot v dolini. Midva sva to ugotovila na težji način.

No, in potem tri mesece kasneje razsvetljenje! V prvem predalu omarice zraven postle! Od prvega dneva so bili tam in to v isti vrečki, v kateri sem jih prinesel iz apoteke. Stupid!

Primer 2: In se jaz lepo odločim, da bi malo bicikliral, ker že dolgo nisem (letos sploh nič). Pa je treba prej malo bicikl prečekirat, par stvari zategnit in podmazat in kar je še takega. Odprem predal z orodjem, mojega kjut seta imbus ključev za kolo pa nikjer. Obrnem cel predal (je velik) in potem še drugega in potem še celo stanovanje. Iščem celo popoldne, pa nič, imbus ključev ni več! Vse, kar sem našel, je bila prekleta škatlica tablet proti alergiji! Stupid!

No ja, imbus ključe sem potem našel čez dva dni. Bili so v eni vrečki v predalu z orodjem skupaj z ostalimi kolesarskimi potrebščinami, točno tam, kjer sem jih pustil prejšnjo jesen, ko sem jih nazadnje rabil. Stupid!

Primer 3: Izgubil sem en polarizacijski filter za fotoaparat. Vedno je bil v tamalem žepku moje fotografske torbe skupaj z drugo fotografsko kramo. Pred enim tednom je izginil. Uzela ga magla. Obrnil sem celo stanovanje (dvakrat), vključno s kopalnico (dvakrat), polarizatorja pa nikjer.

Verjetno je tam, kjer sem ga nazadnje pustil.

–

Preostanek dneva sem sedel na riti in delal nič.

Deliverance (1972) je eden boljših filmov vseh časov. Kratka obnova: štirje tipi se s kanuji spustijo po divji reki še zadnjič, preden se zaradi novozgrajene hidroelektrarne spremeni v mrtvo jezero. Ne konča se tako, kot so načrtovali.

Deliverance je tudi visoko na lestvici najbolj grozno-neprijetnih filmov za gledat, če ne celo na prvem mestu. Danes ga bom spet gledal.

Ker jaz hodim počasi, s svojim tempom, in v nobenem primeru ne mislim pospeševati koraka samo zato, ker se nek lolek pet metrov pred mano popolnoma brez veze trudi biti vljuden in prijazen ali kaj jaz vem, kaj.

Večjo uslugo bi mi naredil, če bi šel dalje brez oziranja in me pustil, da pridem do vrat ob svojem času, hvala lepa, prosim! Bom že. Ne pa, da mi s takimi banalnostmi ruši koncentracijo, ko ves zamišljen na španciru v mislih rešujem najtežje svetovne probleme.

Idioti.

Podrobnega potopisa se mi pa ne da pisat. Če koga kaj zanima, naj kar vpraša.

Evo slikice:

In your face, Viole! Jebite se slatko!

P.S.: Ob prvi priliki, ko vidim sparkiran avto, v katerem je kakršenkoli znak privrženosti Mariboru (karkoli vijolčnega), leti stran špegu!

Še prej naj samo povem, kaj smo šli gledat, če bi koga slučajno zamikalo, da šel po naših stopinjah. Na kratko: bohorske slapove. Bolj točno dva od njih. Prvi je menda Bojanca, drugi pa Pekel. Gre se z Blance gor po dolini potoka Blanščica z avtom kakih pet, šest kilometrov do Požuna, potem je pa en lep dvourni sprehod po neokrnjeni naravi (postanki so že všteti).

Za druga dva slapova je treba malo več časa in kondicije. Kdaj drugič.

No, pa gremo. Začne se v blatu:

Nadaljuje se po lepi potki ob potoku:

Potem se pride do prvih mini slapov:

In potem do glavne atrakcije (ignorirajte podivjanega turista in se osredotočite na slap):

Potem se gre v hrib (itak):

Pa potem malo celo navzdol:

In potem se pride do drugega slapa:

In potem se odpujsa domov:

Toplo priporočam vsem in vsakomur.

Spektakel je uspel več kot odlično. Gledalcev je bilo še nekaj več kot lansko leto, po moji oceni kakšnih 8.000 ali tam nekje. Sledi par utrinkov s tega velikega dogodka.

Glavna tirbuna:

Žagarjev boks:

Montiranje zadnjega kolesa:

Matej Žagar:

Zadnji napotki pred vožnjo (Hans Andersen):

Akcija:

Matej Žagar je vozil odlično in bil po treh vožnjah na šestem mestu.

Potem pa je močna ploha za kratek čas prekinila dirko in otežila pogoje tako tekmovalcem kot gledalcem in fotografom:

Videli smo tudi nekaj padcev. Lukaš Dryml:

Na žalost je v odločilni vožnji padel tudi Matej Žagar:

Pred polfinalno vožnjo:

Priprave Hansa Andersena in Tomasza Golloba:

V finale se je zanesljivo uvrstil tudi favorit in lanski svetovni prvak Nicki Pedersen:

Vendar je Tomasz Gollob bolje štartal in prevzel vodstvo:

Zmagal je Tomasz Gollob:

Slavje na odru za zmagovalce:

Končni vrstni red na vrhu: 1. Tomasz Gollob, 2. Nicki Pedersen, 3. Hans Andersen:

Evo, to je to. Še glavna novica: http://www.revijasport.com/

Kakorkoli že, ker sem o Freudovi razvojni teoriji pisal že dolgo nazaj, naj na hitro ponovim. Razvoj človekove osebnosti poteka v petih fazah, ki se imenujejo oralna, analna, falična, latentna in genitalna. Da bi napredoval v naslednjo fazo, mora otrok razrešiti konflikte prejšnje. Če mu to ne uspe, se to v odrasli dobi pokaže preko različnih simptomov, sindromov, motenj in kar je še podobnih stanj.

Zadnjič sem na hitro preletel vseh pet faz, tokrat pa se bom osredotočil le na najbolj famozno tretjo, se pravi falično fazo. Če je kdo že pozabil, to je tista faza, v kateri se fantek (star tri leta ali tam nekje) romantično zaljubi v svojo mamo, očeta pa dojema kot tekmeca (Ojdipov kompleks). Faza je razrešena, ko fantek pri kakšnih šestih letih starosti opusti vsa romantična nagnjenja do mame, očeta pa sprejme kot prijatelja, mentorja in vzornika.

Nerazrešeni konflikti tretje faze so verjetno eden najpogostejših vzrokov za različne osebnostne motnje. Tokrat se bom omejil na samo en možen scenarij, ki privede tega.

V primeru, da v ključnih letih fantek nima ob sebi primernega očeta, se nima komu zoperstaviti za naklonjenost mame, do katere goji močna romantična čustva. Še posebej, če je oče fizično tam, vendar je emocionalno odsoten, polrg tega pa je nesposoben slabič, ki ne opravlja ustrezno ne očetovskih ne zakonskih dolžnosti, ga fantek ne bo jemal kot dostojnega nasprotnika in ga bo ignoriral. Če pri tem “sodeluje” še mama s pretirano ljubečim in popustljivim odnosom, bo fantek ostal večno zaljubljen vanjo.

Ko tak fantek odraste, je nesposoben normalnih odnosov z drugimi moškimi. Sebe ima za večvrednega in zavrača tako sklepanje prijateljstev kot tudi vsakršno obliko tekmovanja z drugimi. Zaradi tega so taki moški večinoma samotarji ali pa gojijo le površna prijateljstva. Ker se ne vklopijo v družbo in ne funkcionirajo dobro v timu, pa tudi zaradi svoje izrazite netekmovalnosti in neagresivnosti, so večinoma neuspešni v vseh sferah življenja in nikoli ne dosežejo svojega potenciala (le izjemoma so prav zaradi svoje visoke individualnosti nadpovprečno uspešni).

Prav tako ti moški niso sposobni normalnega odnosa z žensko. Bojijo se vzpostaviti kontakt z žensko, ker so še vedno čustveno privezani na svojo mamo. Če pa jim že uspe priti v tesnejši stik s kako žensko, so v tem odnosu nesposobni odigrati normalno moško dominantno vlogo.

V vsaki ženski vidijo svojo mamo. Ker jo še vedno idealizirajo, ni nobena druga dovolj dobra. Poleg tega se dostikrat zgodi, da zaradi družbenih norm, ki strogo prepovedujejo vsakršen romantičen odnos do lastne mame in zaradi identifikacije vsake ženske z le-to, ti moški čutijo strah ali odpor do sklepanja čustvenih vezi z drugimi ženskami.

Če pa si ti moški vendarle želijo bližine druge ženske, iščejo v prvi vrsti predvsem nadomestek svoje mame. Nočejo ženske, ki jim bo podrejena, ampak iščejo táko, ki bo v odnosu dominantna, vendar bo istočasno poskrbela za vse njihove potrebe. Táko, ki jih bo pohvalila, kadar so pridni in kaznovala, kadar so poredni.

Skratka takemu moškemu se med drugim reče mamin sinko, mevža in luzer.

Še kr luštna:

V bistvu so bile vse, ki so prišle na zmagovalni oder, še kr luštne:

Pravzaprav so bile še kr luštne vse. Bolj ali manj:

http://www.revijasport.com/miss_sporta/

Končno sem naredil tisti štrudl, ki sem ga obljubljal že pred pol leta. Naredil svoje testo in vse. Za večino ljudi nič posebnega, za mene pa dosežek prve vrste. Ampak se mi ni zdelo vredno slikat in limat fotk tu gor. Bil je dober. Nekaj ga je še ostalo za jutri.

Kupil sem si fleš (bliskavico). Plačal malo bogastvo zanjo, ampak ko jo imaš enkrat v roki, vidiš točno, kam je šel vsak cent. Zadeva je svinjsko močna. Me happy. To je pa tudi vse, kar se tega tiče.

Spet sem v šoli. Na nek način. Sedim za šolsko klopjo, poslušam predavanja in rešujem smešno lahke teste. Dva tedna sta že bila, še šest jih je do konca. Dolgčas.

Danes pa sedim tukaj in gledam kapljice dežja, v katerih je svet obrnjen na glavo. Ujete so na šipi, skozi katero vidim vsak dan isti svet. Isti, pa vseeno vsak dan drugačen. Danes ne gledam sveta za šipo, danes gledam kapljice, ki jih bo veter vsak trenutek posušil. Kapljice, v katerih je ujet tisti svet tam nekje zunaj. Tisoč kapljic, tisoč svetov, vsi obrnjeni na glavo.

Moj svet se obrača na glavo. Obrača se na glavo, ampak istočasno gredo stvari v ravno pravo smer. Ne vem točno, kam. Proti obzorju nekam… proti oblakom… proti soncu…

Tako je to. Sedim pred šipo, gledam dež in voham poletje.

P.S.: Razmišljam o tem, da bi zamenjal ozadje in glavo bloga. Novo ozadje bi lahko bilo roza, v glavi pa bi bili srčki. Ja, imam razlog.

…otvoritvena dirka sezone državnega prvenstva Slovenije, Hrvaške in Avstrije…

…v speedwayu.

Štart:

Prvi ovinek:

Boj za prvo mesto:

Izhod iz ovinka:

Včasih se zgodi, da kdo pade…

…in potem prekinejo dirko…

…da se lahko padli mirno in dostojanstveno umakne nazaj v bokse lizat rane.

Priprave na naslednjo vožnjo:

Pred ovinkom:

Še enkrat:

Štirje grejo v ovinek…

…ampak samo eden je lahko prvi:

Najboljši je bil sicer domačin Izak Šantej, ki je zmagal v vseh vožnjah, v katerih je prišel do cilja, ampak mu je v eni odpovedal motor (pa še takrat je bil v vodstvu), tako da je na koncu osvojil tretje mesto, potem ko je v dodatni vožnji premagal Jurico Pavlica.

Zmagal je seveda Matej Žagar, čeprav očitno še ni ravno v najboljši formi. V dodatni vožnji za prvo mesto je premagal Jerneja Kolenka, ki je bil tako drugi.

Eto, to je vse zaenkrat. Naslednja dirka bo že Grand Prix Slovenije, ki bo letos na sporedu že 26. aprila, se pravi že čez tri tedne.

Kar pa je v bistvu prilično brezpredmetno, ker že jutri za nekaj časa odhajam v kraje, kjer bo moja dostopnost do interneta vprašljiva. Se vidimo, ko se vidimo. Eni prej, drugi kasneje…

Grad je bil postavljen bogsigavedi katerega leta, v sedanji obliki pa bo baje kmalu dopolnil 500 let. V njem so živeli med drugim tudi eden od Valvasorjev (se ne spomnim, kateri) innekaj Auerspergov. Najbolj znan med njimi je bil menda Alexander Anton Auersperg, znan tudi kot Anastasius Grün. To je tisti Prešernov kamerad, ki je njegove pesmi prevajal na nemško.

Po drugi svetovni vojni so v njem živeli v glavnem reveži, grad pa je samo še propadal. Danes tam vztrajajo samo še štirje stanovalci, nihče pa več ne skrbi za stavbo tako, kot bi bilo treba. Baje bodo stanovalce v kratkem preselili v nova stanovanja, grad pa obnovili za velike denarje. Govori se o desetih milijonih evrov, čeprav marsikdo dvomi, da bo to dovolj. Bomo videli.

V glavnem, takole zgleda pročelje (malo s strani):

Tkole pa zgleda vhod:

Tkole pa zgleda notranje dvorišče:

Tkole pa zgleda tam pod oboki med stebri:

Tkole pa zgleda en detajl z notranjega dvorišča:

Tkole pa zgleda vhod v kevder oziroma grajski arest:

Tkole pa zgleda grajski kevder:

Tkole pa zgledajo grajske dile:

Tkole pa zgleda vrh turna od znotraj:

Tkole pa zgleda južno krilo:

Tkole pa zgleda en napis v Latinščni, ki ga nihče ne razume:

Tako, otroci, to je vse za danes.

Vsepovprek se pojavljajo takšne in drugačne lestvice najboljših bandov, albumov in pesmi z bolj ali manj brezveznim izborom, s katerim se eni strinjajo, drugi pač ne, ampak mislim, da ne bo imelo veliko ljudi kaj dosti proti, če proglasim Lynyrd Skynyrd za najboljši rock band vseh časov ever.

If I leave here tomorrow
Would you still remember me?
For I must be travelling on, now,
‘Cause there’s too many places I’ve got to see.
But, if I stayed here with you, girl,
Things just couldn’t be the same.
‘Cause I’m as free as a bird now,
And this bird you can not change.
Lord knows, I can’t change.

Bye, bye, its been a sweet love.
Though this feeling I can’t change.
But please don’t take it badly,
‘Cause Lord knows I’m to blame.
But, if I stayed here with you girl,
Things just couldn’t be the same.
Cause I’m as free as a bird now,
And this bird you’ll never change.
And this bird you can not change.
Lord knows, I can’t change.
Lord help me, I can’t change.

Baje, da rabiš tele sestavine:

Kar mi sicer ni čisto jasno, ampak okej, sprejmem. Če bi bilo po moje, bi dal noter skuto pa kislo smetano pa nič drugega. Jajca tudi še razumem, zakaj mora bit feta sir, sploh pa sladka smetana, pa pitaj boga.

No, kakorkoli že, skuto, feta sir, kislo smetano in jajca zmešaš skupaj…

…da nastane nekaj takega:

No ja, malo bolj tekoče je lahko. Pa brez velikih grudic.

In potem pride komplicirani del. Oni diagram je rahlo dvoumen. Kako in kam naj namažem nadev? Pa kako na debelo? Nič, imel sem pet velikanskih listov testa, pa sem malo eksperimetniral. Vsakega sem namazal in zavil malo drugače.

Ko sem dal v pečico, je vse skupaj izgledalo malo bogo. Prilično neestetsko in dosti suho. Pa na parih mestih je testo počilo in je fila ven pogledala. Eh ja, bo že…

Zamrzoval nisem nič, ampak sem kar vse naenkrat spekel. Saj se lahko potem pogreje. V glavnem končni produkt je približno takšen:

Užitno je, nisem pa ne vem kako navdušen.

Naslednjič delam svoje testo, feta sir in ostale gluposti odpadejo, pa nekdo mi mora pokazat, kako se zadevo najlepše zavije.

Dodatek (24.3.2008):

Baje bi moral biti tak:

Hvala, Ninaa.

Ampak saj sem probal zrolat, pa ni šlo. Je šlo zložit v kvadrat dosti lepše.

Evo slikce v naključnem vrstnem redu:

Lahko pa bi zapisal oseben pogled na tematiko in kako se zadeva tiče mene in mojega življenja, vse skozi moje oči, ampak potem bi spet najmanj polovica bralcev, če ne več, mislila, da ne znam nič drugega kot jamrati in se smiliti samemu sebi.

Ali pa bi napisal na duhovit, mogoče celo humoren način, kot se mi je že kdaj prej posrečilo. Lahko bi celo dodal kako življenjsko anekdoto, da bi bilo bolj zanimivo. Ampak  po pravici povedano se mi ne da izmišljevati vicev, pa še tričetrt bralcev ne bi razumelo niti približno, kaj sploh hočem povedati.

V glavnem, o igranju vlog — ali kako bi se že temu reklo — bi rad par stvari napisal. Svetu in ljudem okoli sebe kažemo različne obraze, kakor pač zahteva dana situacija in teh se vsak dan zamenja malo morje. Da bi bili uspešni v življenju, se moramo prilagoditi okoliščinam in vsakič odigrati njim primerno vlogo.

Pa niso vsi enako vešči tega. Pravzaprav obstaja cel spekter, od socialno popolnoma nesposobnih ljudi, kot so razni avtisti in drugi ljudje z razvojnimi motnjami, ki svetu kažejo en sam obraz — to je tisti njihov edini in popolnoma iskren obraz in so čisto nezmožni česarkoli drugega –, pa vse do vrhunskih bleferjev, ki spretno krmarijo skozi vse družbene situacije in so sposobni v trenutku instinktivno odigrati najprimernejšo vlogo, prikriti resnico, zavajati sogovornika, lagati, potvarjati čustva in kar je še podobnega. Ti ljudje ponavadi postanejo uspešni politiki ali prodajalci življenjskih zavarovanj.

V bistvu gre za dve ločeni sposobnosti. Ena je sposobnost prepoznati situacijo oziroma prebrati druge ljudi in izbrati temu ustrezno vlogo. Čisto drugače se je na primer potrebno obnašati, ko si na pivu s prijatelji, doma na družinskem kosilu, v službi pri nadrejenih, v službi pri podrejenih, v šoli pred tablo, na vlaku ali avtobusu, v pogovoru s strankami, pri pogajanju za višjo plačo in tako naprej. Druga pa je sposobnost izbrano vlogo dejansko odigrati na bolj ali manj uspešen način.

Nekateri obvladajo prvo, ampak nikakor ne morejo držati pokrskega obraza, drugi pa mogoče nimajo pojma, kako se vesti v družbi, ampak so sposobni dano vlogo vrhunsko odigrati. Takšni ljudje lahko recimo postanejo profesionalni igralci. V vsakem primeru pa to, kako dobro človek obvlada ti dve sposobnosti, v veliki meri vpliva na njegovo uspešnost v življenju. Bolje kot znaš prebrati in razumeti sleherno situacijo v družbi ter bolje kot znaš temu primerno vlogo odigrati, lažje voziš skozi življenje.

In zdaj še, kako se vse to tiče mene osebno, da bodo zadovoljni tudi tisti, ki so prepričani, da v vsaki objavi jamram in se smilim samemu sebi. Jaz sem bližje tistemu delu spektra, ki je socialno invaliden. Večino časa nimam absolutno nobenega pojma, kaj se od mene pričakuje. Večino časa nimam pojma, kako bi se naj obnašal, kaj naj bi govoril in kako se obnašal, da bi dosegel nek cilj. Sploh pa mi ni jasno, kako prepričljivo lagati, se pretvarjati, blefirati. Praktično ves čas sem en in isti jaz ne glede na to, s kom govorim.

In to — sem ugotovil po globokem premisleku — je glavni razlog, zakaj me kar naprej življenje tepe po glavi. Ker sem socialno neprilagojen.

Od daleč:

In od blizu:

Auuuuuuuuuuuuuu…

Danes pa se zbudim in evo, popolno nasprotje. Dež in sneg. Bolj sneg kot dež. In to veliko njega. V velikih, mokrih, lepljivih kosmih je padal iz sivine neba.

Od same vzhičenosti sem že resno razmišljal, da bi oblekel težko smučarsko bundo in namesto v službo šel ven slikat. No, na koncu sem se vseeno zadovoljil s par škljoci direkt z okenske police.

Pogled levo:

Pogled desno:

Pogled naravnost:

Ja, vreme ima čuden vpliv na mene.

Modro nebo, sonček sije, pod drevesi pa vse lepo sladko dehti.

Ko so češnje cvetele, sm prvič vidu jo… in tako dalje…

And now… for something completely different.

Muuuuuuuuuuuuuuuuuuu…

A ni lepo?

Tako, to je vse, kar se tiče mojega današnjega jutranjega vandranja. Če bi mel zraven še kakšno fejst dekl’co, bi blo po moje celo en mal romantično. A se katera javi?

Če bi me recimo povozila nekajtisočtonska vlakovna kompozicija iz dvaintrideset modrobelih vagonov za prevoz razsutega tovora? Ali če bi slučajno padel z mostu v ledeno mrzlo Savo, po čudnem naključju preživel, dobil pljučnico in potem umrl od hude alergične reakcije na antibiotike? Ali pa če bi mi na primer na glavo padel zadnji sedež vojaškega učnega letala za trening bodočih pilotov, ki ga je po nesreči katapultiralo iz pilotske kabine med rutinsko vajo?

Bi se veliko spremenilo? Bi me kdo pogrešal? Bi bil kdo žalosten? Bi imel kdo slučajno kakšne neprijetnosti? Bi sploh kdo opazil?

Staršem bi verjetno bilo malo hudo. Predstavljam si, da ni ravno prijetno, če preživiš potomca. Verjetno bi rekli nekaj v stilu “škoda ga je bilo… pa tako mlad je bil… ni dosegel svojega potenciala.”

Fabrika se ne bi podrla. Mogoče bi imel kdo manjše nevšečnosti, ker se ne bi znašel v delu, ki bi ga pustil za sabo, ampak omembe vrednih posledic ne bi bilo. Nekdo bi dobil lepo pisarno.

Lastniki stanovanja bi morali najti novega podnajemnika.

Nekaj naključnih neznancev bi se spraševalo, zakaj se ne prijavim več v MSN, zakaj ne odgovarjam na maile in zakaj se ne javljam na telefon. Še nekaj drugih bi se spraševalo, zakaj nič več sem ne napišem. Mogoče bi kdo celo napisal kakšen komentar.

Ostali ne bi niti opazili.

Kaj pa bi bilo recimo z mojimi spomini na preteklost, na vse, kar sem doživel, vse, kar sem videl in na ljudi, ki sem jih poznal? Pa z vsem, kar sem kadarkoli občutil? Z upi za prihodnost in strahovi, ki so mi preprečili, da bi te upe dosegel? Z vsemi neizpolnjenimi sanjami, neuresničenimi načrti in neuslišanimi hrepenenji? In kaj bi bilo z vsemi neštetimi trenutki, ki sem jih doživel v mojem življenju, pa z nikomer delil?

Nič ne bi ostalo.

Skratka, star’ l’dje so fajn.

Najprej čisto malo, komaj zaznavno, tako da niti nisem prepričan, ali je res, ali se mi samo dozdeva, potem pa postaja vedno močnejši in močnejši in ob naslednjem reklamnem bloku se že krepko čuti. Prihaja nekje iz kota dnevne sobe, izpod kavča mogoče. Ali pa mogoče nekje z druge strani iz smeri kuhinje. Ali pa celo od zunaj. Kdo bi vedel…

Pa saj ne da bi ne vem kako hudo smrdelo. Gre za bolj tak nedoločljiv vonj, ki ni podoben ničemur. Nekaj med kakšnim kosom hrane, ki mu je pred dvema tednoma potekel rok trajanja, in umazanimi nogavicami, ki so se nekam zavlekle v strahu pred pralnim strojem. Z rahlo cvetico, ki spominja na kislo zelje.

Ampak če dobro pomislim, ko se enkrat navadiš, pravzaprav sploh ne smrdi. Skoraj diši na nek svoj poseben način. Ne tako, da bi si želel osvežilca zraka s takim vonjem, ampak da se tolerirati. V bistvu ima vonjava neko žlahtno kvaliteto.

Ja, tako bo, žlahtno mi smrdi v stanovanju.