Subvencija za mlade družine

Nekaj mi ni jasno. Stanovanjski sklad Republike Slovenije, se pravi država, daje subvencije mladim družinam1 za prvo reševanje stanovanjskega problema2. Evo javni poziv. Pozabimo na to, da je višina subvencije letos znižana s 300€ na družinskega člana na 120€, mene pri vsem skupaj moti nekaj drugega.

V razpisu so jasno določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati družina za pridobitev subvencije. Imeti mora prodajno pogodbo ali gradbeno dovoljenje z datumom mlajšim od 1. 3. 2006, pri tem pa mora imeti status mlade družine tudi na dan sklenitve prodajne pogodbe oziroma pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. In tu je problem. Iz teh pogojev namreč sledi, da je subvencija namenjena izključno tistim, ki so najprej imeli otroke in so se šele potem odločili razmišljati o tem, kje bodo živeli!

Se pravi, da smo tisti, ki smo razmišljali malo drugače, izven okvirjev “normalne” slovenske družbe in smo delovali po starem ljudskem načelu “najprej štal’ca, pol pa krav’ca”, izvzeti. Ne, tisti, ki smo začeli ustvarjati družino tako, da smo najprej poskrbeli za življenjski prostor in šele potem za naraščaj, do subvencije nismo upravičeni.

Nadalje to pomeni, da država dejansko podpira in spodbuja to, da mladi čim dlje odlagajo reševanje stanovanjskega problema in recimo živijo pri starših, v tem času zaplodijo par pamžev in šele potem začnejo razmišljati o nakupu ali gradnji lastnega stanovanja ali hiše. Češ, subvencijo boste dobili samo, če boste najprej imeli otroke in se šele nato osamosvojili.

In še nekaj. Stanovanjski sklad je financiran iz javnih sredstev, se pravi iz državne blagajne, se pravi iz davkov, ki jih plačujemo vsi3. Kar pomeni, da dejansko jaz, ki sem hotel biti pameten in sem najprej priskrbel svoji bodoči družini bivanjski prostor, če malo pretiravam, financiram tiste odpadke družbe, ki se v svojih razpadajočih, gnilih luknjah množijo kot podgane, ne da bi razmišljali o prihodnosti in se za človeka dostojno reševanje stanovanjskega problema odločijo šele takrat, ko zavohajo, da bodo lahko vložek finančno delno pokrili tudi s cuzanjem takih naivnežev, kot sem jaz.

Včasih se vprašam, kdo je tukaj nor…

  1. to je takim s predšolskimi otroki[nazaj]
  2. nakup, gradnja ali najem[nazaj]
  3. no, ne vsi, ampak samo tisti, ki pač plačujemo davke[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Vrtec

Vsak povprečen mlad državljan, ki se nikoli ni pretirano ukvarjal z mislimi o otrocih in vsem, kar še pride in zaradi tega nima pojma, kakšna je dejanska situacija tam zunaj1, si lahko predstavlja, kakšen šok me je doletel, ko sem bil pred časom obveščen o tem, da bomo v kratkem plačevali nekje 300 do 400€ za vrtec2. O tem, kje je logika, da v državi, kjer je osnovna šola zastonj, kjer je srednja šola zastonj in kjer je visoko šolstvo zastonj, za vrtce in samo za vrtce pa ne more biti na sistemskem nivoju poskrbljeno na podoben način, se v tem zapisu ne bom spraševal, ampak bom tipično po slovensko rekel, da “tako pač je” in se sprijaznil z usodo. Tako pač je…

Niti ne bom nič bentil nad tem, kako je nefer sistem, v katerem moramo ogromne zneske plačevati tisti, in samo tisti, ki smo hodili v šolo, pridobili znanje in poklic in se za nič kaj dosti več kot povprečno plačo zaposlili v bolj ali manj dobro stoječih firmah in s tem financiramo vse tiste zgube, ki so celo mladost zapili in zapušili, takoj po zadnjem letniku poklicne srednje šole našopali par frocov in postali socialni problem s 500€ plače, če sploh, zdaj pa na vseh frontah cuzajo iz državne blagajne, namesto da bi v njo kaj prispevali dokler so še mladi in pri močeh.

Še manj bom o tistih barabah, ki brezsramno molzejo poštene državljane na ta ali drugačen način, največkrat tako, da se skozi sistem švercajo z s.p.-jem, ki davkariji vsako leto prikazuje ničlo, če ne celo izgubo, v resnici pa živijo malodane na visoki nogi3, se okoli vozijo z avtomobili višje srednje klase in hodijo na morje najmanj na Maldive. In potem jih vidiš na cesti s tistmi svojimi vozički, kako se nosijo vsi naduvani, kot da so ne vem kakšna smetane družbe4.

Ne, tokrat ne bom nič o tem, mogoče kdaj drugič. Tokrat se bom na kratko posvetil enemu malo bolj pragmatičnemu vprašanju. Namreč v neposredni bližini imamo dva vrtca5. Ne poznam sicer dobro situacije glede ponudbe in povpraševanja, tako da mogoče niti ni dileme in otroka vpišeš tja, kjer pač imajo dovolj prostih mest, ampak načeloma obstaja vprašanje, kateri od teh dveh vrtcev bi bil primernejši.

Eden od vrtcej je namreč velik6, drugi (malo bližji) je pa čisto mini, kjer imajo za vse otroke skupaj samo dve skupini. Se pravi, da so v isti skupini otroci po treh različnih starosti. Kaj je bolje za otroka? Da je v velikem vrtcu skupaj samo z otroci iste starosti (zraven je pa še veliko drugih otrok), ali je boljši manjši, bolj obrobni vrtec? Argumenti so za in proti tako za eno kot za drugo izbiro, jaz pa nisem dovolj pameten, da bi lahko definitivno rekel, da je ena boljša od druge. Odločiti se je pa treba do petka.

Ampak kot rečeno, mogoče sploh ne bo dovolj mest in je takšno razmišljanje zapravljanje časa…

  1. tale uvod stavka opisuje mene do kakšnega leta nazaj[nazaj]
  2. mesečno[nazaj]
  3. v novi hiši seveda[nazaj]
  4. ne niste, poden ste, gnoji smrdljivi ste[nazaj]
  5. ne dosti dlje stran pa je še nekaj drugih[nazaj]
  6. glavni vrtec v našem kraju[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Igranje vlog

Dolgo časa sem razmišljal, kako bi tole napisal. Lahko bi sestavil skoraj resen spis, v katerem bi naštel dejstva, ki so mi poznana in postavil vprašanja, na katera mi še manjkajo odgovori, ampak potem bi polovica bralcev spet mislila, da sem zamorjen in depresiven, ker pač razmišljam medtem ko bi lahko gledal, kar pač je že zdaj na televiziji, ali pa ko bi lahko trgal rožice na travniku.

Lahko pa bi zapisal oseben pogled na tematiko in kako se zadeva tiče mene in mojega življenja, vse skozi moje oči, ampak potem bi spet najmanj polovica bralcev, če ne več, mislila, da ne znam nič drugega kot jamrati in se smiliti samemu sebi.

Ali pa bi napisal na duhovit, mogoče celo humoren način, kot se mi je že kdaj prej posrečilo. Lahko bi celo dodal kako življenjsko anekdoto, da bi bilo bolj zanimivo. Ampak  po pravici povedano se mi ne da izmišljevati vicev, pa še tričetrt bralcev ne bi razumelo niti približno, kaj sploh hočem povedati.

V glavnem, o igranju vlog — ali kako bi se že temu reklo — bi rad par stvari napisal. Svetu in ljudem okoli sebe kažemo različne obraze, kakor pač zahteva dana situacija in teh se vsak dan zamenja malo morje. Da bi bili uspešni v življenju, se moramo prilagoditi okoliščinam in vsakič odigrati njim primerno vlogo.

Pa niso vsi enako vešči tega. Pravzaprav obstaja cel spekter, od socialno popolnoma nesposobnih ljudi, kot so razni avtisti in drugi ljudje z razvojnimi motnjami, ki svetu kažejo en sam obraz — to je tisti njihov edini in popolnoma iskren obraz in so čisto nezmožni česarkoli drugega –, pa vse do vrhunskih bleferjev, ki spretno krmarijo skozi vse družbene situacije in so sposobni v trenutku instinktivno odigrati najprimernejšo vlogo, prikriti resnico, zavajati sogovornika, lagati, potvarjati čustva in kar je še podobnega. Ti ljudje ponavadi postanejo uspešni politiki ali prodajalci življenjskih zavarovanj.

V bistvu gre za dve ločeni sposobnosti. Ena je sposobnost prepoznati situacijo oziroma prebrati druge ljudi in izbrati temu ustrezno vlogo. Čisto drugače se je na primer potrebno obnašati, ko si na pivu s prijatelji, doma na družinskem kosilu, v službi pri nadrejenih, v službi pri podrejenih, v šoli pred tablo, na vlaku ali avtobusu, v pogovoru s strankami, pri pogajanju za višjo plačo in tako naprej. Druga pa je sposobnost izbrano vlogo dejansko odigrati na bolj ali manj uspešen način.

Nekateri obvladajo prvo, ampak nikakor ne morejo držati pokrskega obraza, drugi pa mogoče nimajo pojma, kako se vesti v družbi, ampak so sposobni dano vlogo vrhunsko odigrati. Takšni ljudje lahko recimo postanejo profesionalni igralci. V vsakem primeru pa to, kako dobro človek obvlada ti dve sposobnosti, v veliki meri vpliva na njegovo uspešnost v življenju. Bolje kot znaš prebrati in razumeti sleherno situacijo v družbi ter bolje kot znaš temu primerno vlogo odigrati, lažje voziš skozi življenje.

In zdaj še, kako se vse to tiče mene osebno, da bodo zadovoljni tudi tisti, ki so prepričani, da v vsaki objavi jamram in se smilim samemu sebi. Jaz sem bližje tistemu delu spektra, ki je socialno invaliden. Večino časa nimam absolutno nobenega pojma, kaj se od mene pričakuje. Večino časa nimam pojma, kako bi se naj obnašal, kaj naj bi govoril in kako se obnašal, da bi dosegel nek cilj. Sploh pa mi ni jasno, kako prepričljivo lagati, se pretvarjati, blefirati. Praktično ves čas sem en in isti jaz ne glede na to, s kom govorim.

In to — sem ugotovil po globokem premisleku — je glavni razlog, zakaj me kar naprej življenje tepe po glavi. Ker sem socialno neprilagojen.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Smrt na cesti

O tem pišem z dvodnevno zamudo, kar pa še ne pomeni, da me ni dogodek pretresel. Samo malo dalj časa potrebujem, da zložim misli v neko razumljivo sosledje. V redu, smrt nekega Makedonca, ki ga nikoli nisem poznal, se me ni dotaknila. Vsaj ne bolj kot katerakoli druga smrt. Sem zaradi tega slab človek? Mislim, da ne. Ljudje umirajo na cestah vsak dan, pa smo se že navadili.

Pretreslo pa me je, ko sem izvedel, za kakšnega človeka gre. Star je bil približno toliko kot jaz, pa neverjetno talentiran. Dober človek. Velik človek. Pretreslo me je, ko sem pomislil, kako se morajo počutiti preživeli, pa povzročitelj nesreče, pa svojci in prijatelji. Pretreslo me je, ko sem pomislil, kaj če bi se kaj podobnega zgodilo meni? Kaj če bi na cesti umrl kdo od ljudi, ki so mi blizu?

Živo sem si predstavljal žalost in praznino, ki bi jo taka nepotrebna smrt pustila za sabo. Solze, bodisi izjokane bodisi v sebi zadržane. Pa rože, sveče, sive oblake in hladen oktobrski dež, ki bi nekega popoldneva padal na v črnino zavito množico in pokrajino iz marmornih kamnov in zlatih črk. In me je postalo strah. Kaj, če se zgodi kaj takega? Kaj, če se to zgodi? Slabo sem se počutil in še vedno se.

In kaj, če se nesreča zgodi meni? Na cesti ne preživim veliko časa, pa še to v glavnem na kratkih razdaljah, ampak zadnjič ko sem se peljal iz Ljubljane domov, čisto lahko marsikaj zgodilo. Takrat mi kaj takega ni niti po pomoti padlo na misel, zdaj pa me kar stisne pri srcu, ko pomislim na to, kaj bi lahko bilo. Ura je bila tri ponoči, utrujen sem bil in zaspan in vozil sem po cesti, ki je nisem nikoli prej videl. Glede pijače sem bil sicer previden in sem, kar se alkohola tiče, spil samo par piv in en (resda prilično močan) cocktail. Ampak pijem redko, moj prag tolerance pa je temu primeren. Pa še megla je bila na cesti mestoma tako gosta, da se praktično ni videlo niti do naslednjega segmenta prekinjene črte na sredini ceste. Vozil sem pa 100, 110 na uro po avtocesti.

Samo srečo sem imel, da ni bilo nič narobe. In ko pomislim, da se je to, kar bi se lahko zgodilo meni, zgodilo nekomu drugemu, nekomu, ki ni nič kriv, se ne počutim dobro.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark