Industar I-61 53mm/2.8

Uvajam novo rubriko “test”, da bom imel na enem mestu zbrane vse svoje vtise o stari opremi1, ki se je vedno več nabira v omari. Če bo še kdo to prebral, tudi prav.

Objektiv s starega fotrovega FEDa je edini, ki ga do zdaj nisem mogel sprobat na digitalcu. Enostavno ga nisem imel kam našraufat. Kak mesec nazaj sem pa končno naročil adapter z M39 navoja na E-mount. Kitajc ga je iz Hong Konga poslal za šest evrov in nekaj centov2. Kako jim rata imet takšne cene, mi ne bo nikoli jasno, pritoževal se pa tudi ne bom.

Objektiv je čuden. Mislim obnaša se čudno3. Bolj kot sonce šajna direktno v njega, lepše fotke dela. In obratno. Bolj kot bi naj bili pogoji neproblematični, bolj so fotke zanič. Ne vem, mogoče bi moral probat v različnih pogojih, do zdaj sem bil samo na enem sprehodu z njim, ampak dvomim. Drugače zgleda dokaj v redu. Na sprednji leči je videti, da premaz ni več 100% nov, ampak se mi zdi, da ni prehudo spraskano. Tudi ne zgleda, da bi bilo znotraj kaj plesni. Bi moral primerjati z drugim primerkom ali kaj. Mogoče pa pač enostavno takšen je. :???:

Zaprta blenda (f/5.6 ali f/8, ne spomnim se), sonce za hrbtom, fokus nekje blizu neskončnosti. Človek bi pričakoval solidno kvaliteto, dejansko pa fotka zgleda kot da bi slikal skozi ženske štumfe.

Potem pa slikaš v sonce pri skoraj odprti blendi (f/4) in dobiš boljšo fotko kot z večino drugih objektivov te sorte.

Tale je pa pri čisto odprti blendi (f/2.8). Ostrina sicer ni ravno brilijantna, je pa fotka za mene čisto v redu. Ne kaže nobenih tipičnih znakov sonca na robu kadra.

Tehnično ni objektiv nič posebnega. Normalen fiksen objektiv pač sicer z malo čudno goriščnico 53mm in za te vrste objektiv precej švoh blendo, f/2.8. Ker je narejen za rangefinder fotoaparate, je najmanjša razdalja fokusiranja okoli 1m, kar zna biti precej omejujoče daleč, sploh če je človek navajen na pol metra in manj, kot je to v navadi pri SLR objektivih. Za čisto bližnje in makro posnetke ta objektiv definitivno ni namenjen. Fokusiranje ni čisto mehko in gladko, ampak glede na to, kaj je ta konkreten primerek že dal skozi, je to čisto razumljivo. Malo težko se je navaditi tudi, da je obroč za ostrenje na zadnjem delu, medtem ko je obroč za nastavljanje zaslonke spredaj. Pri večini objektivov je ravno obratno.

Dejansko se objektiv najbolje obnese, če fotografiraš blizu minimalne razdalje ostrenja.

Okoli 50mm, f/2.8 in 1m MFD ne more dati ravno najbolj mehko zabrisanega ozadja, ampak če je razmerje med razdaljo do motiva in razdaljo do ozadja veliko, je kar v redu.

Zanimivo pri fokusiranju je, da je območje, v katerem objektiv fokusira, malenkost odvisno od izbrane zaslonke. Pri f/2.8 objektiv komaj izostri do neskončnosti, medtem ko recimo pri f/8 gre celo malo čez. Zakaj se to zgodi, nimam razlage. Mogoče tudi adapter ni čisto 100% natančno narejen, ampak tudi to ne pojasni pojava. V vsakem primeru se razdalje, ki so sicer precej na gosto napisane na objektivu, ne ujemajo čisto z dejanskim stanjem.

Še ena iz hoste.

Vedno pa se ne pojavi soft-focus efekt. Mogoče zato, ker na tej ni kakih posebej svetlih/svetlečih objektov. Ali pa ker je stranska svetloba, kaj vem.

Zaslonka se nastavlja v “celih” vrednostih od f/2.8 do f/16. Lamel je samo 6, tako da se na slikah v zamegljenem ozadju hitro vidijo šestkotniki, kar je malo nenavadno za rangefinder objektiv. Ponavadi imajo ti več kot 10 lamel in skoraj čito okroglo zaslonko. Očitno so Rusi v sedemdesetih letih že začeli šparat, ker ima starejša verzija tega objektiva menda zaslonko iz 12 lamel ali nekje v tem rangu.

Kot rečeno, objektiv se najbolj izkaže pri slikanju bližnjih motivov (okoli 1m).

Še ena s travnika.

Kar se kvalitete slike tiče, je vse skupaj bolj tako-tako. Kakšnih blestečih rezultatov tako ali tako nisem pričakoval, ampak pri nekaterih nastavitvah sem bil naravnost razočaran. Praktično pri vseh zaslonkah so slike videti, ko da bi slikal skozi polivinilasto vrečko ali kaj podobnega. Predvsem tam, kjer so hitri prehodi med svetlimi in temnimi deli, se zdi, kot da svetlli deli žarijo. Kot nekakšen bloom ali soft focus efekt. In to se zgodi tudi če sonce ni niti približno v kadru in tudi pri zaprti zaslonki. Zdaj ko gledam nazaj fotke, ki sem jih s tem objektivom naredil na film, vidim popolnoma enak efekt. Takrat sem to pripisoval filmu in slabemu skenerju, ampak zdaj vidim, da je za to kriv izključno objektiv.

Na neskončno in z močno osvetljenimi svetlimi površinami (fasada bajte) pa spet ta čuden bloom efekt.

Proti soncu pa spet solidno in fajn ambient.

Po drugi strani pa če pogledaš fotografije pri 100% povečavi, je ostrina še kar solidna. Nič takega, da bi bil pretirano navdušen, sploh pri odprti zaslonki seveda ne, pri f/5.6 recimo je pa že čisto na nivoju. In to od roba do roba približno enako, ne samo na sredini. Pa zanimivo je obnašanje objektiva, ko je v kadru sonce. Pri večini objektivov, sploh takih starejše izdelave, v takem primeru dobiš cel kup napak. Močno zmanjšanje kontrasta po celem kadru in veliko število t.i. zajčkov4, po možnosti še čudnih oblik in barv. Ta objektiv pa naredi iz sonca lepo zvezdo z nešteto žarki, ki so včasih sicer malo mavričasti (ampak ne vedno) in včasih se tu in tam pojavi kakšen krogec ali svetla pika (flare), tudi ne vedno. Pravzaprav objektiv dela najlepše slike ravno če fotografiraš direkt v sonce, in to pri odprti blendi!

Bus.

Ta čudna karakteristika objektiva pa v redkih primerih celo pripomore k bolj zanimivi fotki. Tale kar žari.

Zaključek: objektiv ima na digitalcu omejeno uporabno vrednost. Enostavno je večina drugih objektivov v istem rangu boljših v praktično vseh pogledih. Rešuje ga pravzaprav samo to, da je majhen, in to skupaj z adapterjem, ki je precej tanek, medtem ko so SLR objektivi praviloma dosti večji in skupaj z adapterjem na digitalcu zgledajo že skoraj smešno. Za splošno uporabo se mi zdi optično prešvoh, oziroma je slika preveč “specifična”. Mogoče bi se ga dalo uporabit za kakšnega od tistih bolj “umetniških” portretov tipa “punca nekje v naravi in sonce v kadru”.

DODATEK: Sem ugotovil, da tisto, ko “premaz na sprednji leči ne zgleda čisto nov” je dejansko plesen pojedla premaz, ergo čuden šajn. Vmes sem objektiv probal razstavit, spucat, namazat in nazaj sestavit, ampak sem očitno nekje nekaj zamaknil za delček milimetra in zdaj dela še slabše kot prej. Interneti pravijo, da je objektiv z od plesni razžrtim premazom samo še za pokopat.

  1. fotoaparati, objektivi, itd.[nazaj]
  2. poštnina zastonj[nazaj]
  3. zgleda čisto normalno, kot vsak prastar ruski objektiv pač[nazaj]
  4. flare po angleško[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

LOMO Smena 8M

ЛОМО pomeni Ленинградское Oптико-Mеханическое Oбъединение oziroma v bolj berljivi obliki Leningrad Optical Mechanical Amalgamation in je fabrika, ki med drugim izdeluje tudi nadvse čudovite fotografske aparate. Naslovna Smena 8M je model namenjen širokim množicam sovjetskega delovnega ljudstva, še posebej pa mladim1. Je majhna, enostavna in poceni. Predvsem to zadnje, v vseh pogledih.

V bistvu na prvi pogled človek težko verjame, da gre za pravi funkcionalen fotoaparat. Dejansko je to samo plastična škatlica z enostavnim objektivčkom spredaj in nekaj gumbi oziroma vzvodi. Primerek, ki sem ga dobil, je bil menda v redni uporabi tam nekje v sedemdesetih letih pri fotografskem krožku v šoli. V slabi kondiciji, ampak je bilo treba samo malo spucat in zategnit par vijakov, pa dela kot nov!

Aparat pride celo v usnjeni torbici z usnjenim trakom za nošenje!

Aparat pride celo v usnjeni torbici z usnjenim trakom za nošenje!

Spredaj je bilo nekaj zalimano s selotejpom, nimam pojma, kaj in s kakšnim namenom. Spucat se pa skoraj ne da.

Spredaj je bilo nekaj zalimano s selotejpom, nimam pojma, kaj in s kakšnim namenom. Spucat se pa skoraj ne da.

Ne veliko večji kot tavelika škatlica vžigalic.

Ne veliko večji kot tavelika škatlica vžigalic.

In kar je še najbolj neverjetno, zadeva je med novodobno hipstersko mladino menda celo precej popularna. Celo tako zelo, da so cel slog lo-fi fotografije poimenovali po fotoaparatih firme LOMO – lomografija. Fotografija v stilu bmk za detajle in tehniko, važno, da škljocam in da so fotke čim bolj retro in da se mamo fajn. Neostrina, stresenost, čudne barve in podobno niso pomankljivosti ampak bistvo lomografije. Obstajajo celo aplikacije za telefone, ki nekvalitetne telefonske fotke obdelajo, da zgledajo kao retro. Kdaj slišali za Instagram? To je to. Smena in ostali LOMO aparati so pa original, s katerim se je vse začelo.

Seveda sem moral aparatek sprobat, če res dela. Notri sem dal film Fuji Superia 200 s pretečenim rokom uporabe, kot se za lomografijo menda spodobi2. Aparatu je sicer manjkal tisti del, na katerega se navija film, ne vem, kako se mu reče3, pa sem uporabil kar enak del iz en stare rolce filma in je šlo brez problemov. Rezultat? Aparat dela in je totalno zanič v vseh možnih pogledih. Se pravi perfekten!

Svetlomera aparat seveda nima. Čas osvetlitve uganeš in nastaviš s pomočjo simbolčkov za vreme, ki so narisani na obroču za nastavljanje časa4, zaslonko pa nastaviš glede na občutljivost filma5. Zaradi tega je pol fotk podosvetljenih, pol pa preosvetljenih. Hvalaleninu negativ film na to ni ne vem kako občutljiv in vse fotke bolj ali manj ratajo.

Navijanje filma in napenjanje zaklopa sta ločeni operaciji. Zaradi tega se slej kot prej zgodi, da kdaj pozabiš naviti film naprej ali ne naviješ dovolj in potem imaš fotke, ki se prekrivajo ali delno prekrivajo. Ampak po drugi strani je pa to funkcija, ki je marsikateri boljši aparat nima, od digitalcev pa sploh skoraj noben. Skratka zabava na kvadrat!

Poleg tega je vzvod za napenjanje zaklopa tako nerodno postavljen, da se, ko pritisneš na sprožilec in se hoče ta vzvod vrniti na svoje mesto, dostikrat zadane ob prst in ostane zaklop odprt dlje, kot bi moral. Še več zabave! :P Mimogrede sam zaklop je centralni, v objektivu, kar pomeni, da  so s flešom sinhronizirani vsi časi, tudi najkrajši. Tega nima noben SLR aparat. :o Skratka hudo dobro so to Rusi pogruntali.

Na mojem primerku se je izkazalo, da dobro delujejo samo najkrajši časi (od 1/60s do 1/250s) in B. Poleg teh omogoča aparat še 1/30 in 1/15s, ampak se pri teh časih, še posebej pri 1/15s zaklop noče takoj zapret in ostane odprt tudi po sekundo in več. Rezultat so brezupno stresene in večinoma preosvetljene fotografije. To sem ugotovil šele, ko sem ugotovil, da so vse fotke, ki jih nisem posnel zunaj na soncu, zanič.

Kaj je še takega? Aja, fokusiranje. Tudi to je, tako kot osvetlitev, po občutku in po slikicah. Na objektivu so narisane slikice za portret, skupinski portret, pokrajino itd. Nastaviš na približno in upaš na najboljše. Rezultat je, da skoraj nobena fotka ni fokusirana čisto tako, kot bi hotel. Ampak kot rečeno, neostrina ni napaka, amapk bistvo lomo stila.

Pa kadriranje. Aparat ima namesto iskala eno navadno luknjo, skozi katero gledaš. Slika, ki jo vidiš, samo približno ustreza temu, kar objektiv zajame na film. Dva problema sta. Kot prvo, v iskalu vidiš manj, kot vidi objektiv. In drugo, paralaksa. Slika v iskalu je malo zamaknjena glede na sliko na filmu. Na bližje kot fotkaš, večja je razlika. Rezultat je, da na nobeni fotki ni točno to, kar si videl in nikoli ni razporeditev točno taka, kot si hotel.

Skratka fotaparat je tako brezupno zanič, da ga moraš imeti rad. Od tod po moje tudi ta sicer meni teko razložljiva fascinacija nad odlskul retro stilom, ki ga fura določen procent današnjih mulcev. Če kdo pozna kakega in najde na postrešju kak LOMO fotoaparat, evo najboljše možno darilo. :)

Še par fotk s testnega filma (nalašč nisem čisto nič rezal, ampak sem pustil zraven še celo rob filma):

Iz nekaterih fotk sklepam, da če hočeš in se potrudiš in so pogoji pravi, lahko aparat da čisto spodobne rezultate.

Iz nekaterih fotk sklepam, da če hočeš in se potrudiš in so pogoji pravi, lahko aparat da čisto spodobne rezultate.

Bager!!!

Bager!!!

To se pa zgodi, če pozabiš navit film naprej.

To se pa zgodi, če pozabiš navit film naprej.

Na skoraj vseh fotkah je skoraj po sredini ena ostra praska. Ne vem, če je za to kriv aparat ali fotolaboratorij, kjer so film razvijali. Za tisti flekast rob zgoraj so pa skoraj definitivno krivi oni. Po moje premalo kemikalij v stroju ali prestare kemikalije ali umazana voda ali kaj jaz vem, kaj. Verjetno je to zato, ker nimajo praktično nič več prometa z razvijanjem filmov. Pa tri evre sem plačal za to!

Na skoraj vseh fotkah je skoraj po sredini ena ostra praska. Ne vem, če je za to kriv aparat ali fotolaboratorij, kjer so film razvijali. Za tisti flekast rob zgoraj so pa skoraj definitivno krivi oni. Po moje premalo kemikalij v stroju ali prestare kemikalije ali umazana voda ali kaj jaz vem, kaj. Verjetno je to zato, ker nimajo praktično nič več prometa z razvijanjem filmov. Pa tri evre sem plačal za to!

Naj zaboga nekdo že enkrat reši vrtne palčke!

Naj zaboga nekdo že enkrat reši vrtne palčke!

Kdo kupi bajto? Osemdeset jurjev, pa še zglihat se po moje da.

Kdo kupi bajto? Osemdeset jurjev, pa še zglihat se po moje da.

Nisem stoprocentno prepričan, ampak imam občutek, da je tole sranje eden največjih krivcev za moje smrkanje in kihanje.

Nisem stoprocentno prepričan, ampak imam občutek, da je tole sranje eden največjih krivcev za moje smrkanje in kihanje.

Stari so govorili 'nikoli v sonce!' in so imeli dober razlog za to. Evo kaj dobiš, če ne poslušaš. Objektiv na tem aparatu je popolen poraz, če slikaš v svetlobo.

Stari so govorili 'nikoli v sonce!' in so imeli dober razlog za to. Evo kaj dobiš, če ne poslušaš. Objektiv na tem aparatu je popolen poraz, če slikaš v svetlobo.

Gunca gunca.

Gunca gunca.

Drevo.

Drevo.

Če razvijanje ne bi koštalo 3 evre in če bi še imel kakšen barvni film v hladilniku6, bi še fotkal z njo, tako bo pa verjetno tale Smena še naprej čakala boljše čase v omari. Da bi dal noter črnobel film, mi pa nekako ne gre skupaj.

  1. smena po rusko menda pomeni generacija ali nekaj v tem smislu[nazaj]
  2. čeprav kakega posebnega efekta ni bilo videti[nazaj]
  3. takeup spool po angleško[nazaj]
  4. za posebej pogumne in napredne so na nasprotni strani celo napisane številčne vrednosti[nazaj]
  5. kdor zna in ve, zakaj, pa seveda po želji, ampak je treba vse peš izmerit in izračunat[nazaj]
  6. tale je bil zadnji[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Adox CHS 25

Do zdaj sem imel od črnobelih filmov opravka samo z Ilfordovimi, pa še od tega sem sam razvijal samo HP5+. Pa sem rekel, da bi lahko sprobal še kaj drugega, in evo, tokrat so na vrsti Adox CHS filmi:

Adox CHS 25

Zakaj Adox? Kot prvo, ker je poceni. No, ko všteješ še poštnino, niti ne toliko1, ampak fotografija nikoli ni bil ne vem kako poceni hobi. Adox filme dela Fotokemika iz Samobora, včasih se jim je reklo Efke, zdaj jih pa pač Nemci tržijo pod drugim imenom. Nabavil sem po par škatlic od vsake vrste iz programa Art Series, se pravi ISO 25, 50 in 100.

In kot drugo, ker je oldskul! Kot berem, ga proizvajajo še po originalni recepturi tam nekje iz petdesetih let 20. stoletja, vsaj tako pravijo, ko znanost izdelave fotografskih emulzij in filmov še ni bila ravno na vrhuncu. Če se gre človek dandanes igrati z že zdavnaj preživeto tehnologijo, naj to počne tako, kot se spodobi, z originalnim materialom!

Fotke pridejo čisto drugačne kot s kakim modernim črnobelim filmom2. Zrno je drugačno3, ostrina je menda boljša in ne odziva se na vse barve v spektru enako, kar zna biti kar zanimivo. Naj bi bilo nekaj podobnega, kot če bi slikal z rumenim ali oranžnim filtrom.

Najprej sem preizkusil najpočasnejšo varianto, CHS 25. Ta petindvajsetica pomeni, da je občutljivost filma enaka ISO 25, kar je za današnje čase jako malo. Večina digitalnih fotoaparatov na primer ima nazivno občutljivost4 ISO 100, moj NEX pa recimo celo ISO 200. Film s tako nizko občutljivostjo ni za akcijo in podobne zadeve, ampak za bolj umirjeno in premišljeno fotografijo. Art pač. Z njim lahko na sončen dan slikaš s skoraj odprto blendo, če je oblačno, moraš pa že stativ s seboj nosit. Kdor slika na digital, (lahko) škljoca vsepovprek brez omejitev, tole je pa nekaj čisto drugega, ko vsakič posebej dvakrat premisliš, če se ti res splača postavljat stativ ali ne. ISO 25 film te enostavno prisili, da več razmišljaš.

Zaenkrat sem poslikal in razvil dve rolci. Obakrat sem razvijal v Adonal razvijalcu, ki nekako naravno paše k temu filmu. Ker je še bolj oldskul, narejen po originalnem skoraj sto let starem receptu.

Če sem imel z Ilfordovim filmom probleme, sem jih imel z Adoxom še več. Podlaga za emulzijo je precej tanka5 folija, ki se rada precej zvija, kar nič ne pomaga pri ravnanju s filmom. Prvo rolco sem komaj dobil na spiralo, kar naprej se je izmikala. Ko mi jo je končno uspelo spravit v utore in sem gor namotal že večji del filma, se je pa nekaj zataknilo. Mislil sem, da je na spirali že cel film, zato sem ga pač odrezal. Izkazalo se je, da se je film samo malo zataknil v plastičnem ohišju in da nisem celega potegnil ven. Kakih 10 ali 11 posnetkov je spet šlo v fotografska nebesa, slava jim. Spet vem nekaj več. Zanimivo, da je šla druga rolca gor brez problemov, in to v rekordnem času. Očitno človek res rabi samo malo vaje, nič drugega.

Kar se samega razvijanja tiče, nisem nič posebej eksperimentiral. Kot piše v navodilih, razvijalec sem redčil v razmerju 1+50, čas je bil 8 minut, temperatura 20°C. Menda je film zelo občutljiv na temperaturo in je še posebej treba pazit, da je konstanta in še posebej, da ne gre čez 20. Zdaj se to da lepo, ne vem pa, kako bo poleti, ko bo topleje. Skleda vode s pprimerno temperaturo pride prav.

Proizvajalec opozarja tudi, da je emulzija zelo občutljiva in se hitro spraska, zato sem pri drugem filmu v prekinjevalec dodal še nekaj utrjevalca6((ko sem razvijal prvi film, tega nisem imel)). Razlike nisem opazil.

Rezultati so katastrofalni! Nič ni narobe z osvetlitvijo posnetkov, tonskimi prehodi, zrnom, ostrino in kar je še takega. To je vse v redu, celo zelo v redu za moje pojme. Problem je v tem, da je po slikah posejanih na stotine in stotine majhnih belih pikic. Takole to zgleda (klik za večjo sliko):

Milijavžnt belih pikic.

Milijavžnt belih pikic.

In tako je na vseh fotkah, čez cel film, in to na obeh. Tega na prejšnjih filmih, ki sem jih razvijal ni bilo, oziroma res čiso minimalno, tu in tam kakšna pikica. Kaj naj bi to bilo, imam dve teoriji: ali prah ali delci srebra. Možno, da sem pri zadnjem pranju dodal preveč sredstva proti vodnemu kamnu in se zaradi tega pri sušenju preveč praha prime filma. Ker se čisto brezprašnega okolja pač ne da naredit tako enostavno.

Ampak pikice so čisto bele7, večinoma precej pravilne okrogle oblike in podobnih velikosti, tako da se mi zdi bolj verjetno, da so se na film prijeli delci srebra, s katerim je bil onesnažen bodisi prekinjevalec bodisi fiksir ali pa kar oba. To se mi sploh zdi verjetno, ker tako prekinjevalec kot fiksir uporabljam večkrat. Na prekinjevalcu piše, da se iztrošen pobarva roza/vijolično, fiksir pa naj bi bil dober za šest do devet filmov. Ta dva filma sta bila peti in šesti z istimi kemikalijami, tako da je čisto možno, da se je predvsem v prekinjevalcu od prejšnjih razvijanj nabralo precej delcev srebra, ki so se potem prijeli na film.

Kakorkoli že, naslednjič bom namešal nove kemikalije, ki jih ne bom uporabil za več kot dva ali tri filme, pa bom takoj videl, če je to to, ali je kaj drugega. Itak mi bo pri tempu, s katerim jih porabljam, prej potekel rok uporabe. En liter koncentriranega fiksirja traja zelo dolgo, cena pa tudi ni tako strašna, da bi bilo treba pretirano šparat.

No, čeprav so te bele pike res grozne, se z nekaj truda fotografije vseeno da rešit, sploh tam, kjer ni veliko detajlov. Kjer pa so, se pa največkrat itak niti ne pozna preveč. V glavnem, po precej minutah besnega klikanja rata iz zgornje fotke naslednja:

Po petnajstih minutah klikanja.

Po petnajstih minutah klikanja.

Mimogrede, zrno je kar precej močno izraženo, čeprav, ko pogledaš na 100% ni zelo grobo, ampak dokaj fino. Sicer za moj okus ni moteče je pravzaprav kar všečno, sploh v primerjavi z recimo Ilford HP5+ (ki ima ISO 400 in pričakovano malo bolj grobo zrno), in tudi nisem pričakoval popolnoma čiste gladke slike, ampak za ISO 25 me je tole vseeno malo presenetilo. Verjetno bi v kakem drugem razvijalcu dobil manj zrna8, mogoče je pa kaj kriva tudi metoda razvijanja (koncentracija razvijalca in količina agitacije). Edini način, da to ugotovim, je, da probam.

Čeprav po drugi strani manj zrna pomenu tudi manj ostrine. Kar se tega tiče, je ta kombinacija filma in razvijalca res zelo dobra. Fotografije, narejene na Ilford HP5+ in razvite v ID-11 sem moral še dodatno ostriti, fotografije na Adox CHS 25 in razvite v Adonalu so pa zelo ostre že same po sebi, v bistvu skoraj preveč, sploh ko so pomanjšane.

Pa prejšnjo fotko sem naredil z rdečim filtrom9 in možno, da sem jo preosvetlil10, kar negativno vpliva na zrnatost in ostrino. Še celo na škatli je opozorilo, da ne smeš preosvetlit. Kakorkoli že, očitno moja napaka, druge fotografije so večinoma manj zrnate, čeprav je zrno še vedno vidno, tudi na pomanjšanih slikah, čeprav manj:

Struga.

Struga.

Ampak če odmislim malo nepričakovano zrnatost in ta problem s pikami, ki pa po vsej verjetnosti nimajo zveze s samim filmom, ampak so moja napaka, sem s filmom in z izgledom fotografij zelo zadovoljen. Pod pogojem, da ne zgrešiš ekspozicije, pridejo fotografije zelo všečne. Ostrine je veliko, kontrasta tudi, nekako se mi zdi, da so fotografije točno takšne, kot bi morale biti.

Gunca gunca.

Gunca gunca.

Še ena fotka bebe za konec:

Beba na toboganu.

Beba na toboganu.

Naslednjič še CHS 50 in CHS 100, pa še par škatel CHS 25 imam tudi še v hladilniku, bom probal še daljše razvijanje v koncentraciji 1+100, ker berem, da je to boljša metoda. Še prej me pa čaka nekaj ur mukotrpnega kloniranja, da rešim še kakšno boljšo fotografijo s teh prvih dveh rolc. Enkrat sem bil na izletu v hribih pa enkrat s kolesom. Se mi zdi, da je par fotk še kar ratalo.

Aja, fotke so narejene z aparatom Minolta SRT-303 in objektivi Exakta 24mm/2.8, Minolta 50mm/1.4 in Minolta 135mm/3.5, če se prav spomnim.

  1. da bi kar vkorakal v trgovino in ga kupil, očitno ne gre, nimajo[nazaj]
  2. ja, tudi to obstaja, moderni črnobeli filmi[nazaj]
  3. ne nujno manj vidno kot pri hitrejših novih filmih, sploh ne kot bi pričakoval glede na precej nizko občutljivost[nazaj]
  4. ki je ponavadi tudi najmanjša[nazaj]
  5. in zanimivo, skoraj čisto prozorna[nazaj]
  6. če je to prava beseda, nimam pojma, angleško se temu reče hardener[nazaj]
  7. se pravi, da so na negativu čisto črne[nazaj]
  8. Adonal oziroma Rodinal, kot se originalno imenuje, je na splošno znan po tem, da dela dokaj zrnate fotografije[nazaj]
  9. zato tako temno nebo[nazaj]
  10. ker mi še zdaj ni jasno, kako je treba kompenzirati filter[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Minolta SR-T 303

Nova pridobitev v zbirki: Minolta SR-T 303!

Minolta SR-T 303

Minolta SR-T 303

Verjetno eden najboljših fotoaparatov malega formata izpred dobe plastik fantastik avtomatske elektronike. Samo kovina in usnje, vse je mehansko brez kakršnekoli elektronike (z izjemo svetlomera, ki je na baterijo). Ima pa vse funkcije, ki jih profi fotoaprat mora imeti: TTL merjenje pri odprti zaslonki, mirror lockup, DOF preview, multiexposure, prikaz zaslonke in časa v iskalu, veliko in svetlo iskalo, vrhunska medlica. Skratka vse.

Minolta SR-T 303

Minolta SR-T 303

Letnik ne vem, kateri je, mora pa biti med 1973 in 1975, ker so ta konkretni model izdelovali samo takrat. Ohranjenost 1A, vse dela in zgleda skoraj kot novo, zamenjati sem moral samo tesnila, ki po takem času seveda preperijo. Pa rezervne baterije sem naročil, kar niti ni tako enostavno, glede na to, da originalnih ne delajo več (ekološki razlogi), sodobni alkalni nadomestki pa niso dovolj dobri. Če bo kdo slučajno iskal, ustrezna zamenjava so zinc-air baterije, na ebayu jih en tip prodaja za dva dolarja po komadu pod imenom “Wein cell”.

Minolta SR-T 303

Minolta SR-T 303

Zraven imam še par objektivov, vse tapocen varianta. Tisti zbirateljski primerki, ki grejo na ebayu za po več sto evrov, me ne zanimajo, tole bolj plebejsko robo se pa dobi že za desetaka ali dvajsetaka. So pa vsi ti objektivi vrhunski, dva od mojih štirih sta pa praktično kot nova. Verjetno ju je imel prejšnji lastnik samo zato, da ju je imel, uporabljal pa ju je bolj malo, če sploh.

Objektivi Minolta 45/2, 28/2.8, 135/3.5 in Exacta 24/2.8

Objektivi Minolta 45/2, 28/2.8, 135/3.5 in Exacta 24/2.8

Skratka vrhunska stvar tale Minolta.

Cela družina.

Cela družina.

P.S.: Šele zdaj vidim, kako spraskano mizo imamo pri nas. :o

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark