Hungaroring 2011

Letos sem bil tudi na Madžarskem. Tokrat celo dva dni. Evo fotke:

V soboto je bilo vreme lepo.

Letos ni bilo Formule BMW, je bila pa ena novost, in sicer Lotus Ladies Cup - dirke samo za punce.

Na obeh dirkah tako v soboto kot nedeljo je zmagala tale.

Navijačev je bilo veliko, dosti jih je bilo za Vettla.

Nekaj jih je bilo za Webbra.

Največ je bilo pa rdečih.

Serijo GP3 smo popolnoma zamudili, tole je že GP2 z nedeljske šprinterske dirke (sobotne dirke nismo gledali).

V nedeljo je zmagal nek drugorazredni dirkač iz Monaka, ki je imel srečo s spremenljivimi vremenskimi razmerami in taktiko (malo je deževalo, potem se je sušilo, pa spet deževalo, vmes je pa dvakrat prišel ven varnostni avto) in je prišel do zmage z 21. štartnega mesta. Na drugem mestu je končal en podoben srečkovič, ki je tja prišel s 24. mesta na štartu. Tole je pa Romain Grosjean, ki je zmagal v soboto, v nedeljo je bil pa tretji.

Zadnja dirka pred glavno je Porsche pokal. Tale posnetek je s sobotnih kvalifikacij.

Zmagal je nek Poljak. Ime piše na avtu, jaz ga ne znam prebrat.

Tale je bil tretji, se mi zdi.

Potem je bila pa Formula 1. Najprej predstavitev.

Štartna vrsta.

Še vedno štartna vrsta.

Gužva na štartni vrsti.

Krog za ogrevanje.

Prvi krog.

Zmagovalec.

Konec dirke. Zmagal je Button.

In še podelitev.

Potem smo počasi šli domov. Mislim res počasi, šele ob dveh ponoči smo bili doma. Potovanje z agencijo ima svoje prednosti, ampak če naletiš na nesposobnega vodiča in živčnega voznika avtobusa, je lahko izkušnja manj kot prijetna. Lani je bilo, kar se organizacije tiče, odlično, letos pa ne. Bi se skoraj bolj splačalo iti z avtom.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Prvi krog

Evo, tekel do ribnika in nazaj. Skoraj bi me pobralo.

Pa ne vem, če je vsega skupaj kilometer in pol. Dobro, polovica je v hrib, ampak potem je nazaj ista razdalja po hribu navzdol. Vseeno, na vrhu sem moral malo priti do sape.

Ampak relativno glede na mojo težo, je ta kilometer in pol primerljiv s tem, da bi Haile Gebresilasie1 tekel do Lune in nazaj. Že da se na kakršnikoli razdalji lahko premikam z več kot peš hitrostjo, je čudež!

Špika me pri srcu. Ne, ni nič takega. Astmo imam. V pljučih se nabere tekočina, da se volumen zmanjša na tretjino in potem se skoraj ne da dihat. Pa nabreknejo pljuča in pritiskajo na srce, da boli ko hudič.

Moker sem. Ne vem, kako je pri vas, ampak tu pada dež. V bistvu je vse skupaj zgledalo precej podobno steeple chaseu2 z vsem tem preskakovanjem luž in to.

Koleno sem čutil. Od operacije so že skoraj tri leta3, in zdaj že dolgo čisto normalno kolesarim in hodim tudi v hrib, ampak tekel nisem praktično nič že ves ta čas, danes sem ga pa spet čutil.

Pojutrišnjem grem spet in potem spet in tako vsaj trikrat na teden. Ko bo šlo malo lažje, bom še podaljšal krog. Za zdaj sem pa srečen že samo zato, ker sem preživel. :)

  1. ali kakorkoli se že napiše[nazaj]
  2. ne vem, kako se to sklanja[nazaj]
  3. sem že hotel napisat dve, ampak potem sem šel štet in dejansko so res menda že tri![nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Hungaroring – dvanajsta dirka sezone

Danes bo veliko slik. Sem probal oklestit na bolj sprejemljivo količino, ampak enostavno ne gre. Bo pa zato teksta nekaj manj.

Torej, avtobus sem počakal na Lopati okrog polnoči.

Peljali smo se proti Mariboru, Murski Soboti in nato celo noč čez pol Madžarske.

Ob jutranji zore smo bili že pred Budimpešto, kjer smo naredili en hiter postanek.

Zanimivo, da Madžarska ravnica pravzaprav niti ni tako ravna, kot bi človek pričakoval. No, ni ravno hribovito ali gričevnato, ampak bolj nekako valovito, sploh tam nekje od meje do Blatnega jezera. Mimogrede, pokrajina tam okoli je naravnost pravljična. Presenetljivo redko poseljena in obdelana (vsaj tako je videti z avtoceste), ponekod gozd, drugje skoraj prvinska stepa, bolj ali manj na gosto posejana s posameznimi drevesi, vmes tu pa tam kako močvirje, v daljavi pa jezero popikano z belimi jadrnicami. Kot na sliki! :) Pravzaprav verjetno ne bi bila napačna ideja enkrat za spremembo iti na Blatno jezero “na morje” namesto na Jadran. Škoda, ker nisem nič slikal, ampak se mi z avtobusa ni ravno dalo.

Sama Budimpešta je pa fenomenalna. Kdor še ni bil tam, si to mesto verjetno popolnoma narobe predstavlja. Kot prvo, je ogromno (več kot 2 milijona prebivalcev) in kot drugo, je izjemno lepo. No, nisem bil še niti na Dunaju niti v Pragi, kaj šele v Parizu, tako da ne morem naredit kake prave primerjave, ampak recimo Ljubljana je v primerjavi z Budimpešto ena navadna mišja luknja. Kolikor sem lahko videl na tisti kratki vožnji skozi mesto in s hriba nad njim, je Budimpešta eno tistih mest, kamor bi se splačalo iti za kak teden ali dva občudovat samo največje znamenitosti.

Kakorkoli že, Budimpešta stoji na zanimivem kraju. Od Blatnega jezera do tam je ravnina dejansko precej ravna (še vedno valovita ampak ne tako zelo), potem pa kar naenkrat pridejo neki hribi in skale, ki štrlijo iz te ravnine. Očitno je Donava precej globoko zarezala v peščeno podlago. No, in na eni teh skal so že dolgo nazaj zgradili trdnjavo, s katere se vidi daleč naokoli v vse smeri. Evo, par slik s te famozne trdnjave.

No, in potem smo šli na dirkališče kakšnih 20km ven iz mesta. Tja smo prišli nekje okoli pol osmih, samo pol ure po tem, ko se uradno odpre, in že takrat je bila takšna gužva, da so bila vsa najboljša mesta že zasedena. Prevladujoča barva pa je bila seveda rdeča.

Prva je bila na sporedu dirka Formule BMW.

Potem je bila serija GP3, ki sem jo šel gledat na ovinek številka 9. Tam se sicer ne vidi veliko, je pa senca, kar na Madžarskem ni nepomembno. Pa še slikat se da.

Nato je bila še dirka GP2.

Te serije so medijsko precej zapostavljene, tako da tudi jaz nisem imel ravno veliko pojma, kdo je kdo. So pa dirke verjetno bolj zanimive kot v Formuli 1, ker so vsi avti več ali manj enaki in je uspeh veliko bolj odvisen od voznika. Pa še predvsem dirkalniki GP2 so hudo impresivni. Izgledajo precej podobno kot F1, so vsega nekaj sekund na krog počasnejši, njihov zvok pa celo še bolj seka.

Potem je bila še zadnja dirka pred F1, in sicer Porsche superpokal.

No, potem pa končno Formula 1. Najprej predstavitev dirkačev.

Potem pa že dirka. Spremljanje dirke F1 je čisto nekaj drugega kot gledanje na TV. Kot prvo, vidiš bistveno manj, sploh če imaš samo vstopnico za stojišče. Pravzaprav lahko samo v vsakem krogu šteješ avte in če se kdaj katera dva zamenjata, veš, da je nekje eden prehitel drugega. Ali pa če kdo manjka, veš, da se je nekaj zgodilo. TV sliko sicer lahko vidiš na velikih ekranih, ampak ti v bistvu sploh niso tako veliki, in postavljeni so samo nasproti tribun. Pa ne vem, kje je problem, ampak na Hungaroringu imajo ozvočenje samo v bližini štartno ciljne ravnine. Če si nekje zadaj, napovedovalca ne slišiš. Je pa prednost v tem, da imaš veliko boljši pregled nad dirko, koliko kdo zaostaja in tako naprej. Pa sama atmosfera, množica gledalcev, zvok motorjev in hitrost. Tega prek televizije nikoli ne morež doživeti niti približno.

Kakorkoli že, za dirko sem se postavil na hrib nad šikano, kjer se sicer vidi zelo velik del steze, ampak je bila tam huda gužva, pa še zaradi ograje se ni dalo kaj veliko poslikat.

Potem sem se počasi pomaknil naprej ob progi, kjer je ratalo par boljših slikic. V vsakem primeru pa je za fotografiranje na Hungaroringu dostop za navadne smrtnike predaleč. Že sama ograja je daleč od steze, potem te pa še varnostniki ne pustijo niti blizu te ograje.

Konec dirke sem spremljal z zadnjega ovinka, kjer je bila sicer gužva največja, se pa vseeno od tam najlepše spremlja dirko.

Rezultate vsi poznamo. Zmagal je Webber pred Alonsom in Vettlom. Slika odra za zmagovalce sicer ni najboljša, ker sem bil pač predaleč stran, se pa bistvo vseeno dovolj dobro vidi. Webber je bil navdušen nad zmago, Alonso srednje zadovoljen z malo bolj dolgim obrazom, Vettlu pa pač ni preostalo drugega, kot da si obriše smrkelj z nosa.

No, potem smo se pa po hitrem postopku pobrali, da ne bi slučajno obtičali v gužvi.

Menda smo bili zelo pridni in smo imeli veliko srečo, da smo bili v pol ure že na avtocesti in na poti proti domu. Baje so se lani šele ob devetih zvečer prerinili iz Budimpešte, mi pa smo bili ob enajstih že doma.

Zaključek: fenomenalno doživetje in upam, da ne zadnje. Vsaj še Monzo je treba videti enkrat. :)

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Naš dvanajsti igralec

…je Matija Gubec:

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark