Hungaroring – dvanajsta dirka sezone

Danes bo veliko slik. Sem probal oklestit na bolj sprejemljivo količino, ampak enostavno ne gre. Bo pa zato teksta nekaj manj.

Torej, avtobus sem počakal na Lopati okrog polnoči.

Peljali smo se proti Mariboru, Murski Soboti in nato celo noč čez pol Madžarske.

Ob jutranji zore smo bili že pred Budimpešto, kjer smo naredili en hiter postanek.

Zanimivo, da Madžarska ravnica pravzaprav niti ni tako ravna, kot bi človek pričakoval. No, ni ravno hribovito ali gričevnato, ampak bolj nekako valovito, sploh tam nekje od meje do Blatnega jezera. Mimogrede, pokrajina tam okoli je naravnost pravljična. Presenetljivo redko poseljena in obdelana (vsaj tako je videti z avtoceste), ponekod gozd, drugje skoraj prvinska stepa, bolj ali manj na gosto posejana s posameznimi drevesi, vmes tu pa tam kako močvirje, v daljavi pa jezero popikano z belimi jadrnicami. Kot na sliki! :) Pravzaprav verjetno ne bi bila napačna ideja enkrat za spremembo iti na Blatno jezero “na morje” namesto na Jadran. Škoda, ker nisem nič slikal, ampak se mi z avtobusa ni ravno dalo.

Sama Budimpešta je pa fenomenalna. Kdor še ni bil tam, si to mesto verjetno popolnoma narobe predstavlja. Kot prvo, je ogromno (več kot 2 milijona prebivalcev) in kot drugo, je izjemno lepo. No, nisem bil še niti na Dunaju niti v Pragi, kaj šele v Parizu, tako da ne morem naredit kake prave primerjave, ampak recimo Ljubljana je v primerjavi z Budimpešto ena navadna mišja luknja. Kolikor sem lahko videl na tisti kratki vožnji skozi mesto in s hriba nad njim, je Budimpešta eno tistih mest, kamor bi se splačalo iti za kak teden ali dva občudovat samo največje znamenitosti.

Kakorkoli že, Budimpešta stoji na zanimivem kraju. Od Blatnega jezera do tam je ravnina dejansko precej ravna (še vedno valovita ampak ne tako zelo), potem pa kar naenkrat pridejo neki hribi in skale, ki štrlijo iz te ravnine. Očitno je Donava precej globoko zarezala v peščeno podlago. No, in na eni teh skal so že dolgo nazaj zgradili trdnjavo, s katere se vidi daleč naokoli v vse smeri. Evo, par slik s te famozne trdnjave.

No, in potem smo šli na dirkališče kakšnih 20km ven iz mesta. Tja smo prišli nekje okoli pol osmih, samo pol ure po tem, ko se uradno odpre, in že takrat je bila takšna gužva, da so bila vsa najboljša mesta že zasedena. Prevladujoča barva pa je bila seveda rdeča.

Prva je bila na sporedu dirka Formule BMW.

Potem je bila serija GP3, ki sem jo šel gledat na ovinek številka 9. Tam se sicer ne vidi veliko, je pa senca, kar na Madžarskem ni nepomembno. Pa še slikat se da.

Nato je bila še dirka GP2.

Te serije so medijsko precej zapostavljene, tako da tudi jaz nisem imel ravno veliko pojma, kdo je kdo. So pa dirke verjetno bolj zanimive kot v Formuli 1, ker so vsi avti več ali manj enaki in je uspeh veliko bolj odvisen od voznika. Pa še predvsem dirkalniki GP2 so hudo impresivni. Izgledajo precej podobno kot F1, so vsega nekaj sekund na krog počasnejši, njihov zvok pa celo še bolj seka.

Potem je bila še zadnja dirka pred F1, in sicer Porsche superpokal.

No, potem pa končno Formula 1. Najprej predstavitev dirkačev.

Potem pa že dirka. Spremljanje dirke F1 je čisto nekaj drugega kot gledanje na TV. Kot prvo, vidiš bistveno manj, sploh če imaš samo vstopnico za stojišče. Pravzaprav lahko samo v vsakem krogu šteješ avte in če se kdaj katera dva zamenjata, veš, da je nekje eden prehitel drugega. Ali pa če kdo manjka, veš, da se je nekaj zgodilo. TV sliko sicer lahko vidiš na velikih ekranih, ampak ti v bistvu sploh niso tako veliki, in postavljeni so samo nasproti tribun. Pa ne vem, kje je problem, ampak na Hungaroringu imajo ozvočenje samo v bližini štartno ciljne ravnine. Če si nekje zadaj, napovedovalca ne slišiš. Je pa prednost v tem, da imaš veliko boljši pregled nad dirko, koliko kdo zaostaja in tako naprej. Pa sama atmosfera, množica gledalcev, zvok motorjev in hitrost. Tega prek televizije nikoli ne morež doživeti niti približno.

Kakorkoli že, za dirko sem se postavil na hrib nad šikano, kjer se sicer vidi zelo velik del steze, ampak je bila tam huda gužva, pa še zaradi ograje se ni dalo kaj veliko poslikat.

Potem sem se počasi pomaknil naprej ob progi, kjer je ratalo par boljših slikic. V vsakem primeru pa je za fotografiranje na Hungaroringu dostop za navadne smrtnike predaleč. Že sama ograja je daleč od steze, potem te pa še varnostniki ne pustijo niti blizu te ograje.

Konec dirke sem spremljal z zadnjega ovinka, kjer je bila sicer gužva največja, se pa vseeno od tam najlepše spremlja dirko.

Rezultate vsi poznamo. Zmagal je Webber pred Alonsom in Vettlom. Slika odra za zmagovalce sicer ni najboljša, ker sem bil pač predaleč stran, se pa bistvo vseeno dovolj dobro vidi. Webber je bil navdušen nad zmago, Alonso srednje zadovoljen z malo bolj dolgim obrazom, Vettlu pa pač ni preostalo drugega, kot da si obriše smrkelj z nosa.

No, potem smo se pa po hitrem postopku pobrali, da ne bi slučajno obtičali v gužvi.

Menda smo bili zelo pridni in smo imeli veliko srečo, da smo bili v pol ure že na avtocesti in na poti proti domu. Baje so se lani šele ob devetih zvečer prerinili iz Budimpešte, mi pa smo bili ob enajstih že doma.

Zaključek: fenomenalno doživetje in upam, da ne zadnje. Vsaj še Monzo je treba videti enkrat. :)

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Nova igračka: GPS Logger

Rabil sem nekaj majhnega, kar ne bo delalo nič drugega kot si na vsakih nekaj sekund zapisovalo trenutni položaj in bo pri tem po možnosti še uporabljalo navadne baterije, s katerimi bo zdržalo cel dan, ki ne bo potrebovalo nobenih posebnih gonilnikov za povezavo z računalnikom in ki bo dovolj poceni. In našel sem Amod AGL3080 GPS Data Logger.

Tega sicer ne prodajajo pri nas, tako da sem moral naročiti iz Nemčije, ampak po manj kot enem tednu čakanja je bil v ponedeljek pri meni! :)

Zakaj sploh rabim to čudo? Dve stvari. Prvič, zato, da bom lahko od zdaj naprej za vse fotografije vedel točno, kje so bile posnete, in drugič, zato, da bom imel točno evidenco vseh daljših sprehodov, pohodov in kolesarskih in vseh drugih izletov in potovanj.

In kako se obnese? Načeloma zelo dobro. Zaenkrat sem testiral samo na enem krajšem sprehodu in nekaj začetnih težav je bilo, v grobem pa dela točno to, kar hočem. Uporablja tri standardne baterije velikosti AAA, kar naj bi zadostovalo za do neprekinjenega 15 ur delovanja (edini problem je, da je treba imeti polnilnik, ki zna polniti po tri baterije hkrati, kar ne znajo ravno vsi). Deluje kot navaden USB ključek velikosti 128 MB in ne rabi nobenih gonilnikov. Samo priključiš na USB in potegneš dol vse datoteke. Teh 128 MB je dovolj za približno tri dni logiranja pri najvišji ločljivosti (vsi možni podatki vsako sekundo) in za več mesecev pri najnižji (samo položaj vsakih 10 sekund). Perfektno!

Na prvem sprehodu je sicer par problemov bilo. Kot prvo, je zadeva rabila več kot pet minut, da je našla satelite, ampak menda je to za prvič normalno in je potem naprej veliko hitreje. Kot drugo, pa se je parkrat zgodilo, da je sprejemnik očitno za nekaj časa izgubil signal in je potem rezultat bil, da so bili v shranjeni poti daljši preskoki oziroma luknje. To se je vedno zgodilo v bližini dreves, ki sicer po mojem vedenju naj ne bi toliko vplivala na sprejem. Pa nosil sem ga na dnu torbe. Pa oblačno je bilo. Kakorkoli že, danes sem naložil nov firmware (ja, celo firmware ima), ki naj bi popravil par napakic. Bomo videli.

Naslednja stvar je obdelava vseh teh GPS podatkov. Primarni namen uporabe je taggiranje fotografij (za test sem na sprehodu naredil kakih 40 ali 50 brezveznih fotk). Za to nalogo obstaja malo morje programov, najboljši med njimi pa naj bi bil GeoSetter:

Problem AMODa je v tem, da shranjuje pozicijo v fiksnih intervalih (1, 5 ali 10s), ne glede na to, ali si se sploh premaknil ali ne. Na koncu dobiš pot, ki vsebuje ogromno točk, ki so si enake oziroma vsaj zelo blizu ena druge. Za čiščenje takih nesmislov sem našej program, ki se imenuje Prune:

Na dveinpolurnem sprehodu je AMOD naredil log datoteko velikosti 750kB. Prune je to skrčil na manj kot 50kB, pri tem, da zmanjšana pot ni praktično nič manj detajlna.

Potem za analizo poti, predvsem za tek in kolesarjenje, pa tudi za vse ostalo, je menda najboljši program SportTracks:

Ta zna z ustreznim pluginom celo popraviti podatke o višini, ki so pri GPS-u sicer precej nenatančni in nezanesljivi. SportTracks nadmorsko višino v poti sinhronizira glede na javno dostopne geodetske podatke. Edini problem je, da so nekateri deli teh podatkov in zemljevidov za par metrov zamaknjeni, tako da se lahko zgodi, da tudi popravljene višine niso čisto prave. Sploh v bližini kakih klifov in grebenov in podobnega.

In kar je še najbolj zanimivo, vse te GPS podatke lahko z ustreznim programom (recimo GeoSetter) izvoziš v GoogleEarth:

Skratka zaenkrat jako kul. :)

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Vse, kar še pride

Ko bo prihodnost postala sedanjost in bodo biomehanični sintetični implantanti in drugi nadomestni deli nekaj tako vsakdanjega, kot so danes oblačila ali recimo očala z dioptrijo, točno vem, kaj bo prva stvar, ki si jo bom nabavil. Novo šajnasto kromirano jekleno ekstra močno armirano rit.

Ker me je na sredi današnje turce, ki že tako ali tako ni bila dolga niti petdeset kilometrov, že tako bolela, da bi najraje zabrisal kolo v grmovje in šel domov peš. Mislim, da me še nikoli v življenju rit od kolesa ni tako bolela kot danes, pa sem delal že tudi dosti več kilometrov. Ko bo tehnologija tako daleč, bo to prva stvar, ki si jo bom zrihtal. :mrgreen:

Aja, pa nenormalno so me danes noge bolele. Očitno se krepko pozna tista kondicija, ki sem jo izgubil in tista dodatna kila špeha, ki sem jo pridobil v zadnjem obdobju neaktivnosti. Bo treba več švicat, drugače bo kriza…

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Tri dni Beograda

No evo, z rahlo zamudo še en fotodokument. Prejšnji teden sva bila par dni v Beogradu. Sicer bolj delovno, ne ravno turistično, ampak vsaj jaz sem imel nekaj časa za hodit okrog in si pogledat par stvari.

Šla sva z vlakom. Teoretično je to najbolj komot varianta. Prideš na postajo enkrat proti večeru, se usedeš lepo na toplo, kitico ali dve oddremaš in potem si naslednje jutro že tam. Ni ti treba šofirat in tankat, kot če greš z avtom in ni se treba vozit na letališče tri ure prej in potem z njega s taksistom, ki te oskubi kot zaklano kuro, kot če greš z avionom. Vlak – kaj češ lepšega?

a10000021256.jpg

Ampak to je teoretično, tako kot teoretično tudi ni nobene razlike med teorijo in prakso. No, dejansko pa to zgleda malo drugače. Prideš, se usedeš na ne preveč toplo, potem čisto izklopijo ogrevanje, da se shladi kot v igluju, vožnja traja 8 ur, ker se na vsake toliko spomnijo zamenjat lokomotivo (kar traja), spati pa ne moreš, ker vsaj enkrat na uro nekaj kontrolirajo. Pregled vozovnic vsaj štirikrat, če ne petkrat v treh različnih državah, pa potem mejna policija in ločeno še carina tudi po štirikrat. Eni bolj tečni od drugih. Na cilj prideš naslednje jutro nenaspan in prehlajen. Smrk.

Hotel sva imela samo kak kilometer od postaje, tako da sva šla kar peš. Hotel Park je srednje velik hotel (120 sob) s tremi zvezdicami in baje kar dolgo tradicijo.

a10000021429.jpg

Kot kaže se je tradicija ustavila enkrat okoli leta 1971. Ker sobe zgledajo točno tako – super komfort naravnost iz zlatih časov socializma, minus vse, kar se v trideset letih pač pokvari (kar je skoraj vse), pa potem ni sredstev za popravilo ali zamenjavo. Spodnja slika ne ilustrira verodostojno vsega blišča notranje opreme in drugih dodatkov, ampak če bi limal več slik sobe, bi zmanjkalo prostora za kaj drugega.

a10000021518.jpg

Naj samo na kratko dodam, da poleg vrhunskega pohištva in notranjega dekorja vidnega na sliki soba premore tudi mini televizor živo rumene barve, predpotopni telefon (takšen na vrtečo številčnico) in nekaj, kar spominja na klima napravo, ki pa to zagotovo ni, ker ta je namesto toplega zraka v prostor pihala mlačnega in je proizvajala zvoke, ki so spominjali na zvoke manjše samohodne kosilnice. Kako bi se temu reklo, ne vem.

WC je bil poglavje zase. Najprej je bilo potrebno samoiniciativno popraviti kotliček, ker je ta krepko spuščal. Potem je bil pogojno uporaben. Na srečo je bil vsaj tuš polno funkcionalen in tudi tople vode ni zmanjkalo.

Na sliki spodaj je razgled iz sobe. Fenomenalno, ni kaj. Slika je malo motna in meglena, ampak to samo zato, ker sem slikal skozi zaprto okno, ki očitno ni bilo oprano že od prej omenjenih zlatih časov naprej.

a10000021300.jpg

Par besed o denarju. Takole zgledajo dinarji dandanes. Pisano. Menjalni tečaj je trenutno okoli ena proti sto, malo manj. Se pravi sto dinarjev za en evro. Edina stvar, na katero je treba biti pozoren, je to, da ne menjat evrov v Sloveniji! Pri nas te menjalnica obere kot za keks, doli pa jih je kot listja in trave in ponujajo bistveno boljše tečaje. Poleg tega pa ti očitno niti niso tako zelo fiksni, kot bi si človek mislil. Na izvesku ene od menjalnic v mestu je pod trenutno veljavno tečajno listo pisalo dobesedno takole: “Za sve iznose možemo se dogovoriti.” :lol:

a10000021505.jpg

Mimogrede, cene v Beogradu so tako tako. Navadni živilski produkti so cenejši kot pri nas. Recimo pollitrska plastenka kokakole na primer stane preračunano okoli 40 centov, burek v rahlo nadpovprečni pekarni pa pride okoli 70 centov. Ampak v kolikor toliko spodobnih prehrambenih ustanovah stane kosilo ali večerja praktično toliko, kot pri nas, če ne več. V bolj fensi šmensi trgovinah in lokalih na najboljših lokacijah je pa itak drago kot pes, bolj kot kjerkoli pri nas.

Ok, gremo na sprehod po mestu in pogledat par znamenitosti. Beograd je jako veliko mesto. Samo za grafično primerjavo – Ljubljana je majčkena in kjut, Zagreb je parkrat večji od Ljubljane, Beograd pa je parkrat večji od Zagreba. Skoraj dva milijona ljudi živi tam. Cela Slovenija! Vseeno sam center ni tako hudo gromozanski, da se ga ne bi dalo na hitro prehodit in večina kolikor toliko zanimivih stvari je dosegljivih peš. V centru je tudi veliko turističnih tabel in zemljevidov, tako da se izgubiti skoraj ne moreš.

Takole zgleda ena bolj glavnih ulic, ki vodijo proti Trgu republike in Terazijam in staremu mestnemu jedru (ali kaj jaz vem, kam):

a10000021316.jpg

Tole mislim, da je skupščina. Ali pa je v sosednji zgradbi, ki je nisem slikal. Zraven je tudi glavna stavba pošte, ki ima verjetno najbolj monumentalno pročelje, kar sem jih kdaj videl. Tudi nisem slikal.

a10000021317.jpg

Tole je na drugi strani ceste. Nimam pojma, kaj to je.

a10000021321.jpg

No in potem čisto na vrhu je park Kalemegdan z beograjsko trdnjavo in obzidjem in starim mestom in vsem, kar paše zraven. Cela zadeva je ogromna in po parku bi se lahko sprehajal dobesedno dneve in dneve, da bi lahko vse prehodil in pregledal.

V trdnjavi je urejen vojaški muzej. Kaj je notri, ne bi vedel, zunaj pa je razstavljena ogromna količina vojaških eksponatov. Od topov, tankov in letal do podmornic, vse iz raznoraznih obdobij zgodovine.

a10000021399.jpg

a10000021392.jpg

a10000021373.jpg

Evo pogled s Kalemegdana na sotočje Save in Donave. Vmes je Veliki vojni otok, na drugi strani Save (levo) je Novi Beograd in Zemun, na drugi strani Donave (desno) pa Panonska nižina. (klik za večjo sliko)

a10000021334-1342.jpg

Poleg tega je tam še par muzejev, umetnostnih galerij in raznih lokalov, ampak nisem kaj preveč fotkal.

Na Kalemegdanu je ob Savi takoimenovana Savska promenada, ki je priljubljena točka Beograjčanov za popoldanski sprehod in martinčkanje na soncu.

a10000021421.jpg

Poleg Kalemegdana je v Beogradu še milijon parkov. Pravzaprav je Beograd presenetljivo zeleno mesto. No ja, februarja ni sicer nič zelenega, ampak lahko si predstavljam. Eden najbolj znanih parkov je Tašmajdan, na koncu katerega je cerkev sv. Marka.

a10000021304.jpg

Mimogrede, kot se vidi naslikaj, je bilo kar nekaj snega. Kakih 30-40cm, ki pa ga je odjuga čez dan sicer kar hitro pobirala.

Beograjčani so očitno precej verni ljudje. Ogromno ljudi se ob vsaki priložnosti za par minut ustavi v eni od cerkva, prižgejo svečko ali dve in gredo dalje.

a10000021499.jpg

Še bolj impozantna je cerkev sv. Save. Velikanska, lepa in v celoti oblečena v bele keramične ploščice. Jo pa trenutno obnavljajo, tako da notri ni kaj veliko za videti. Pravoslavne cerkve že tako ali tako nimajo neke hude notranje opreme (bolj kot ne samo tepih čez celo cerkev in par “oltarčkov” z ikonami), v cerkvi sv. Save pa so še to, kar je bilo, zamenjali z zidarskimi odri in paletami gradbenega materiala.

a10000021458hdr.jpg

Karađorđe je bil menda nek srbski narodni heroj. V ozadju sv. Sava.

a10000021437-hdr-2.jpg

Promet v Beogradu si zasluži posebno poglavje. Menda so v zadnjih letih precej prenovili sistem javnega prevoza. Po mestu se prevažajo avtobusi, tramvaji in trolejbusi in vseh je veliko. Ogromno je tudi taksijev.

Vse ulice, vsa križišča so semaforizirana, vse do zadnje najbolj ozke enosmerne, enopasovne stranske uličice. Na večjih križiščih pa promet usmerjajo še horde prometnih policajev. Edina izjema je trg Slavija. To je en ogromen trg, v katerem je urejen rondo. Edini problem je, da je trg res velikanski, rondo pa ni praktično nič označen. Črt, ki bi označevale pasove, ni ali pa so tako slabo vidne, da jaz nisem nobene videl. Znakov praktično ni, semaforjev pa v radiju ene ulice okrog trga pa tudi ne.

Takole je videti, ko se v križišče vključuje po pet, šest avtomobilov, avtobusov in drugih udeležence vzporedno in se poskušajo dogovoriti, kdo gre kam. Ampak presenetljivo vse skupaj nekako deluje.

a10000021471.jpg

Za konec še en pogled z okna.

a10000021531-1534.jpg

In odhod domov. Spet z nočnim vlakom, spet ista zgodba.

a10000021581.jpg

V glavnem kar zanimivo. Verjetno bi bilo lepo vse skupaj videti v kakem vremensko bolj primernem mesecu in v kakem bolj turistično organiziranem aranžmaju.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark