Najbolj strm asfalt na svetu

No, tole poročilo je zdaj spet s krepko zamudo, ampak te reči zahtevajo svoj čas. Kakorkoli že, bil je marec ali kaj že in začenjala se je sezona piknikov. Pa je bilo treba nekako upravičiti prekomerno nažiranje in sem rekel, da grem na kraj dogodka z biciklom. Do tja sem že v prejšnjih sezonah naštudiral in preizkusil skoraj vse možne trase, samo najbolj direktna, tista naravnost čez hribe je še ostala. In sem šel.

Za začetek po znani in že tisočkrat prevoženi cesti takoj v hrib med vinograde, skozi Pleterje in na Zdole, potem na glavo dol v dolino in gor po Močniku proti Pečicam. Na tem odseku sem naredil samo eno fotko, pa še to bolj švoh:

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Malo pred Pečicami pa desno in po dolini ob potoku na cesto, po kateri se prej še nisem vozil. Proti Osredku, da gre, piše na tabli. Izredno lepi kraji za kolesarjenje. Praktično nobenega prometa, nobenih ljudi, čudovita narava, potoček žubori1, perfektno. Strmina je sicer za vsakim ovinkom hujša, ampak ni nobene panike.

Pri enem od križišč, kjer se levo v hrib odcepi cesta na Osredek (moja pot pa je šla naravnost), sem si pri zapuščenem mlinu privoščil malo počitka. Evo ga mlin:

Preskarjev mlin.

Preskarjev mlin.

Očitno gre za neko zgodovinsko pomembno zadevo iz druge svetovne vojne. Do tja je čez potok narejen mostiček, spredaj je postavljenih par klopc, na bajto pa je pribita spominska plošča. Vse je pa v stanju propadanja. Spominska plošča:

Spomenik ljudske revolucije.

Spomenik ljudske revoluciji.

Gre za vrhunski primer ironije. Na eni strani ceste  skoraj zapuščen in napol propadel spomenik revoluciji, malo naprej pa pri vsakem uvozu na gozdno cesto spuščena rampa in tabla z obvestilom, da so gozdovi privatna posest družine te in te2 in da bo vsak, ki vstopa brez dovoljenja, ustreljen. Ne izmišljujem si, dejansko grozijo z možnostjo ustrelitve!

Na srečo meni ni bilo treba preizkušati gostoljubnosti gozdnih veleposestnikov in sem se kar držal asfaltirane ceste. Takoj za mlinom se ta za nekaj sto metrov postavi tako nagravžno pokonci, da je za znoret. Z gorskim biciklom sem v najnižji prestavi komaj prilezel do vrha najhujšega klanca. Ampak ratalo mi pa je!

No, tam nekje, kjer strmina popusti, prideš ven iz hoste na nekakšno gromozansko gradbišče sredi ničesar. Menda je tam začetek (ali konec) vasi Osredek pri Podsredi3, ampak jaz sem na križišču raje zavil desno in nazaj v gozd. Od tam je še kak kilometer ne prestrmega vzpona po asfaltirani cestici do sedla, kjer je križišče večih poti in še en spomenik iz istih časov kot spodaj pri mlinu:

Kerinov spomenik.

Kerinov spomenik.

To je bila tudi najvišja točka moje “ture”, kakih 640m nad morjem oziroma slabih 500 nad izhodiščem. V križišču sem zavil levo, potem pa takoj spet desno na gozdno cesto4, končno enkrat malo dol z asfalta. Spust je načeloma fajn, malo adrenalinski, ampak ni prehudo. Pravim načeloma, ker se zna zgoditi, da ti veselje zmoti kak lokalni kmetek, ki nima bolj pametnega dela, kot da drka motor po hosti gor in dol.

Na dnu spusta pa me je šokiral naslednji prizor:

Pol hoste so posekali.

Pol hoste so posekali.

Na levi je bil cel hrib posekan, ob cesti pa je za vsaj 20 tovornjakov hlodovine5 čakalo na odvoz. Še en izvrsten primer ironije. Ogromen golosek sredi kao zavarovanega Kozjanskega parka, malo višje na hribu pa še lepa informativna tabla projekta Natura 2000. Ohranimo gozdove!

No ja, mogoče je pa bil kakšen škodljivec ali bolezen ali kaj jaz vem, kaj, in je bilo nujno treba počistit. V vsakem primeru vse skupaj izgleda skrajno žalostno.

A bi kdo preštel letnice?

A bi kdo preštel letnice?

No, nekaj dreves je vendarle še ostalo:

Tri drevesa še stojijo.

Tri drevesa še stojijo.

Skoraj golosek.

Skoraj golosek.

Eh ja, tak pač mamo. Iz te doline je nato malo vzpona, potem pa takale fajn gozdna cesta tik pod grebenom:

Lepa ravna cesta.

Lepa ravna cesta.

To se nadaljuje kakšen kilometer, potem je na robu gozda nekaj hiš, od tam dalje pa spet asfalt. Lepa asfaltna cesta pripelje do Svetih Gor, oziroma do hiš tik pod samim vrhom. Škoda, da nisem naredil nobene fotke, ampak se mi je že malo mudilo, najlepše poglede pa itak zakrivajo drevesa. Sem pa rekel, da bom preveril, če se da gor do cerkve prigonit s kolesom. Tam sem sicer že bil enkrat, ampak peš, in čeprav se spomnim, da na tistem križevem potu človek konkretno grize kolena, mi tako ubijajoča strmina ni ostala v spominu. Kako jim je tam sploh ratalo položit asfalt? Mislim tehnično, kako je to mogoče? To mora biti po moje najbolj strm asfalt na svetu! Vsaka čast tistemu, ki mu uspe s kolesom prevozit tistih 200m. Jaz sem obupal po kakšnih petih.

No, po pravici povedano česa drugega niti nisem pričakoval, tako da mi ni bilo nič žal in sem kar takoj nadaljeval. Spust do glavne ceste je kratek, cesta je pa tako široka in gladka, da samo z odprtimi usti stojiš in gledaš. Očitno so te Svete Gore res tako dobro obiskane, da se splača do tja gradit malodane avtocesto.

Na dnu sem potem samo prečkal glavno cesto in nadaljeval po makadamu proti bizeljskemu gradu. Pot gre čez hrib, tako da je spet nekaj malega vzpona. Niti ne bi bilo prehudo, ampak je makadam tako mehek, da se kar udira in na enem mestu enostavno ni šlo več naprej in sem sestopil. Takrat pa katastrofa! Krč v nogi, v stegenski mišici. Takšen me ni prijel še nikdar prej v življenju in zdaj šele vem, kaj res pomeni krč. Boli za popizdit! In kar ni hotel spustit, vsaj kake tri, štiri minute! Eh ja, tako je to, ko človek čez zimo izgubi kondicijo in se potem gre kolesarjenje v hrib popolnoma nepripravljen.

Ampak po nekaj minutah je minilo, zvlekel sem bicikl zadnjih petdeset metrov na vrh hribčka, od tam je bilo pa itak vse samo še navzdol. Ustavil sem se še pri bizeljskem gradu, ki je mimogrede kar velika zadeva. Ne vem sicer, kakšen je njegov status in kdo je lastnik, ampak zgleda, da nimajo ravno dovolj denarja za vzdrževanje. Glavna stavba je sicer v še kar solidnem stanju, okolica in še nekaj drugih pripadajočih stavb zraven je pa precej ubogih. Pa še ruševine nečesa velikega so zraven. Za dve nogometni igrišči ravnega terena, okoli pa ostanki nekakšnega zida. Ne vem ali je bil tam kakšen vrt, park, pokopališče ali kaka stavba. V vsakem primeru zanimivo za videt, nisem si mislil, da je zadeva tako velika.

Bizeljski grad.

Bizeljski grad.

Od tam je, kot rečeno, bolj kot ne samo še spust skozi Orešje in med vinogradi do glavne ceste, nato še en kar soliden vzponček čez Klanjec in še par kilometrov do cilja.

Pogled v dolino Sotle.

Pogled v dolino Sotle.

Nazaj sem šel pa po ravnini, zgodilo se ni nič.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Vsega skupaj slabih 70km in okoli 1100 višinskih metrov. Zemljevid in profil etape do “tja”, nazaj je bilo malo dlje, malo bolj okoli in bolj po ravnem:

Zemljevid poti.

Zemljevid poti.

  1. takrat je sicer bolj ubogo žuborel, ker je bila še suša, menda je zdaj kaj bolj živ[nazaj]
  2. priimek sem pozabil[nazaj]
  3. zanimivo ime za vas, Osredek pri Podsredi, me zanima, kaj je bilo prej[nazaj]
  4. na srečo brez rampe in grozilnih tabel[nazaj]
  5. moja skrajno nestrokovna ocena, lahko, da sem krepko falil[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Še enkrat v hrib

Današnji test je absolutno popolnoma uspel v vseh pogledih. Šel sem samo na prvi hrib1, da bi pač videl, če bo še šlo. Je šlo. Sicer malo počasneje kot bi bilo zaželjeno, pa dihanje je bilo na enem ali dveh mestih bolj tako v stilu lokomotive2, ampak je šlo. Bravo js. :P

Potem nazaj dol po hosti v dolino je šlo še bolj. Začuda nisem nikjer pogrnil čez skale in pecikl je preživel brez ene same praske. Nič zlomljenega, nič zvitega. Se pravi uspeh na celi črti.

Še kup enih brezveznih fotk3:

Za začetek obvezni kristus. Za njim pa moj današnji cilj.

Za začetek obvezni kristus. Za njim pa moj današnji cilj.

Če je strmina prehuda, flikneš pecikl po tleh in slikaš trobentice.

Če je strmina prehuda, flikneš pecikl po tleh in slikaš trobentice.

Mimo enih bajt. Opomba: tukaj se je treba ustavit, ker je tu konec lokalne ravnine in si vzet čas za psihično pripravo na zadnjo strmino.

Mimo enih bajt. Opomba: tukaj se je treba ustavit, ker je tu konec lokalne ravnine in si vzet čas za psihično pripravo na zadnjo strmino.

Na sliki se ne vidi, ampak dejansko je tu že vrh.

Na sliki se ne vidi, ampak dejansko je tu že vrh.

Kr ena streha. Pač hrib je bil premajhen, pa sem moral še na prvo bajto splezat. :P

Kr ena streha. Pač hrib je bil premajhen, pa sem moral še na prvo bajto splezat. :P

Plevel v vinogradu.

Plevel v vinogradu.

Drve za roštiljat.

Drve za roštiljat.

Pogled nazaj tja, od kjer sem prilezel.

Pogled nazaj tja, od kjer sem prilezel.

Še detajl tistega prelepega kraja s prejšnje slike.

Še detajl tistega prelepega kraja s prejšnje slike.

Spust po hosti in po gmajni. Tako je, dejansko sem se sredi spusta ustavil, vzel ven fotaparat in potem nadaljeval. Kdo je sploh lahko tako glup?

Spust po hosti in po gmajni. Tako je, dejansko sem se sredi spusta ustavil, vzel ven fotaparat in potem nadaljeval. Kdo je sploh lahko tako glup?

Hostno šavje.

Hostno šavje, moj najljubši motiv, očitno.

Še več hostnega šavja.

In še več hostnega šavja.

In kdo bi si mislil, še več šavja.

In kdo bi si mislil, še več šavja.

Pa za spremembo še hosta v širšem planu. Mimogrede, tale potka bi bila perfetna, če bi bilo manj skal.

Pa za spremembo še hosta v širšem planu. Mimogrede, tale potka bi bila perfetna, če bi bilo manj skal.

In smo že nazaj s še več detajli hostnega šavja.

In smo že nazaj s še več detajli hostnega šavja.

Še zadnjič, obljubim, častna holcerska.

Še zadnjič, obljubim, častna holcerska.

Takole pa zgleda ribnik, kadar zmanjka vode. Žabe letos odpadejo.

Takole pa zgleda ribnik, kadar zmanjka vode. Žabe letos odpadejo.

Evo ga, še zadnja.

Evo ga, še zadnja.

In potem so živeli srečno do konca svojih dni.

  1. ene 350m višinske razlike[nazaj]
  2. mislim tiste iz risanke[nazaj]
  3. krajša kot je razdalja, večkrat se ustavim in fotkam brezvezne stvari, drugače bi bilo vsega skupaj v pol ure fertik, to pa ni fajn[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Prvi kolesarski krog

Prvi kolesarski izletek letos je bil večinoma fajn. Za začetek sem šel en kratek krog po ravnini, ne več kot kakih 50km. Kil je nekaj manj kot tak čas lani, ampak se skoraj ne pozna. Bolj se pozna pomanjkanje kondicije, ki je šla čez zimo nekam na lepše in je vprašanje, kdaj misli priti nazaj. Prvih 30km je bilo perfektnih. Lepe ravne ceste in poljske in gozdne poti, vse po ravnem, lepo sončno vreme in malo vetra večinoma v hrbet. Nazaj pa vse ravno obratno. Kot da bi šlo naravnost v hrib in veter direkt v čelo. Zadnjih par kilometrov do doma sem komaj še prebrcal. No, malo pretiravam, ampak v vsakem primeru bo treba še krepko migat, da bo šlo naslednjič malo lažje…

Še nekaj fotk:

Poljska pot.

Po takih poteh se je najbolj luštno vozit. Škoda samo, ker jih je vedno manj...

Prve pomladanske rožice.

Prve pomladanske rožice. Tega je in po hosti in po travnikih vse polno.

Jagode. Tiste, ki niso iz Italije, so od tukaj.

Jagode. Tiste, ki niso iz Italije, so od tukaj.

Lesen most. Še stara šola mostogradnje.

Lesen most. Še stara šola mostogradnje.

Obcestni kristus.

Še obvezna fotka obcestnega kristusa. Zadnjič sem gledal stare fotke s takih kolesarskih izletov in ne vem zakaj, ampak čisto vedno sem nazaj prinesel vsaj fotko ali dve kakšne kapelice. Tako da evo, to bo zdaj moja nova tradicija. :)

Par zvončkov nekje ob Krki.

Par zvončkov nekje ob Krki.

Kozolci so mi bili od nekdaj zanimivi. Tale je en tak tipičen predstavnik svoje vrste.

Kozolci so mi bili od nekdaj zanimivi. Tale je en tak tipičen predstavnik svoje vrste.

Še nekaj zgodnjepomladanskih rožic.

Še nekaj zgodnjepomladanskih rožic.

Še ene rožice.

Še ene rožice.

In še zadnje rožice.

In še zadnje rožice.

Še panorama ene tipične vasice.

Še panorama ene tipične vasice.

In končno spet doma. Najlepša fotka sploh. :P

In končno spet doma. Najlepša fotka sploh. :P

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Spet malo kolesa in malo bolezni

Potem ko sem se več kot dva meseca ukvarjal z bakterijsko pljučnico in ostalimi infekcijami, sem prejšnji teden imel občutek, da sem končno že dovolj dober za nekaj malega rekreacije na kolesu. Huda napaka!

Dobro, v ponedeljek sem šel en kratek krogec po ravnini (25km) in res ni bilo hudega, čeprav sem se kar namatral. Dva dni me je potem vse malo bolelo, kaj hujšega pa ni bilo. Nekakšen prehlad, ki se mi je vlekel že skoraj cel avgust, je šel počasi na bolje in proti koncu tedna nisem čutil skoraj nobenih težav več, če ne omenjam malo bolj polnega nosa vsako jutro.

No, in se mi je zdelo, da bi v soboto lahko združil prijetno s prijetnim in se odpeljal na klubski jesenski piknik s kolesom in potem seveda še nazaj. Pot je itak bolj kot ne ravna, več ali manj tik ob Savi1, tempo pa bi držal striktno turističnega. Vsega skupaj pa za en navaden maraton, okoli 42 ali 43km po karti. No, jaz sem ključni odcep rahlo falil in se odpeljal skoraj do steklarne in nazaj, tako da je tja naneslo 48km, nazaj pa tistih 42. Vsega skupaj torej okroglih 90km.

Aja, tu je pot: bikemap.net (ne da se mi delat skrinšota)

S sabo sem imel seveda fotoaparat. Tja nisem nič slikal, s poti nazaj pa evo par utrinkov:

Sava.

Cesta med Radečami in Hrastnikom na desni strani Save, se pravi nasproti glavne ceste, je idealna za kolesarjenje.

Potoček.

Eden od neštetih potočkov, ki se v slapovih po strmih skalah izpod Kuma zlivajo v Savo.

Zidani Most.

Zidani Most.

Zidani most v ČB.

Zidani most v ČB.

Železna cesta.

Pogled na progo nekje med Radečami in Loko. Mimogrede cesta med Radečami in Sevnico na levi strani Save je še lepša za kolesarjenje kot tista proti Hrastniku. Nikjer nič strmega, čisto ravna pa tudi ni, pokrajina je pa naravnost čudovita.

Pogled nazaj proti Radečam in zasavskim hribom.

Pogled nazaj proti Radečam in zasavskim hribom.

Sevnica.

Sevnica. Komentarja taka lepota sploh ne potrebuje. :P

Sava pri Sevnici.

Sava pri Sevnici. Mimogrede, tod okoli Sava sploh ni več reka ampak samo še niz jezer, eno za drugim, vmes pa hidroelektrarne.

Sončni zahod nad sevniškim morjem.

Sončni zahod nad sevniškim morjem.

To je to, kar se tiče fotk. Potem je ratala tema in se ni dalo več slikat.

Zdaj pa glede zdravja. Že ponoči in v soboto zjutraj me je nekaj praskalo po grlu. Sem rekel, da itak ni nič in brez veze, da se sekiram in zaradi tega ostajam doma. No, nisem imel prav. Sicer ne vem, koliko je na vse skupaj vplival kolesarski izlet, ampak končni rezultat je, da imam spet 38°C vročine, da kašljam kot kak star rudar in sem nasploh popolnoma bogi.

Saga se nadaljuje. Pijačo po želji ima tisti, ki ugane, kaj me bo doletelo naslednjič. :roll:

  1. samo zadnji kilometer, ko se cesta obrne v hribe, je vzpon za dobrih 100m višine[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark