Tura št. 18

Dve leti nazaj sem rekel, da bom odpeljal vseh 30 tur, opisanih v našem lokalnem kolesarskem vodniku. Da dolgo zgodbo skrajšam v en stavek: ni šlo po planu. Tisto poletje mi je uspelo zvoziti samo 6 izletov, lani pa vsega skupaj celih 0 (z besedo je to nič). Zadnji je bil tale. Žalostno, ampak recimo, da sem imel olajševalne okoliščine.

Letos sem pa že za 1 boljši kot lani. V nedeljo sem odpeljal turo št. 18, ki je menda celo ena težjih v vodniku. Vinogradniška kolesnica se imenuje, 40km gor in dol po Krškem gričevju. Jaz sem temu dodal še slabih 10km v vsako stran, da sem sploh prišel od doma do začrtane trase in nazaj, tako da sem nabral skoraj 60km in okoli 1150 višinskih metrov.

V grobem gre tura čez hribčke in doline od Rake do Primoža in po drugih hribčkih in dolinah nazaj. Pokrajina je gričevnata, na sončni strani vsakega hribčka je vinograd, na drugi strani je hosta. Vmes je tu in tam kak travnik ali njiva. V dolinah ni ničesar, vse vasi so razpotegnjene po slemenih. Najvišja točka je samo nekaj čez 500m (najnižja malo pod 200), ampak ravnine ni praktično nič. Ali gre gor ali dol, vmesne variante ni.

Štartal sem zgodaj zjutraj. Ta dan je bila napovedana huda vročina, pa sem hotel priti domov že kar kmalu dopoldne. Računal sem 60km, povprečje okoli 15 na uro, štiri ure nimam kaj delat, enkrat malo po deseti bi moral biti doma. Kako se je to končalo, bo hitro jasno.

Najprej sem se povzpel čez Leskovec do grada in mavzoleja nad njim, od kjer je pogled takšen:

Jutro nad Krško-Brežiškim poljem.

Jutro nad Krško-Brežiškim poljem.

Nazadnje, ko sem bil na gradu, so tam še živeli ljudje. Potem so jih izselili, češ da bodo grad obnovili in bo notri ne vem kaj vse lepega in bleščečega. Danes vse skupaj zgleda enako kot pred dvema letoma, samo da je okolica še bolj zaraščena, kakšno okno več je razbito in vhod je trdno zaprt z železnimi vrati. Toliko o prenovi.

Tudi okoli mavzoleja je vse poplnoma zapuščeno in zaraščeno.

Tudi okoli mavzoleja je vse poplnoma zapuščeno in zaraščeno.

Iz Leskovca se cesta vzpne na Golek. Že tu so praktično samo vinogradi in zidanice.

Vinograd.

Vinograd.

Vinograd.

Vinograd.

Obveznega kristusa sem hitro rešil. Ljudje so tod hudo verni. Za vsakim ovinkom je kakšen.

Obveznega kristusa sem hitro rešil. Ljudje so tod hudo verni. Za vsakim ovinkom je kakšen.

Fajn razgled.

Fajn razgled.

V Ivandolu sem se končno priključil opisani trasi. Med vinogradi sem se spustil čez Nemško Goro do Brezovske Gore1, potem mimo Ajdovske jame na Vrhulje in dol do Ravni. Tam se pa začne najlepši del ture. Mimo cerkve in vinske kleti do konca asfalta, potem pa za par kilometrov na makadam med vinogradi in skozi gozd.

Med vinogradi.

Med vinogradi.

Cesta je tu večinoma ravna2, malo se spusti, skoraj nič ne gre v hrib. Ko je konec vinograda, nadaljuje po hosti. Podlaga je dokaj solidna, samo tu in tam čez cesto visijo robide, ker očitno nihče ne čisti. Je treba pazit, da ne zapneš. Na koncu hoste je vas. Da ljudje v teh koncih mislijo resno, se pozna že po krajevnih imenih:

Dobrodošli na Pijani Gori. Hik.

Dobrodošli na Pijani Gori. Hik.

S Pijane Gore se cesta spusti v dolino. Makadam je tu bistveno slabši. Mehek, z velikimi kamni in celimi kanjoni od dežja. Vodnik priporoča treking kolo, ampak meni se zdi, da bi s tankimi gumami na tem odseku bolj tanko piskal.

Pokrajina je pa v dolini še lepša kot zgoraj. Za spremembo tu ni vinogradov ampak samo gozdovi in travniki in vmes ena kmetija. Vmes pot prečka tudi traso novega daljnovoda, ki naredi pokrajino malo manj lepo, ampak od nečesa je le treba živet.

Novi daljnovod. Tale steber bo moral še nekaj žgancev pojest, da bo zrastel do konca.

Novi daljnovod. Tale steber bo moral še nekaj žgancev pojest, da bo zrastel do konca.

Iz te idilične dolinice3 je samo še kratek vzpon do Rake, kjer je dejansko opisan začetek in konec ture. Raka je največji kraj na tej trasi. Imajo najmanj tri, če ne štiri gostilne, šolo, veliko cerkev in župnišče. Nasploh je Raka kar lepo urejena vas.

Proti Raki.

Proti Raki.

V Raki sem se samo na hitro ustavil in natankal, potem pa dalje. Ura je bila že pol devet, jaz pa pravzaprav šele na izhodišču. Prepočasen sem, prevečkrat se ustavim vmes. Ampak po drugi strani to ni dirka ampak izlet.

Kakorkoli že, iz Rake gre trasa čez Podulce do Zabukovja, tam pa dvakrat desno in mimo hiš na makadam med travnike in v gozd. Čista lepota! Na drugi strani hoste je vas, ki se ji reče Brezovo, tam greš samo čez cesto, naslednji kilometer je pa za izletnika resno zajeban. Kakih sto vertikalcev je do vasi Križe, to si lahko vsak sam izračuna, koliko je povprečen naklon.

Ampak jaz sem bil trmast in sem lepo počasi navil do prve ravnine brez ugovarjanja. Je pa teklo z mene v potokih. Ura je bila že kar pozna, tam nekje proti deveti zjutraj, vročina pa vsako minuto hujša. Na koncu klanca pa še ni čisto konec vzpenjanja. Cesta gre potem malo gor, malo dol, pa še malo bolj gor čez Osredek, Veliko Hubajnico in Malo Hubajnico4.

Tale fotka je optična varka. V resnici ravnine ni nobene.

Tale fotka je optična varka. V resnici ravnine ni nobene.

Tole je pa že bolj podobno dejanskemu stanju. Hribčki z vinogradi.

Tole je pa že bolj podobno dejanskemu stanju. Hribčki z vinogradi.

Zanimiva hiška. Pa ni nobena izjema, takšna arhitektura je kar značilna za te kraje. Spodaj zidano (po možnosti tudi vkopano v zemljo), zgoraj pa leseno, takšne so vse zidanice. Lepo, da ljudje ohranjajo stare navade, tudi ko delajo nove bajte.

Zanimiva hiška. Pa ni nobena izjema, takšna arhitektura je kar značilna za te kraje. Spodaj zidano (po možnosti tudi vkopano v zemljo), zgoraj pa leseno, takšne so vse zidanice. Lepo, da ljudje ohranjajo stare navade, tudi ko delajo nove bajte.

Iz Hubajnice sledi še zadnji vzpon do najvišjega hriba na turi, na Primoža. Na tej točki sem že kar konkretno klel, kaj se imam toliko za obirat, da potem po najmočnejšem soncu grizem v klance. Ob šestih, ko sem štartal, je bilo še prijetno hladno, ob sedmih je bilo soparno in je začelo ratovat vroče, ob osmih je bilo že na robu vzdržnosti, ob devetih so psi nehali lajati name, od desetih naprej so me pa še muhe pustile pri miru. In v takem vremenu sem jaz lezel na teh 540m velik hrib.

Ampak je šlo in evo mene na Primožu. Sicer so me psi, krave in ljudje čudno gledali, kaj neki počnem, ampak ko jih šljivi.

Ampak je šlo in evo mene na Primožu. Sicer so me psi, krave in ljudje čudno gledali, kaj neki počnem, ampak ko jih šljivi.

S Primoža bi se lahko spustil direkt v dolino, ampak tura pelje še okrog Dedne Gore5. Ker je zanimiva cesta, ki gre točno po vrhu grebena, pogled na sosednji breg je pa naravnost fascinanten. Še zdaj ne vem, zakaj se nisem ustavil in slikal. Potem sem malo zgrešil, ker bi menda moral na vrh hriba, jaz pa sem šel po cesti okoli, ampak po moje nisem veliko zamudil. Sem se pa ustavil na enem križišču, kjer so lokalni jagri očitno tako ponosni, da se v eni točki srečajo ozemlja petih lovskih družin, da so tam celo postavili eno ceremonialno lovsko prežo, ki jo prodajajo kot znamenitost:

Lovska preža na peteromeji.

Lovska preža na peteromeji.

Kakorkoli že, cesta gre od tam najprej po slemenu, potem okoli hriba, nato se spusti v eno vmesno dolinico, potem nazaj gor na drugo stran, na koncu se pa spusti v taglavno dolino Impoljskega potoka. Tam pa nagrada za vse trpljenje:

Ribnik.

Ribnik.

Ribnik.

Ribnik.

Postrv na žaru.

Postrv na žaru.

Ribnik je majhen, ampak lep in dobro urejen, gostilna je pa znana po ribah. Pa prijazni so. Tja sem prišel skoraj eno uro preden kuhinja začne delat, ampak je teta vseeno samo za mene spekla postrv. Ki je bila vrhunska, z lahkoto najboljša, kar sem jih kdaj jedel. Lahko samo priporočam. Imenuje se enostavno Gostišče ob ribniku. V Dolenjih Impoljah je, če bo kdo iskal. Na glavni cesti Sevnica-Krško je v križišču tabla.

Od tam me je čakala samo še pot nazaj domov. Do Zavratca je cesta skoraj ravna, samo na koncu se malo vzpne. V Zavratcu potem levo proti Rovišču, na naslednjem križišču spet levo proti Planini, skozi Smečice ravno in na Veliki Trn. To je skoraj vse klanec. Od istega križišča pred Planino do cerkve na Velikem Trnu je 1.7km in okoli 200m višine. Povprečje je okoli 11 ali 12%! To in dejstvo, da je bila ura že krepko čez poldne, temperatura pa kakih 34°C, pomeni, da sem se matral. Dihal na škrge in teklo je z mene. Na eni točki me je tako zalilo, da sem že mislil, da so se mi možgani stopili in počasi tečejo dol po čelu. Saj mogoče so se mi pa res.

Malo počitka pod eno lipo.

Malo počitka pod eno lipo.

Ampak z malo muke je vendarle šlo in sem prilezel na ta famozni Veliki Trn. Na vrhu je kot naročeno ena lepa cerkev, zraven pa britof, za vsak slučaj.

Cerkev na Velikem Trnu.

Cerkev na Velikem Trnu.

Od tam pa praktično samo še spust. Najprej Mali Trn, potem Kalce in Nemška Gora, v Ivandolu pa konec klobase. Čez Golek in Leskovec sem se spustil po isti poti, po kateri sem zjutraj lezel gor.

Končno spet domači dimniki.

Končno spet domači dimniki.

Bilo je fajn (večinoma), bilo je naporno (še bolj večinoma), bilo je vroče (zelo), trajalo je dlje, ko sem mislil in domov sem prišel zmatran (kar precej). Evo še trasa ture na bikemapu. Okoli 40km in 1050 višinskih metrov (tako piše v vodniku, bikemap zadnje čase nekam čudno računa višine), jaz sem, kot rečeno, dodal še dobrih 15km čez hribe in kakih 100 ali 150 metrov višine, da sem prišel od doma do tja in nazaj.

Zemljevid ture št. 18.

Zemljevid ture št. 18.

  1. vsaka druga vas je nekakšna gora[nazaj]
  2. relativno, čisto ravno ni nikjer[nazaj]
  3. minus daljnovod[nazaj]
  4. zanimivo, tukaj ko so pa že malo bolj hribi, pa ni več nobene gore[nazaj]
  5. opa, spet ena gora![nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Po skalah gor, po skalah dol

Letos višje kot nekaj čez 600m sploh še nisem bil. Glede na to, da sem itak pol časa bolan, sem bil malo skeptičen, kako bo šlo na Bohor. Prilesti s 150m na več kot 1000m nad morjem je za nekoga, kot sem jaz, v vsakem primeru kar konkreten vzpon.

Začuda sem se kar dobro držal. Ni se bilo treba niti ustavit1 niti na večjem delu vzpona prestavljat v najnižje prestave. Eno malo daljšo pavzo sem imel vmes, ko sem iskal tisti zadnji slap, za katerega še zdaj ne vem, kje je. Tudi tokrat ga nisem našel2, sem pa naredil vmes par fotk kar tako. Nobena ni ratala, tale je še edina kolikor toliko spodobna:

Potok.

Potok.

Evo kakšne beštije se klatijo po bohorskih grapah:

Crkjena bohorska beštija.

Crkjena bohorska beštija.

Gor po hosti je, kot rečeno, še kar šlo, ustavil sem se šele, ko sem prišel ven. Razgled ni bil fajn, je bilo vse nekaj megličasto, tako da ni bilo nič za slikat.

Malo pod vrhom.

Malo pod vrhom.

Od tu do koče ni več daleč, to sem navil brez problema. Še zdaj mi ni jasno ali je bila koča odprta3 ali me bodo organi pregona iskali zaradi vloma. Vrata so bila odprta, ampak nihče se ni javil. Kakorkoli že, natočil sem si vode, nato pa nadaljeval še višje gor po gozdni cesti proti Javorniku:

Gozdna cesta po Bohorju.

Gozdna cesta po Bohorju.

Zadnjih nekaj sto metrov do vrha je samo planinska pešpot. Ne vem, če majstri to dejansko zvozijo, ampak jaz si ne predstavljam, da bi mi kdajkoli ratalo. Čisto na koncu sem kakih 150m kolo zvlekel gor na roke. Strmo je pa blatno pa skale so. Ne gre drugače.

Na vrhu ni nič novega, vse po starem:

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Evo še dokazni material:

Vrh.

Vrh.

Nazaj sem šel po isti poti. Dol je šlo hitreje kot gor. Jaz sem užival, pecikl je pa trpel. Nekje sredi skal so mi eksplodirale sprednje bremze4, da sem se komaj še rešil gotove smrti, in nekje sem po moje malo zvil sprednje kolo5, ampak na koncu sem le prišel nazaj domov živ in zdrav. Za kolo diagnoza še ni dokončna, v najhujšem primeru ga bo treba uspavati.

Vsega skupaj okoli 44km (22 tja, isto nazaj) in kakih 950 višinskih metrov (od tega skoraj vsi na poti do tja, ker se praktično konstantno vzpenja). Fajn.

  1. več kot enkrat[nazaj]
  2. menda sem lazil prenizko, to sem potem na karti videl[nazaj]
  3. ob ponedeljkih imajo sicer ponavadi zaprto[nazaj]
  4. no, ne dobesedno[nazaj]
  5. verjetno je kaj povezano z incidentom z bremzami[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Še ena trasa po hosti

Zdaj mi pa že resno zmanjkuje idej za potegnit črto od doma do vikend piknik roštilj lokacije1. Zadnjič sem po zemljevidu komaj še napraskal par cestic, po katerih se še nisem drajsal, za naslednjič pa res nimam več pojma, kaj naj si še izmislim.

Kakorkoli že, tokrat sem bicikliral že kar takoj v hrib na Kremen, vendar ne po cesti, ker zgleda nagravžno strma in piči direkt naravnost gor, ampak kar po pešpoti po dolini pod cesto. To mi je v bistvu tudi en tak izziv prilest gor v enem kosu, kar mi še nikdar ni ratalo2. Tokrat je čez največje skale še šlo, potem sem pa zagazil v blatne kolesnice od traktorja in evo, še en poskus je neslavno propadel. Pa vedno, ko se tam vozim, mora bit pot usrana. :x

Nič, gor do ceste sem potem počasi le prilezel, pa čeprav je bilo treba malo rinit, nato pa takoj dol v dolino na drugo stran. Tam sem že parkrat kolesaril, je fajn, ampak dlje kot do Kostanjka še nisem bil, tokrat sem pa šel vse do Koprivnice.

Potok Brestanica. Lekcija: ko sonce tolče na polno, se ne da slikat potočkov. Se je pa fajn ustavit za par minut.

Potok Brestanica. Lekcija: ko sonce tolče na polno, se ne da slikat potočkov. Se je pa fajn ustavit za par minut.

Tale fotka sicer ne paše nikamor, ampak jo moram pokazat, ker je polž moja maskota, moj heroj in vzornik. Samo leži na tleh, nikamor se mu ne mudi, pa še celo bajto nosi s sabo.

Tale fotka sicer ne paše nikamor, ampak jo moram pokazat, ker je polž moja maskota, moj heroj in vzornik. Samo leži na tleh, nikamor se mu ne mudi, pa še celo bajto nosi s sabo.

Da, tudi tokrat sem se ustavil pri enem kristusu.

Da, tudi tokrat sem se ustavil pri enem kristusu.

Po glavni cesti potem skozi Koprivnico in še naprej. Malo pred Podsredo sem v klancu prehitel eno punco, ki je imela očitno neke probleme z biciklom, ampak je zgledalo, da je imela stvari pod kontrolo (nekoga je klicala po telefonu), tako da se nisem ustavljal. Kasneje sem jo revico s hriba dol videl, kako peš rine kolo v klanec. Ko sem se peljal mimo, si je verjetno mislila, ‘lej ga idiota, noče ustavit in pomagat.’ Butl js! :roll: Naslednjič bom garant jaz rinil in klel. Upam, da je potem zrihtala.

V glavnem še preden se cesta na glavo spusti dol v Podsredo sem potem zavil desno in v hrib proti gradu. Ta del je bil za mene tudi nov. Vedel sem, da bo treba malo v hrib, ampak si nisem predstavljal, da bo tako strmo. 8O Ampak kolesarjenje ne more bit trpljenje, sem si rekel in fliknil bicikel v travo. Kaj ne bi, če je pa pogled takšen:

Ležiš v  travi in gledaš oblake, kaj je lepše od tega?

Ležiš v travi in gledaš oblake, kaj je lepše od tega?

Gledaš sonce!

Gledaš sonce!

Potem sledi še nekaj ovinkov, cesta se samo še blago vzpenja in kmalu prideš do grada Podsreda. Še prej je pa fajn razgledna točka. Eno podobno fotko, kot je naslednja, sem enkrat že imel tu gor, takrat sem prigonil iz ene druge smeri, ampak naj bo še enkrat, ker je tak fajn tam:

Grad Podsreda. Luštno.

Grad Podsreda. Luštno.

Se pa vidi, da je to ena taka malo bolj turistična točka. Prej me je na enem ovinku skoraj na havbo naložil en Italijan3, na tisti razgledni točki pred gradom sta pa bila parkirana dva švabska penzionista z avtodomom. Sta bila prijazna – ko sta šla mimo na sprehod, sta celo rekla ‘dobeh dan’.

No, potem od grada naprej se pa začne prava lepota. Malo je še klanca po asfaltu, potem se pa levo odcepi gozdna cesta proti Svetim Goram. Na zemljevidu zgleda, kot da se pot drži ene in iste izohipse ob pobočju hriba, v resnici pa gre malo dol, malo gor, ampak večinoma rahlo dol. Skratka idealno. In tista hosta je nasploh ena sama lepota. Vse zeleno, mir in tišina, ptički, frišn luft. Človek bi se kar usedel in užival.

Taka gozdna cestica gre tam kilometre in kilometre.

Taka gozdna cestica gre tam kilometre in kilometre.

Sediš in uživaš, to je to.

Sediš in uživaš, to je to.

Ampak je treba naprej, drugače človek nikamor ne pride. Nekje proti koncu te hoste s z desne pridruži pot, po kateri sem pičil zadnjič, od tam dalje je pa pokrajina že znana. Najprej Svete Gore, potem v dolino, pa gor do grada Bizeljsko4, spust čez Orešje, potem pa samo še čez hrib do cilja.

Svete Gore. Do vrha spet nisem rinil, niti nisem slikal strmine. Ampak res je strmo.

Svete Gore. Do vrha spet nisem rinil, niti nisem slikal strmine. Ampak res je strmo.

Pogled s skoraj iste lokacije kot zadnjič.

Pogled s skoraj iste lokacije kot zadnjič.

Nazaj sem šel še bolj naokrog in še bolj po ravnem. Je pa pihal nagravžen zahodnik direkt v prsa. Kot bi rinil v hrib.

Na pol te fotke je ena država, na drugi polovici pa druga. Dopoldne sem bil v tistih hribih tam zadaj!

Na pol te fotke je ena država, na drugi polovici pa druga. Dopoldne sem bil v tistih hribih tam zadaj!

Vsega skupaj se je nabralo okoli 80km (39 tja, 41 nazaj) in nekaj čez 1000 višinskih metrov (kakih 950 tja in 150 nazaj), če gre verjeti zemljevidom. Mimogrede, za pot tja sem rabil skoraj pet ur in pol, kar pomeni, da je bila povprečna hitrost vsega skupaj malo čez 7km/h. To mislim, da je moj absolutni rekord v počasnosti! :lol: Nazaj sem bil potem v dveh urah, sem se v tisti veter in z gorskim kolesom matral kot žival, da sem držal 20km/h. :mrgreen:

Pot tja (na začetku ni čisto točna):

Prva polovica.

Prva polovica.

In pot nazaj (približno in v obratni smeri):

Druga polovica.

Druga polovica.

  1. in potem še nazaj[nazaj]
  2. v dveh poskusih[nazaj]
  3. in to v črnem Ferrariju, kar ne vem, če sem sploh že kdaj prej videl[nazaj]
  4. spet nisem zvozil tistega nenormalno mehkega in razrukanega makadama[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Med Krškim in Šentjernejem

Med Krškim in Šentjernejem so tudi lepi kraji.

Tukaj imajo ribnike.

Tukaj imajo ribnike.

Imajo lepo pokrajino.

Imajo lepo pokrajino.

Tudi deževni pragozd imajo.

Tudi deževni pragozd imajo.

...kjer rastejo rožice.

...kjer rastejo rožice.

...in je vode dovolj.

...in je vode dovolj.

Najpogostejše domače živali so krave, prašiči, ovce in zajci.

Najpogostejše domače živali so krave, prašiči, ovce in zajci.

Tudi lepo obdelanih polj ne manjka.

Tudi lepo obdelanih polj ne manjka.

Reke v teh krajih so čiste.

Reke v teh krajih so čiste.

Monokulturni travniki, kjer vsako drugo leto ne zraste drugega kot regrat, se tudi najdejo.

Monokulturni travniki, kjer vsako drugo leto ne zraste drugega kot regrat, se tudi najdejo.

Vasi so lepe.

Vasi so lepe.

Tudi puščavo imajo.

Tudi puščavo imajo.

In lepo cesto.

In lepo cesto.

Pa zanimive hiše.

Pa zanimive hiše.

In cerkvice na vrhu hriba. No, tale niti ni na vrhu hriba, ampak ni važno.

In cerkvice na vrhu hriba. No, tale niti ni na vrhu hriba, ampak ni važno.

Kvoto najmanj enega obcestnega kristusa pa izpolnjujem s pričujočo podobo.

Kvoto najmanj enega obcestnega kristusa pa izpolnjujem s pričujočo podobo.

Evo, to je vse. Prekolesaril sem slabih 50km, višinski metri so zanemarljivi, okoli 300 se jih je nabralo.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark