Druga polovica

Še druga polovica zadnje rolce filma. Na njej je vse od izleta do familije do random škljocev. Neverjetno, kako težko zna biti napolniti cel film s 36 posnetki.

Škocjan. Tale je edina, ki ni direkt s filma, ampak sem naredil dva skena in združil. Neverjetno, kaj vse zajame film. Na digitalu je tale fotka izpadla tako, da sem imel čisto črno silhueto pokrajine, če sem pa spremenil nastavitve, da je bila pokrajina vidna, je bilo pa nebo popolnoma belo.

Škocjan. Tale je edina, ki ni direkt s filma, ampak sem naredil dva skena in združil. Neverjetno, kaj vse zajame film. Na digitalu je tale fotka izpadla tako, da sem imel čisto črno silhueto pokrajine, če sem pa spremenil nastavitve, da je bila pokrajina vidna, je bilo pa nebo popolnoma belo.

Škocjan. Oziroma tam blizu.

Škocjan. Oziroma tam blizu.

Ena naključna stena. Ne vem, menda mi je bila tekstura fajn.

Ena naključna stena. Ne vem, menda mi je bila tekstura fajn.

Tole je pa nekje ob poti na sprehodu na Grmado.

Tole je pa nekje ob poti na sprehodu na Grmado.

Graben.

Graben.

Peso. Neverjetno, ISO 25 film je tako počasen, da je slikanje s 135mm objektivom tudi na močnem soncu že praktično na robu, ker dobiš že skoraj predolge čase!

Peso. Neverjetno, ISO 25 film je tako počasen, da je slikanje s 135mm objektivom tudi na močnem soncu že praktično na robu, ker dobiš že skoraj predolge čase!

Pečemo potičke. Objektiv 50/1.4 skoraj čisto odprt, pa sem v senci komaj še dobil par nestresenih fotk.

Pečemo potičke. Objektiv 50/1.4 skoraj čisto odprt, pa sem v senci komaj še dobil par nestresenih fotk.

Mene je pa malo sram.

Mene je pa malo sram.

Na tejle sem falil fokus, ampak mi je tako simpatična, do je je škoda stran vreč.

Na tejle sem falil fokus, ampak mi je tako simpatična, do je je škoda stran vreč.

In ko le prideš do 36 posnetkov, je na filmu vedno prostor za še enega. Da ne gre v nič, je treba še z okna eno fotko.

In ko le prideš do 36 posnetkov, je na filmu vedno prostor za še enega. Da ne gre v nič, je treba še z okna eno fotko.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Adox CHS in stand development

Na izletu so nas zajebali, ko niso pustili v jami fotkat s stativi in potem mi je par mesecev ostal v aparatu na pol poslikan film. No, končno mi ga je ratalo poslikat do konca, ga razvit in poskenirat. Spodaj je prva polovica rolce.

Razvijal sem tokrat drugače kot zadnjič. Kemikalije sem namešal frišne. Belih pikic je še nekaj, ampak bistveno manj. Očitno sem takrat res imel onesnažen fiksir ali kaj takega. Tokrat sem mogoče slabo opral menzuro, v kateri sem ga mešal, ali kaj vem, zakaj se je še vedno pojavilo nekaj teh malih pikic. V vsakem primeru je napredek opazen.

Torej razvijal sem po drugem postopku. Najprej sem film “opral” v navadni vodi (prewash). Ven je prišla ena taka temno modra tekočina. Ne vem, če je to k čemu kaj pripomoglo. Naj bi bilo dobro proti zvijanju filma. Potem sem vlil noter malo bolj razredčen razvijalec (Adonal v koncentraciji 1+100), pol minute mešal, nato pa pustil eno uro, vse točno pri 20°C. Temu se reče “stand development”. Ker pač pustiš, da stoji eno uro ali kolikor pač že. Kot prekinjevalec sem uporabil navadno vodo in ne namenskega prekinjevalca (tako piše v navodilih na škatlici od filma), fiksiral sem pa normalno v Adofixu 1+9 kakšnih pet minut.

Z rezultati sem zelo zadovoljen. Pri tem načinu razvijanja brez mešanja potegneš iz filma res največji možni dinamični razpon, sicer za ceno zmanjšanega kontrasta1 in verjetno malo ostrine, posledično je pa tudi zrno zelo zelo fino oziroma neizrazito. Pri roki sem imel sicer samo poceni flatbed skener, ki ne zna niti prav fokusirati na ravnino filma, ki ga skenira in zato naredi precej mehke skene, tako da ne vem, ali je zrno res tako fino ali je to zaradi slabega skenerja, ampak fotke so res čisto gladke kot steklo. Pa tudi čeprav ostrina skena ni dobra, detajli vseeno so in se jih da lepo potegnit ven z USM ostrenjem. Zrna se pa po ostrenju še vedno skoraj ne vidi.

Fotke (klik odpre večjo):

Črni kal.

Črni kal.

Črni kal, druga stran.

Črni kal, druga stran.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

  1. hvalabogu za skenerje in računalnike[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Eno porcijo salmonele, prosim!

Odkar sem bil nazadnje na Šmartinskem jezeru, je turistična ponudba precej napredovala. Zgledno so uredili sprehajalne poti, postavili so prenosne veceje in najameš lahko čoln. Razen tega, je pa vse skupaj še vedno rahlo pod nivojem, sploh če bi človek hotel še kaj pojesti. No, če prineseš s sabo, imajo fajn roštilj place, pa še za otroke je zanimivo narejeno, ampak drugače je pa gostinska ponudba precej žalostna.

Dobro, mi nismo zahtevni, pa se zadovoljimo tudi z najbolj neuglednimi čevapčiči in narezanim kruhom iz Spara, ampak saj drugega ti niti ne preostane, če prideš tja lačen in bi takoj nekaj jedel. Večji problem je, če na koržnik dobiš več, kot si naročil. No, da ne bom delal krivice čolnarni, ki streže čevapčiče z dodatki, čisto možno je, da je bil kriv sladoled v bifeju na drugi strani, v tistem, ki je tudi napol ladja. Po pravici povedano, mi je že takoj zgledal malo sumljiv, ampak si nisem mislil, da bo na koncu tako izpadlo. Skratka dva dni slabosti, bruhanja, driske in ležanja v postelji z vročino, je nekaj, česar ne privoščim nikomur razen redkim izbrancem.

Nikoli več in nikakor ne priporočam.

Fotke:

Takale lepa pot je urejena okoli enega kraka jezera, pa še en del na drugo stran.

Takale lepa pot je urejena okoli enega kraka jezera, pa še en del na drugo stran.

Uuuuu! Lej ribe!

Uuuuu! Lej ribe!

Bližnjica čez jezero.

Bližnjica čez jezero.

Čolnarna.

Čolnarna.

Vrhunec kulinarične ponudbe Šmartinskega jezera.

Vrhunec kulinarične ponudbe Šmartinskega jezera.

Sprehajalna potka.

Sprehajalna potka.

Sprehajalna potka.

Sprehajalna potka.

Sprehajalna potka.

Sprehajalna potka.

Jezero od daleč.

Jezero od daleč.

Jezero od blizu. Idealno za kopanje.

Jezero od blizu. Idealno za kopanje.

Turistična ladja. Za 5€ te peljejo en krog.

Turistična ladja. Za 5€ te peljejo en krog.

Uuuu! Spet so ribe!

Uuuu! Spet so ribe!

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

En krog z ladjo po jezeru.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Škocjanske jame

Potem ko smo zlezli iz ene luknje, smo šli še do naslednje. Škocjanske jame.

Pričakovali smo spektakularno predstavo narave, dobili pa… hja, malo manj kot to. Na koncu se je izkazalo, da je bil problem samo v tem, da nihče ni točno vedel, kam bi sploh morali iti. Na voljo sta namreč dve poti, in sicer tista “taprava”, na kateri vidiš svetovno znamenite, pod Unescom zaščitene in po fotografijah sodeč spektakularne jame in podzemni kanjon reke Reke vključno s stalaktiti, stalagmiti in vsemi ostalimi jamskimi čudesi, in druga, ki jo imenujejo “Ob Reki v podzemlje” in po kateri so nas dejansko peljali. Ta vodi skozi eno krajšo jamo v dve dolini, ki sta nastali potem, ko se je strop jame zrušil, vmes pa je ostal naravni most.

Ta druga pot je bila leta 1965 uničena v poplavah in je bila od takrat pa vse do letos, ko so zaključili z obnovo, zaprta za obiskovalce. Zdaj so jo ponovno odprli in mi smo bili menda ena prvih skupin, ki so jo peljali po obnovljeni oziroma na novo urejeni poti. Saj ne da se pritožujem, tudi ta pot je strašno fascinantna, ampak vseeno, pričakovali smo ogromne jame z vsem, kar spada zraven, dobili pa skoraj nič od tega. Če bi to vedeli, bi si verjetno vzeli več časa, prišli prej in prehodili obe poti.

Poleg tega je fotografiranje menda prepovedano. Na koncu smo se vseeno spogajali, da lahko, ampak obvezno brez stativa1. Ker je kao po zakonu prepovedano. Zakaj, meni ni jasno. Skratka v črno črni jami lahko fotografiramo, ampak brez stativa in flešov. Genijalno!

Jaz sem na srečo s sabo imel svojo malo gorilo, ki očitno ne šteje za stativ2, tako da mi je le ratalo naredit par škljocev z ograje tudi v jami, ki jo je na tej poti mimogrede za vsega skupaj kakih 250m. Vseeno so fotke večinoma bedne in niti približno to, kar smo pričakovali. Se bo treba še kdaj vrniti in pogledati še drugo pot, da bom največje znamenitosti vsaj videl, če že fotk ne bom imel.

Na tem mestu točno pod vasjo Škocjan reka Reka ponikne v prvo jamo.

Na tem mestu točno pod vasjo Škocjan reka Reka ponikne v prvo jamo.

Ta jama je sicer dolga samo 250m, ampak je vseeno impresivna. Impresivna je tudi turistična pot, ki so jo speljali skozi.

Ta jama je sicer dolga samo 250m, ampak je vseeno impresivna. Impresivna je tudi turistična pot, ki so jo speljali skozi.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Izhod iz kratke jame.

Izhod iz kratke jame.

Reka Reka nadaljuje po udorni Mali dolini.

Reka Reka nadaljuje po udorni Mali dolini.

Mala dolina.

Mala dolina.

Pogled nazaj v jamo. Pešpot so zgledno naredili.

Pogled nazaj v jamo. Pešpot so zgledno naredili.

Brzice in slapovi reke Reke med Malo in Veliko dolino.

Brzice in slapovi reke Reke med Malo in Veliko dolino.

Okno v Mariničevi jami (mislim).

Okno v Mariničevi jami (mislim).

Eden od prehodov med Malo in Veliko dolino.

Eden od prehodov med Malo in Veliko dolino.

Mala in Velika dolina sta nastali, ko se je pred tisočletji vdrl strop jame. Stene so impresivne, do vrha je okoli 160m!

Mala in Velika dolina sta nastali, ko se je pred tisočletji vdrl strop jame. Stene so impresivne, do vrha je okoli 160m!

Stene v Veliki dolini.

Stene v Veliki dolini.

Velika dolina.

Velika dolina.

Pot okoli Velike dolino in proti izhodu.

Pot okoli Velike dolino in proti izhodu.

Pogled od zgoraj na naravni most med Malo in Veliko dolino.

Pogled od zgoraj na naravni most med Malo in Veliko dolino.

Škocjan.

Škocjan.

Zaključek? Definitivno si je treba vzeti dovolj časa in prehoditi obe poti. Za vsako rabiš približno uro in pol.

  1. brez fleša pa itak, to je jasno[nazaj]
  2. vsaj nihče ni nič rekel[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark