Nova gripa – kaj storiti?

Kako se obvarovati nove pandemske gripe? Evo moj predlog v petih kratkih točkah:

a) ne gledati televizije

b) ne poslušati radia

c) ne brati časopisov

d) ne uporabljati interneta

e) ne pogovarjati se z ljudmi, ki ne upoštevajo prvih štirih točk

No, to vas sicer ne bo obvarovalo pred novo gripo, boste pa zato vsaj mislili, da ste imeli navaden prehlad, ko jo boste preboleli.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Zakaj imajo ženske probleme

Končno sem po dolgih letih raziskav ugotovil, zakaj so ženske vedno tako tečne, vedno jih nekaj matra, nekaj boli in nikoli niso zadovoljne. Evo rezultati moje analize:

  • Spomladi jih daje pomladanska utrujenost. Pomlad traja tri mesece oziroma točno 91 dni.

  • Vsak četrti teden je “rdeč”. Leto jih ima 52, četrtina od tega je 13 in če odštejemo še tiste pomladanske, jih ostane 9, to je točno 63 dni.

  • Polna luna se pojavi približno trinajstkrat letno. Statistična verjetnost, da se polna luna prekrije z eno od prvih dveh alinej, je približno 49% (ne bom navajal točnega izračuna, lahko mi pa verjamete na besedo), torej ostane v povprečju 6.381 polne lune na leto. Polna luna ima vpliv še dva dni prej in dva dni potem, kar da skupaj skoraj točno 32 dni.

  • Vreme ima zelo pomemben vpliv na počutje žensk. V povprečju kakih 90 dni letno piha severni veter (zelo neugodno). Po enakem statističnem izračunu kot zgoraj dobimo, da kadar ni drugih negativnih vplivov, ženske zaradi neugodnega severnega vetra trpijo 21 dni na leto.

  • V povprečju kakih 90 dni letno piha južni veter (tudi zelo neugoden vpliv na počutje žensk). Statistični izračun: 21 dni slabega počutja letno.

  • Devetdeset dni na leto je izrazito nizek pritisk. Statistika: 21 dni slabega poočutja.

  • Devetdeset dni letno je izrazito visok pritisk. Enak izračun, 21 dni.

  • Sezonski prehladi in gripe. Gripo se zdravi en teden (oziroma 7 dni, če jemlješ zdravila), kar ob predpostavki, da ženska zboli dvakrat letno (povprečje), da 14 dni slabega počutja.

  • Poletna vročina julija in avgusta je zelo neprijetna. Včasih se zavleče celo v september. Od tistega, kar ne pokrijejo že vse prejšnje tegobe, ostane še 14 dni tečnobe zaradi prevročega vremena.

  • Pozimi je ravno obratno. Vsaj 14 dni hudega mraza.

  • V povprečju se ženske kakih osem mesecev letno same sebi zdijo debele, ker se (kao) prenažirajo in premalo telovadijo in so zaradi tega tečne. Ob upoštevanju statističnega izračuna, to pomeni 35 dni slabega počutja.

  • Preostale 4 mesece ženske hujšajo in so slabe volje, ker so neprestano lačne in utrujene. Statistično dajo ti štirje meseci točno 17 dni tečnosti.

Če vse zgornje alineje seštejemo, dobimo 91+63+32+21+21+21+21+14+14+14+35+17=364 dni. Ostane točno 1 dan (na prestopno leto prav tako, ker takrat pomladanska utrujenost traja en dan več), ko so ženske zdrave, dobre volje, zadovoljne same s sabo, jih ne boli glava, jih ne boli trebuh, jih ne boli nič drugega in se nasploh dobro počutijo. To je edini dan v celem letu, ko je možna varna interakcija z žensko brez neželenih posledic in drugih efektov. Kdaj točno se pojavi ta dan, pa je, kot kaže zaenkrat, z znanstvenimi metodami popolnoma nemogoče določiti.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Največje bedarije, ki sem jih naredil v življenju

Kot prvo naj povem, da to objavo pišem po naročilu neke osebe, ki želi ostati anonimna (pa da ne bi kdo slučajno kliknil na tale link). In imam neprijeten občutek, da ta oseba zdaj pričakuje, da bom tu nanizal serijo jackassovskih eskapad, zaradi katerih bi izpadel kot en tak strašno hud frajer, ki mu bo odobravajoče prikimaval še sam Borut Veselko osebno.

Da bi napisal na primer anekdoto o študentski zabavi, oziroma nekateri bi temu rekli orgiji, na kateri da sem seksal s celotno zasedbo tretjega nadstropja drugega študentskega doma, vključno s tistim čudnim tipom z dolgimi mastnimi lasmi, mozoljastim obrazom in majico z napisom Iron Maiden, ki jo je nosil vsak dan vseh sedem let študija, dokler ga ni končno pustil in se zaposlil kot prodajalec čevapov na štantu na koncu partizanske ceste takoj zraven sladoledarja. In se tega naslednji dan zaradi prekomernih količin popitega alkohola ne bi niti spomnil, če ne bi cimer vsega posnel na videokasete, ki da jih je potem prodajal na ulici po jurja za komad.

Ali pa o mojem motorističnem popotovanju širom Evrope v stilu Pišonje i Žuge, ki da se je končalo na prvem ovinku, ko sem se z ukradenim motorjem zaletel v steber prometne signalizacije, padel z glavo naprej po asfaltu, zadel z vso silo v spodnji desni kot pločevinastega kontejnerja za smeti, tistega z zelenimi poševnimi črtami, in pristal na travmatološkem oddelku kliničnega centra, kjer sem naslednje štiri tedne jedel po slamici in sral v plenice za odrasle.

Ali pa takrat, ko sem dobil briljantno idejo, da bi z znanstvenimi metodami in znanstvenim pristopom izmeril čas trajanja potovanja jeklenih kroglic iz krogličnih ležajev po človeškem prebavnem traktu in končal na internem oddelku taistega kliničnega centra. Kjer potem nisem sral sploh nič.

Ali pa tisto, ko sem spil absolutno preveč in si v deliriju dal na levo ritnico vtetovirati veliko rdeče srce, dve vrtnici in ime ljubezni svojega življena — Rudi.

Ampak žal moram to osebo, kot tudi vse vas, bridko razočarati. Nič, ampak res nič nimam takega, nobene žmohtne zgodbice. Seznam mojih anekdot je prazen in pri najboljši volji se ne spomnim niti enega samega dogodka, ki bi pasal gor.

Zakaj je tako? Odgovor je verjetno čisto enostaven. Ker sem jaz en najbolj brezvezen, neodštekan, neodklopljen, neutrgan, predvidljiv in nasploh neskončno dolgočasen človek na svetu. To je vse.

Ampak ta objava ne bi imela pravega zaključka, če bi se zadovoljil samo s tem. Zakaj točno sem dolgočasen?

Po kratkem razmišljanju, ki ga bom na tem mestu gladko izpustil, sem prišel do naslednjega zaključka. Da počneš bedarije, moraš biti bedast, točno? In bedast si lahko, če si naravno talentiran ali pa si pod vplivom substanc. Zdaj, naravnega talenta jaz definitivno nimam, substancam pa se izogibam že odkar pomnim. In to je vsa filozofija, nič drugega. Nisem alkoholik, zato sem dolgočasen.

Ampak zakaj se izogibam alkoholu? Zakaj in od kdaj? Kaj se mi je takega zgodilo? Ni važno, koliko se trudim, v nobenem primeru se nikakor ne morem ničesar spomnit. Ampak po moje je moralo biti odlično!

In kdo hudiča je Rudi?

P.S.: Na tem mestu vljudno naprošam vse moje drage zveste kot tudi naključne bralce, da mi predlagajo vsaj eno bedarijo, ki jo bom naredil v naslednjih dneh, po možnosti še pred novim letom, da ja ne bom tako megleno dolgočasen kot Zloba.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Sovražim

Sovražim etiopske otroke1. Tiste, ki ji vidiš na vsake toliko na televiziji, kako umirajo od lakote. Pa sudanske. Ti so še hujši. Mali, lačni, bolani, z napihnjenimi trebuhi. Umirajo v tisočih vsak dan v tistih begunskih taboriščih in roji muh se sprehajajo po njihovih umirajočih obrazih in pijejo tekočino iz njihovih oči.

Sudanski otrok, ki ga sovražim.

Vse, absolutno vse, kar se ti zgodi slabega v življenju, je trivialno in nepomembno v primerjavi s sudanskimi otroci. Dejansko človek ne more več o ničemer upravičeno jamrat, ker to izgubi vso težo v primerjavo z njimi.

Recimo tista majhna bela pikica na vrhu jezika, ki se kar naenkrat pojavi od nikoder in boli kot sam satan in ne moreš nič narediti v zvezi z njo in te po tri dni skupaj, če ne še več, tako nervira, da ne moreš ne misliti ne delati ne nič pametnega narediti? Halooo! Sudanski otroci!

Ali ko se pripelješ pred nakupovalni center in so vsa parkirna mesta v sprejemljivi bližini vhoda zasedena in moraš zaradi tega parkirati čisto na drugi strani in se potem z nakupovalnim vozičkom prebijati tja in nazaj v dežju, snegu in mrzlem vetru, ki ti prepiha vse kosti in si potem premočen do kože, da za dva tedna fašeš najmanj angino, če ne celo pljučnico — saj ne vem, kaj je sploh hujše — in se sprašuješ, kaj je sploh tega treba in kdo si je sploh izmislil nakupovalne centre? Res mi je žal, ampak: sudanski otroci!

Ali pa ko se brezupno zaljubiš v neko osebo, ki jo neskončno spoštuješ v vsakem pogledu in bi zanjo šel na konec sveta in nazaj in se utapljal v njenih neskončno globokih očeh in se utapljal v njenih neskončno globokih besedah, in bi poslušal vsak utrip njenega srcá in dihal skupaj z vsakim njenim dihom in se izgubljal v vsakem njenem koraku in ko ona čuti isto, vendar ne do tebe, ampak do nekoga drugega, ki je menda tisočkrat, milijonkrat boljši, bolj zanimiv človek od tebe in potem se počutiš, kot da si padel v globoko temno luknjo, na dnu katere ležiš v luži lastne krvi na hladni vlažni skali in je edina stvar, ki jo vidiš, košček zvezdnatega nočnega neba, ki se medlo svetlika skozi majhno odprtino nepravilne oblike nekje visoko nad tabo med temnimi stenami te tvoje luknje in skozi katero padajo kapljice mrzlega dežja na tvoje čelo? Nak, sudanskim otrokom je huje.

Sovražim jih.

  1. upam, da slučajno roxu ne kradem materiala ali kaj podobnega[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark