Po skalah gor, po skalah dol

Letos višje kot nekaj čez 600m sploh še nisem bil. Glede na to, da sem itak pol časa bolan, sem bil malo skeptičen, kako bo šlo na Bohor. Prilesti s 150m na več kot 1000m nad morjem je za nekoga, kot sem jaz, v vsakem primeru kar konkreten vzpon.

Začuda sem se kar dobro držal. Ni se bilo treba niti ustavit1 niti na večjem delu vzpona prestavljat v najnižje prestave. Eno malo daljšo pavzo sem imel vmes, ko sem iskal tisti zadnji slap, za katerega še zdaj ne vem, kje je. Tudi tokrat ga nisem našel2, sem pa naredil vmes par fotk kar tako. Nobena ni ratala, tale je še edina kolikor toliko spodobna:

Potok.

Potok.

Evo kakšne beštije se klatijo po bohorskih grapah:

Crkjena bohorska beštija.

Crkjena bohorska beštija.

Gor po hosti je, kot rečeno, še kar šlo, ustavil sem se šele, ko sem prišel ven. Razgled ni bil fajn, je bilo vse nekaj megličasto, tako da ni bilo nič za slikat.

Malo pod vrhom.

Malo pod vrhom.

Od tu do koče ni več daleč, to sem navil brez problema. Še zdaj mi ni jasno ali je bila koča odprta3 ali me bodo organi pregona iskali zaradi vloma. Vrata so bila odprta, ampak nihče se ni javil. Kakorkoli že, natočil sem si vode, nato pa nadaljeval še višje gor po gozdni cesti proti Javorniku:

Gozdna cesta po Bohorju.

Gozdna cesta po Bohorju.

Zadnjih nekaj sto metrov do vrha je samo planinska pešpot. Ne vem, če majstri to dejansko zvozijo, ampak jaz si ne predstavljam, da bi mi kdajkoli ratalo. Čisto na koncu sem kakih 150m kolo zvlekel gor na roke. Strmo je pa blatno pa skale so. Ne gre drugače.

Na vrhu ni nič novega, vse po starem:

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Evo še dokazni material:

Vrh.

Vrh.

Nazaj sem šel po isti poti. Dol je šlo hitreje kot gor. Jaz sem užival, pecikl je pa trpel. Nekje sredi skal so mi eksplodirale sprednje bremze4, da sem se komaj še rešil gotove smrti, in nekje sem po moje malo zvil sprednje kolo5, ampak na koncu sem le prišel nazaj domov živ in zdrav. Za kolo diagnoza še ni dokončna, v najhujšem primeru ga bo treba uspavati.

Vsega skupaj okoli 44km (22 tja, isto nazaj) in kakih 950 višinskih metrov (od tega skoraj vsi na poti do tja, ker se praktično konstantno vzpenja). Fajn.

  1. več kot enkrat[nazaj]
  2. menda sem lazil prenizko, to sem potem na karti videl[nazaj]
  3. ob ponedeljkih imajo sicer ponavadi zaprto[nazaj]
  4. no, ne dobesedno[nazaj]
  5. verjetno je kaj povezano z incidentom z bremzami[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Fotke od zadnjič

Tako je to, ko človek okoli nosi analogne fotoaparate. Se zna zgoditi, da preden do konca poslikaš film, ga razviješ in poskeniraš, traja tako dolgo, da se vmes že zamenja letni čas ali dva. Tele fotke spodaj sem naredil že januarja, skoraj tri mesece nazaj.

Prvi izlet na Veliko Kozje je bil fantastičen, samo s fotografskega stališča rahlo ponesrečen. Sem pa potem kakšna dva ali tri tedne kasneje po skoraj istih poteh hodil še enkrat, tokrat z malo več sreče1. Fotke so skoraj uspele, če ne štejem, da sem jih zadnjih deset ali enajst po še eni neumnosti izgubil. No, vsaj nekaj jih je pa le preživelo moje nerodnosti.

Kot že rečeno, tole Veliko Kozje s svojimi manj kot 1000m višine ni ne vem kako omembe vreden hribček, je pa pot gor iz Zidanega Mosta fenomenalna. Prvi del poti gre sicer kak kilometer ali dva po dolini ob železnici, potem pa se obrne desno v hrib in je že od začetka kar solidno strma. Do Gašperjeve koče2 na dobrih 400m višine vodi slaba cesta, preostanek je po gozdu. Že takrat januarja pri -10°C in skoraj nič snega je bilo lepo, zdaj spomladi pa si predstavljam, da mora biti naravnost čudovito.

Malo pod kočo se na desno odpira pogled na skalnate kuclje, kakršen je tale na spodnji fotki. To je sicer sosednji hrib od mojega cilja. Ne vem, kako se imenuje, na zemljevidu piše čez celo območje samo Planina, menda je to to. V vsakem primeru od spodaj zgleda tako impozantno, da bi človek najraje kar spremenil smer in zaplezal direkt na vrh te špice3.

Impozantna skalnata špica.

Impozantna skalnata špica.

Kaj sem hotel z naslednjo fotko povedati, se mi ne sanja več. Pač mrzlo je bilo, kakih 10 stopinj pod ničlo, mogoče še kaj več. Menda so mi bili ledeni kristali zanimivi ali kaj.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Nad kočo, kjer se cestica konča, pot zavije ostro levo in nekaj časa preči pobočje skozi gozd. Ta del je še večinoma precej položen in enostaven. Na enem odseku je pa toliko suhega listja, da ga je čez kolena4, tam se zna zgoditi, da se sploh ne vidi, kje je treba hoditi. Razen tega je steza lepo urejena, uhojena in označena. Ta hrib je očitno bolj obiskan, kot sem mislil.

Pot po pobočju.

Pot po pobočju.

Še pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pe nekaj sto metrih, mogoče malo več, prideš do razgledne točke s klopco. Med drevjem se vidi dolina Savinje z Zidanim Mostom, nasproti je Kopitnik, levo in nazaj so tiste skale s prve fotke, vmes pa se nad Savo dviga Kum. Težko je naredit spodobno fotko, sploh ko sonce na polno tolče po Kumu in drugih hribih, dolina je pa še v globoki senci, tako da imam samo tole:

Klopca na skali z razgledom.

Klopca na skali z razgledom.

Nad skalo s klopco pa pot zavije v desno in nadaljuje direkt po vrhu grebena strmo v hrib. Mestoma zna biti ob kakem bolj vlažnem vremenu verjetno kar zabavno, jaz pa sem imel na srečo podlago globoko zamrznjeno. Če bi bilo blato, bi bilo na nekaterih mestih skoraj neprehodno!

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Na koncu grebena pot zavije spet malo desno in vodi okoli nad zatrepom dolinice, potem pa se pridruži markirani poti iz Radeč. Na tistem mestu je očitno planincem zmanjkalo idej, kako peljati stezo naokoli, da bi bila čim lažje prehodna in so vrezali kar naravnost navzgor. Tistih par sto metrov do slemena pod vrhom je tako strmih, da mestoma ne gre drugače, kot po vseh štirih! Še sreča, da je dosti korenin in nekaj skal, ampak kadar ni suho, si ne predstavljam, kako bi človek lahko tam gor zlezel.

En hostni detajl.

En hostni detajl.

Kakorkoli že, strmina se neha na slemenu. Vrh je na desno in čisto poraščen z gozdom, kakih 100 ali 200 metrov na levo pa je skalnat pomol, na katerem je vpisna skrinjica in razgled, da dol padeš5. Fotko imam samo naslednjo. Sem slikal tudi razgled, ampak nekako ni ratala, ne vem, zakaj.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Potem sem obrnil in nadaljeval po grebenu do vrha, ki je sicer neizrazit in popolnoma nezanimiv. Na eni bukvi6 piše “vrh” in “tu je cilj” ali nekaj takega in to je to.

Opozorilo, če bo kdo hodil po poti iz druge strani iz smeri Rimskih toplic ali Lovrenca: ko prideš do vrha, to še ni pravi cilj! Treba je nadaljevati po grebenu še nekaj 100m do razgledne točke. To pišem zato, ker sem na enem blogu prebral, da so bili strašno razočarani, ko so prišli do tega drevesa, obljubljenega razgleda pa nikjer.

Takole zgleda v hosti še malo naprej od dejanskega vrha v smeri proti Lovrencu:

Po gozdu proti Lovrencu.

Po gozdu proti Lovrencu.

Od te točke naprej fotk nimam več, ker sem po nerodnosti in neumnosti prehitro odrezal film. :( Škoda, pa kdaj drugič.

Pot do Lovrenca je potem izredno lepa7. Nikjer preveč strma, večinoma precej položna ali celo čisto ravna in tudi nekaj razgleda je vmes. Če komu ne diši preveč grizenje kolen iz doline, je tistih par kilometrov od Lovrenca do Kozjega fantastično lep izletek, tudi za otroke. Pravzaprav sem na parih mestih imel neverjeten dejavu občutek, kot da sem tam že bil. Nekaj mest mi je bilo čudno znanih in čisto možno, da smo dejansko kot mali otroci bili tam na kakšnem izletu v nižjih razredih osnovne šole, čeprav se konkretno ničesar ne spomnim, so mi pa zgleda v spominu ostali nekateri detajli iz okolice. Skratka hočem povedati, da znata biti Lovrenc in Veliko Kozje en tak izredno lep, ne preveč dolg in čisto nenaporen družinski izlet, sploh če se na Lovrenc pripelješ z avtom.

Z Lovrenca je potem zmanjkalo časa, da bi nadaljeval do Lisce, tako da sem se samo še spustil do Brega in z vlakom domov. Mimogrede, evo še ena fajn ideja za družinski izlet. Z avtom do Lovrenca, potem pa peš do Lisce na kosilo in nazaj. Ali pa obratno.

  1. res samo malo[nazaj]
  2. nimam pojma kdo je (bil) Gašper, ampak če je planinska koča po njem imenovana, (je) že mora(l) bit ornk dec[nazaj]
  3. seveda bi se takoj pri skalah ustavilo :P [nazaj]
  4. česa takega še nisem nikoli videl :o [nazaj]
  5. in se raztreščiš v hosti pol kilometra nižje[nazaj]
  6. lahko, da je gaber, se ne spoznam na drevesa[nazaj]
  7. ja, vem, ponavljam se, ampak je res[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Kulturni dan

Letos nisem delal nič kulturnega. Po vseh štirih sem lezel v nemogoč hrib po celem snegu, ki ga je bilo v zametih do jošk visoko. Vmes je pihal veter (nekulturno) in bilo je nenormalno mrzlo (skrajno nekulturno). Je pa bil lep sonček, če nič drugega. No in medtem ko sem lazil po tem snegu in upal, da noben del mene ne bo zmrznil, sem fotkal. A se to šteje pod kulturno dejavnost?

Ledene sveče.

Led.

Led.

Šavje.

Zaledenel slap.

Metuljček cekinček se je prehitro rodil.

Zajla.

Zameti.

Pot.

Cesta.

Markacija.

Smreka.

Sonce.

Frišno listje.

Nefrišno listje.

Javornik.

Javornik.

Javornik.

Lovska.

Pot.

Šavje.

Šavje.

Šavje.

Križišče.

Drevje.

Klopce.

Bolnica.

Brune

Šavje.

To je za danes to.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Veliki kozel gre na Veliko Kozje

Sem razmišljal, če bi tole sploh napisal ali ne. Če ni fotk, se ne splača, ker kdo bo pa bral zid teksta, v katerem itak nimam nič za povedat? Če se odpraviš na vrh hriba sredi noči, ko je zunaj minus deset in pada sneg, po poti, ki je ne poznaš in ti edino luč predstavlja ročna svetilka na baterije, za katere nisi prepričan, koliko življenja še imajo v sebi, če sploh kaj, in imaš glavo polno misli, ki potrebujejo mraz in samoto, potem imaš potencial, da na koncu ven izpade ena skoraj epska zgodba ali kaj takega.

Če ni nič od tega, pa ne ravno in je bolj kot ne brezveze…

Samo malo, kako da ni fotk? A nimam jaz fotoaparata kao vedno s sabo, kamorkoli grem? In a ne fotkam jaz vsega živega in mrtvega, kar mi pade pred oči? Seveda da ga imam in seveda da fotkam, problem rata samo, kadar je aparat analogni1, jaz pa napačno vstavim film noter in tega ne opazim dokler števec posnetkov ne pride tam nekje do 40 in meni začne vse skupaj nekam sumljivo zgledat, kakšen hudičev film, da sem to nabavil, da je tako dolg?!?

V glavnem na celem pohodu sem naredil teh 362 posnetkov in vsaj polovica od njih je bila naravnost svetovnih, dam roko v ogenj. Direkt za na steno in razstavo, če ne še kaj več, brez pretiravanja, res. Samo kaj, ko noben od njih ni šel dejansko na film in je vse ostalo samo v moji glavi. No, mogoče je pa tudi to za nekaj dobro, kaj vem.

Ampak ok, na svoj tradicionalni nočni novoletni vzpon na Lisco torej letos pač spet nisem šel. Preveč bolan. Sem pa hotel nadoknadit kak teden kasneje, ko sem si malo opomogel. Nima smisla, da karkoli v detajle pišem, če ni slikovnega materiala za podporo, imam pa vsaj gps track:

Zidani Most - Veliko Kozje - Lovrenc - Lisca

Zidani Most - Veliko Kozje - Lovrenc - Lisca

Letos je bil pohod malo drugačen kot prejšnja leta, ko sem šel pač samo direkt na Lisco3 in je bilo to to. Tokrat sem se z vlakom zapeljal do Zidanega Mosta, od tam v strmino gor na Veliko Kozje, potem pa čez Lovrenc na Lisco. Dobro, Lisco vsak pozna, Lovrenc tudi recimo, ampak Veliko Kozje? Kje in kaj zavraga je to Veliko Kozje?

To sem tudi jaz rekel. Do zdaj ga nisem poznal drugače kot na zemljevidu, pa še to slučajno, ko sem zadnjič nekaj iskal in se mi je prst tam ustavil. No, vseeno, na hribi.net je hrib opisan in jaz sem se odločil, da ga je treba pogledat. Navsezadnje je, če nič drugega, celo višji od Lisce in za Javornikom celo drugi najvišji na tej strani Savinje. Že zaradi tega se mora splačat.

In zadeva je absolutno fenomenalna! Sem bil že na skoraj vseh kolikor toliko spodobnih kucljih v tem našem širšem koncu (Lisca, Bohor, Kum, Mrzlica ipd.) in vsi skupaj niso pol toliko vredni kot Veliko Kozje. Pot je hudo strma in fantastično lepa4. Nekako tako lepa je kot grebenska pot na Bohor5, samo da še trikrat bolj! Bolj strma, bolj dolga in nasploh v vseh pogledih lepša. Razgleda zgoraj je pa vsaj toliko kot na Lisci, če ne več! In potem še pot po grebenu in spust do Lovrenca. Ena sama lepota.

Ampak o vsem tem drugič, ko grem spet gor in bom nazaj dejansko prinesel tudi kakšno fotko. Kar bo, upam, zelo zelo kmalu.

Mimogrede, z Lisce dol sem se potem peljal. Hvala za prevoz, samo ne preveč okol govort. :o

  1. takšen na film[nazaj]
  2. in še nekaj[nazaj]
  3. sicer sredi noči, prvega prvega, ne glede na vreme[nazaj]
  4. in to rečem zdaj, ko imamo najgršo možno zimo brez snega[nazaj]
  5. tista mimo slapa Ubijavnika in čez Kačjo slinco[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark