Fotke od zadnjič

Tako je to, ko človek okoli nosi analogne fotoaparate. Se zna zgoditi, da preden do konca poslikaš film, ga razviješ in poskeniraš, traja tako dolgo, da se vmes že zamenja letni čas ali dva. Tele fotke spodaj sem naredil že januarja, skoraj tri mesece nazaj.

Prvi izlet na Veliko Kozje je bil fantastičen, samo s fotografskega stališča rahlo ponesrečen. Sem pa potem kakšna dva ali tri tedne kasneje po skoraj istih poteh hodil še enkrat, tokrat z malo več sreče1. Fotke so skoraj uspele, če ne štejem, da sem jih zadnjih deset ali enajst po še eni neumnosti izgubil. No, vsaj nekaj jih je pa le preživelo moje nerodnosti.

Kot že rečeno, tole Veliko Kozje s svojimi manj kot 1000m višine ni ne vem kako omembe vreden hribček, je pa pot gor iz Zidanega Mosta fenomenalna. Prvi del poti gre sicer kak kilometer ali dva po dolini ob železnici, potem pa se obrne desno v hrib in je že od začetka kar solidno strma. Do Gašperjeve koče2 na dobrih 400m višine vodi slaba cesta, preostanek je po gozdu. Že takrat januarja pri -10°C in skoraj nič snega je bilo lepo, zdaj spomladi pa si predstavljam, da mora biti naravnost čudovito.

Malo pod kočo se na desno odpira pogled na skalnate kuclje, kakršen je tale na spodnji fotki. To je sicer sosednji hrib od mojega cilja. Ne vem, kako se imenuje, na zemljevidu piše čez celo območje samo Planina, menda je to to. V vsakem primeru od spodaj zgleda tako impozantno, da bi človek najraje kar spremenil smer in zaplezal direkt na vrh te špice3.

Impozantna skalnata špica.

Impozantna skalnata špica.

Kaj sem hotel z naslednjo fotko povedati, se mi ne sanja več. Pač mrzlo je bilo, kakih 10 stopinj pod ničlo, mogoče še kaj več. Menda so mi bili ledeni kristali zanimivi ali kaj.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Nad kočo, kjer se cestica konča, pot zavije ostro levo in nekaj časa preči pobočje skozi gozd. Ta del je še večinoma precej položen in enostaven. Na enem odseku je pa toliko suhega listja, da ga je čez kolena4, tam se zna zgoditi, da se sploh ne vidi, kje je treba hoditi. Razen tega je steza lepo urejena, uhojena in označena. Ta hrib je očitno bolj obiskan, kot sem mislil.

Pot po pobočju.

Pot po pobočju.

Še pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pe nekaj sto metrih, mogoče malo več, prideš do razgledne točke s klopco. Med drevjem se vidi dolina Savinje z Zidanim Mostom, nasproti je Kopitnik, levo in nazaj so tiste skale s prve fotke, vmes pa se nad Savo dviga Kum. Težko je naredit spodobno fotko, sploh ko sonce na polno tolče po Kumu in drugih hribih, dolina je pa še v globoki senci, tako da imam samo tole:

Klopca na skali z razgledom.

Klopca na skali z razgledom.

Nad skalo s klopco pa pot zavije v desno in nadaljuje direkt po vrhu grebena strmo v hrib. Mestoma zna biti ob kakem bolj vlažnem vremenu verjetno kar zabavno, jaz pa sem imel na srečo podlago globoko zamrznjeno. Če bi bilo blato, bi bilo na nekaterih mestih skoraj neprehodno!

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Na koncu grebena pot zavije spet malo desno in vodi okoli nad zatrepom dolinice, potem pa se pridruži markirani poti iz Radeč. Na tistem mestu je očitno planincem zmanjkalo idej, kako peljati stezo naokoli, da bi bila čim lažje prehodna in so vrezali kar naravnost navzgor. Tistih par sto metrov do slemena pod vrhom je tako strmih, da mestoma ne gre drugače, kot po vseh štirih! Še sreča, da je dosti korenin in nekaj skal, ampak kadar ni suho, si ne predstavljam, kako bi človek lahko tam gor zlezel.

En hostni detajl.

En hostni detajl.

Kakorkoli že, strmina se neha na slemenu. Vrh je na desno in čisto poraščen z gozdom, kakih 100 ali 200 metrov na levo pa je skalnat pomol, na katerem je vpisna skrinjica in razgled, da dol padeš5. Fotko imam samo naslednjo. Sem slikal tudi razgled, ampak nekako ni ratala, ne vem, zakaj.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Potem sem obrnil in nadaljeval po grebenu do vrha, ki je sicer neizrazit in popolnoma nezanimiv. Na eni bukvi6 piše “vrh” in “tu je cilj” ali nekaj takega in to je to.

Opozorilo, če bo kdo hodil po poti iz druge strani iz smeri Rimskih toplic ali Lovrenca: ko prideš do vrha, to še ni pravi cilj! Treba je nadaljevati po grebenu še nekaj 100m do razgledne točke. To pišem zato, ker sem na enem blogu prebral, da so bili strašno razočarani, ko so prišli do tega drevesa, obljubljenega razgleda pa nikjer.

Takole zgleda v hosti še malo naprej od dejanskega vrha v smeri proti Lovrencu:

Po gozdu proti Lovrencu.

Po gozdu proti Lovrencu.

Od te točke naprej fotk nimam več, ker sem po nerodnosti in neumnosti prehitro odrezal film. :( Škoda, pa kdaj drugič.

Pot do Lovrenca je potem izredno lepa7. Nikjer preveč strma, večinoma precej položna ali celo čisto ravna in tudi nekaj razgleda je vmes. Če komu ne diši preveč grizenje kolen iz doline, je tistih par kilometrov od Lovrenca do Kozjega fantastično lep izletek, tudi za otroke. Pravzaprav sem na parih mestih imel neverjeten dejavu občutek, kot da sem tam že bil. Nekaj mest mi je bilo čudno znanih in čisto možno, da smo dejansko kot mali otroci bili tam na kakšnem izletu v nižjih razredih osnovne šole, čeprav se konkretno ničesar ne spomnim, so mi pa zgleda v spominu ostali nekateri detajli iz okolice. Skratka hočem povedati, da znata biti Lovrenc in Veliko Kozje en tak izredno lep, ne preveč dolg in čisto nenaporen družinski izlet, sploh če se na Lovrenc pripelješ z avtom.

Z Lovrenca je potem zmanjkalo časa, da bi nadaljeval do Lisce, tako da sem se samo še spustil do Brega in z vlakom domov. Mimogrede, evo še ena fajn ideja za družinski izlet. Z avtom do Lovrenca, potem pa peš do Lisce na kosilo in nazaj. Ali pa obratno.

  1. res samo malo[nazaj]
  2. nimam pojma kdo je (bil) Gašper, ampak če je planinska koča po njem imenovana, (je) že mora(l) bit ornk dec[nazaj]
  3. seveda bi se takoj pri skalah ustavilo :P [nazaj]
  4. česa takega še nisem nikoli videl :o [nazaj]
  5. in se raztreščiš v hosti pol kilometra nižje[nazaj]
  6. lahko, da je gaber, se ne spoznam na drevesa[nazaj]
  7. ja, vem, ponavljam se, ampak je res[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Adox CHS 25

Do zdaj sem imel od črnobelih filmov opravka samo z Ilfordovimi, pa še od tega sem sam razvijal samo HP5+. Pa sem rekel, da bi lahko sprobal še kaj drugega, in evo, tokrat so na vrsti Adox CHS filmi:

Adox CHS 25

Zakaj Adox? Kot prvo, ker je poceni. No, ko všteješ še poštnino, niti ne toliko1, ampak fotografija nikoli ni bil ne vem kako poceni hobi. Adox filme dela Fotokemika iz Samobora, včasih se jim je reklo Efke, zdaj jih pa pač Nemci tržijo pod drugim imenom. Nabavil sem po par škatlic od vsake vrste iz programa Art Series, se pravi ISO 25, 50 in 100.

In kot drugo, ker je oldskul! Kot berem, ga proizvajajo še po originalni recepturi tam nekje iz petdesetih let 20. stoletja, vsaj tako pravijo, ko znanost izdelave fotografskih emulzij in filmov še ni bila ravno na vrhuncu. Če se gre človek dandanes igrati z že zdavnaj preživeto tehnologijo, naj to počne tako, kot se spodobi, z originalnim materialom!

Fotke pridejo čisto drugačne kot s kakim modernim črnobelim filmom2. Zrno je drugačno3, ostrina je menda boljša in ne odziva se na vse barve v spektru enako, kar zna biti kar zanimivo. Naj bi bilo nekaj podobnega, kot če bi slikal z rumenim ali oranžnim filtrom.

Najprej sem preizkusil najpočasnejšo varianto, CHS 25. Ta petindvajsetica pomeni, da je občutljivost filma enaka ISO 25, kar je za današnje čase jako malo. Večina digitalnih fotoaparatov na primer ima nazivno občutljivost4 ISO 100, moj NEX pa recimo celo ISO 200. Film s tako nizko občutljivostjo ni za akcijo in podobne zadeve, ampak za bolj umirjeno in premišljeno fotografijo. Art pač. Z njim lahko na sončen dan slikaš s skoraj odprto blendo, če je oblačno, moraš pa že stativ s seboj nosit. Kdor slika na digital, (lahko) škljoca vsepovprek brez omejitev, tole je pa nekaj čisto drugega, ko vsakič posebej dvakrat premisliš, če se ti res splača postavljat stativ ali ne. ISO 25 film te enostavno prisili, da več razmišljaš.

Zaenkrat sem poslikal in razvil dve rolci. Obakrat sem razvijal v Adonal razvijalcu, ki nekako naravno paše k temu filmu. Ker je še bolj oldskul, narejen po originalnem skoraj sto let starem receptu.

Če sem imel z Ilfordovim filmom probleme, sem jih imel z Adoxom še več. Podlaga za emulzijo je precej tanka5 folija, ki se rada precej zvija, kar nič ne pomaga pri ravnanju s filmom. Prvo rolco sem komaj dobil na spiralo, kar naprej se je izmikala. Ko mi jo je končno uspelo spravit v utore in sem gor namotal že večji del filma, se je pa nekaj zataknilo. Mislil sem, da je na spirali že cel film, zato sem ga pač odrezal. Izkazalo se je, da se je film samo malo zataknil v plastičnem ohišju in da nisem celega potegnil ven. Kakih 10 ali 11 posnetkov je spet šlo v fotografska nebesa, slava jim. Spet vem nekaj več. Zanimivo, da je šla druga rolca gor brez problemov, in to v rekordnem času. Očitno človek res rabi samo malo vaje, nič drugega.

Kar se samega razvijanja tiče, nisem nič posebej eksperimentiral. Kot piše v navodilih, razvijalec sem redčil v razmerju 1+50, čas je bil 8 minut, temperatura 20°C. Menda je film zelo občutljiv na temperaturo in je še posebej treba pazit, da je konstanta in še posebej, da ne gre čez 20. Zdaj se to da lepo, ne vem pa, kako bo poleti, ko bo topleje. Skleda vode s pprimerno temperaturo pride prav.

Proizvajalec opozarja tudi, da je emulzija zelo občutljiva in se hitro spraska, zato sem pri drugem filmu v prekinjevalec dodal še nekaj utrjevalca6((ko sem razvijal prvi film, tega nisem imel)). Razlike nisem opazil.

Rezultati so katastrofalni! Nič ni narobe z osvetlitvijo posnetkov, tonskimi prehodi, zrnom, ostrino in kar je še takega. To je vse v redu, celo zelo v redu za moje pojme. Problem je v tem, da je po slikah posejanih na stotine in stotine majhnih belih pikic. Takole to zgleda (klik za večjo sliko):

Milijavžnt belih pikic.

Milijavžnt belih pikic.

In tako je na vseh fotkah, čez cel film, in to na obeh. Tega na prejšnjih filmih, ki sem jih razvijal ni bilo, oziroma res čiso minimalno, tu in tam kakšna pikica. Kaj naj bi to bilo, imam dve teoriji: ali prah ali delci srebra. Možno, da sem pri zadnjem pranju dodal preveč sredstva proti vodnemu kamnu in se zaradi tega pri sušenju preveč praha prime filma. Ker se čisto brezprašnega okolja pač ne da naredit tako enostavno.

Ampak pikice so čisto bele7, večinoma precej pravilne okrogle oblike in podobnih velikosti, tako da se mi zdi bolj verjetno, da so se na film prijeli delci srebra, s katerim je bil onesnažen bodisi prekinjevalec bodisi fiksir ali pa kar oba. To se mi sploh zdi verjetno, ker tako prekinjevalec kot fiksir uporabljam večkrat. Na prekinjevalcu piše, da se iztrošen pobarva roza/vijolično, fiksir pa naj bi bil dober za šest do devet filmov. Ta dva filma sta bila peti in šesti z istimi kemikalijami, tako da je čisto možno, da se je predvsem v prekinjevalcu od prejšnjih razvijanj nabralo precej delcev srebra, ki so se potem prijeli na film.

Kakorkoli že, naslednjič bom namešal nove kemikalije, ki jih ne bom uporabil za več kot dva ali tri filme, pa bom takoj videl, če je to to, ali je kaj drugega. Itak mi bo pri tempu, s katerim jih porabljam, prej potekel rok uporabe. En liter koncentriranega fiksirja traja zelo dolgo, cena pa tudi ni tako strašna, da bi bilo treba pretirano šparat.

No, čeprav so te bele pike res grozne, se z nekaj truda fotografije vseeno da rešit, sploh tam, kjer ni veliko detajlov. Kjer pa so, se pa največkrat itak niti ne pozna preveč. V glavnem, po precej minutah besnega klikanja rata iz zgornje fotke naslednja:

Po petnajstih minutah klikanja.

Po petnajstih minutah klikanja.

Mimogrede, zrno je kar precej močno izraženo, čeprav, ko pogledaš na 100% ni zelo grobo, ampak dokaj fino. Sicer za moj okus ni moteče je pravzaprav kar všečno, sploh v primerjavi z recimo Ilford HP5+ (ki ima ISO 400 in pričakovano malo bolj grobo zrno), in tudi nisem pričakoval popolnoma čiste gladke slike, ampak za ISO 25 me je tole vseeno malo presenetilo. Verjetno bi v kakem drugem razvijalcu dobil manj zrna8, mogoče je pa kaj kriva tudi metoda razvijanja (koncentracija razvijalca in količina agitacije). Edini način, da to ugotovim, je, da probam.

Čeprav po drugi strani manj zrna pomenu tudi manj ostrine. Kar se tega tiče, je ta kombinacija filma in razvijalca res zelo dobra. Fotografije, narejene na Ilford HP5+ in razvite v ID-11 sem moral še dodatno ostriti, fotografije na Adox CHS 25 in razvite v Adonalu so pa zelo ostre že same po sebi, v bistvu skoraj preveč, sploh ko so pomanjšane.

Pa prejšnjo fotko sem naredil z rdečim filtrom9 in možno, da sem jo preosvetlil10, kar negativno vpliva na zrnatost in ostrino. Še celo na škatli je opozorilo, da ne smeš preosvetlit. Kakorkoli že, očitno moja napaka, druge fotografije so večinoma manj zrnate, čeprav je zrno še vedno vidno, tudi na pomanjšanih slikah, čeprav manj:

Struga.

Struga.

Ampak če odmislim malo nepričakovano zrnatost in ta problem s pikami, ki pa po vsej verjetnosti nimajo zveze s samim filmom, ampak so moja napaka, sem s filmom in z izgledom fotografij zelo zadovoljen. Pod pogojem, da ne zgrešiš ekspozicije, pridejo fotografije zelo všečne. Ostrine je veliko, kontrasta tudi, nekako se mi zdi, da so fotografije točno takšne, kot bi morale biti.

Gunca gunca.

Gunca gunca.

Še ena fotka bebe za konec:

Beba na toboganu.

Beba na toboganu.

Naslednjič še CHS 50 in CHS 100, pa še par škatel CHS 25 imam tudi še v hladilniku, bom probal še daljše razvijanje v koncentraciji 1+100, ker berem, da je to boljša metoda. Še prej me pa čaka nekaj ur mukotrpnega kloniranja, da rešim še kakšno boljšo fotografijo s teh prvih dveh rolc. Enkrat sem bil na izletu v hribih pa enkrat s kolesom. Se mi zdi, da je par fotk še kar ratalo.

Aja, fotke so narejene z aparatom Minolta SRT-303 in objektivi Exakta 24mm/2.8, Minolta 50mm/1.4 in Minolta 135mm/3.5, če se prav spomnim.

  1. da bi kar vkorakal v trgovino in ga kupil, očitno ne gre, nimajo[nazaj]
  2. ja, tudi to obstaja, moderni črnobeli filmi[nazaj]
  3. ne nujno manj vidno kot pri hitrejših novih filmih, sploh ne kot bi pričakoval glede na precej nizko občutljivost[nazaj]
  4. ki je ponavadi tudi najmanjša[nazaj]
  5. in zanimivo, skoraj čisto prozorna[nazaj]
  6. če je to prava beseda, nimam pojma, angleško se temu reče hardener[nazaj]
  7. se pravi, da so na negativu čisto črne[nazaj]
  8. Adonal oziroma Rodinal, kot se originalno imenuje, je na splošno znan po tem, da dela dokaj zrnate fotografije[nazaj]
  9. zato tako temno nebo[nazaj]
  10. ker mi še zdaj ni jasno, kako je treba kompenzirati filter[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Številka 18

Spet bolan. Tokrat menda angina, mogoče1 zraven še vnetje srednjega ušesa. Jem tahude antibiotike. Bolečina je tako grozna, da ne morem spat2 in potem se sredi noči s fotografijami ukvarjam. Tale je od danes3:

Male nogice.

Male nogice.

  1. po moje 100% ziher[nazaj]
  2. ko sem pokonci, je bolje[nazaj]
  3. oziroma včeraj, zdaj je že pol treh zjutraj! :o [nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Krakovski gozd (in pragozd)

Da lahko berete te vrstice, je velika sreča. To nedeljo skoraj ne bi prišel živ domov!

Krakovski gozd torej. Čisto blizu je, mimo in okoli sem se peljal tako na dveh kot na štirih kolesih že ničkolikokrat1, notri pa peš ali s kolesom nisem bil še nikoli. Zadnjič pa sem si le vzel tri ure za kratek sprehod po tem našem naravnem spomeniku.

Krakovski gozd je nekaj posebnega, popolnoma drugačen je od večine naših gozdov. Kot prvo, je popolnoma ravninski2 in leži na poplavni ravnici reke Krke3. In kot drugo, je velik, vsaj za današnje razmere. Čez 20.000 hektarjev, če sem si prav prepisal podatek, praktično strnjenega, nepreglednega gozda brez kakršnekoli oporne točke za orientacijo.

Krakovski gozd je globok, temen in strahospoštovanje vzbujajoč. Pa velik del leta skoraj neprehoden, sploh tisti bolj prvobitno ohranjeni del. Na tejle sliki je pa tista manj divja "polovica", ki se niti ne razlikuje preveč od kakega drugega, čisto navadnega gozda, razen v tem, da je teren popolnoma raven.

Notri, nekje na sredini je en še posebej zaščiten ostanek pragozda4, kjer se popolnoma nič ne gospodari (niti vstop v bistvu ni dovoljen oziroma je nezaželen) in je vse prepuščeno naravnim procesom. Tam šele človek vidi, kako je morala izgledati pokrajina pred stoletji in tisočletji, preden jo je človek začel preoblikovati po svojih merilih in potrebah. Kar težko si je predstavljati, da je Krakovski gozd pravzaprav samo majhen ostanek nekoč praktično brezmejnega gozda, ki je preraščal malodane celo Evropo.

Potem pa so prišli ljudje in večji del ravninskega gozda posekali in izsušili, da so naredili polja, travnike in naselja, ostalo je le nekaj izoliranih gozdnih otokov. Tudi Krakovski gozd pravzaprav ni več tak, kot je bil. Z njim lastniki gospodarijo, kot z vsakim drugim gozdom (se pravi sekajo les), pa prepreden je z jarki za odvajanje vode, tako da ni več tako namočen kot nekdaj. Le tistih 40ha pragozda na sredini5 je še v bolj ali manj prvobitnem stanju.

Z večjim delom Krakovskega gozda se čisto normalno gospodari.

V Krakovski gozd in po njem vodi nekaj označenih poti, najbolj obiskana pa je menda Ressljeva6. Josef Ressel je bil drugače češki gozdar in inženir, ki je živel in delal med drugim tudi v Kostanjevici in je po dolgem in počez premeril in popisal Krakovski gozd. Po njem se torej imenuje ta pot, ki naredi en velik krog po južnem delu gozda.

Če bo kdo hodil, evo kratek opis. Štart je pri Žolnirju v Kostanjevici, po dolgi ravni makadamski cesti naravnost proti severu čez polja in travnike do gozda, potem po levi strani močvirja, čez graben in naravnost skozi gozd do zelo dolge in popolnoma ravne gozdne ceste, ki pelje točno proti zahodu do vhoda v pragozd. Potem še naprej in mimo pragozda do naslednje ravne gozdne ceste, ki obrne naravnost proti jugu in pride ven iz gozda na zgornji strani Malenc. Tam pa levo na cesto in ob robu gozda nazaj do Kostanjevice. Pot je večinoma dobro označena, in sicer z rdečo oznako JR na deblih dreves. Vsega skupaj je za kake 2 do 3 ure hoje, pod pogojem, da gozd ni poplavljen in je pot kolikor toliko suha.

Gob je nekaj, vendar ne ravno toliko, kot bi pričakoval za ta letni čas. Največ sem videl marel.

Jaz sem sicer hodil po malo drugačni poti, malo zato, ker nisem bil posebej pozoren na Resslove oznake in so me zavedle rdeče-rumene markacije7, malo pa zato, ker nisem imel toliko časa. Mimo močvirja sem šel po desni strani, potem pa po gozdni cesti proti severu, na križišču levo in po dolgi ravni cesti naravnost do pragozda. Vračal sem se pa ob jarku od vstopa v pragozd naravnost proti jugu in potem v levo proti izhodišču.

Drevesa.

Krakovski gozd je ena sama velika ravnina, enakomerno poraščena z drevesi. Na obrobju, kjer so ceste in jarki, z orientacijo ni težav, kdor pa zavije globlje v gozd in stran s ceste, pa se lahko hitro izgubi. Sploh v tem meglenem jesenskem vremenu, ko niti sonce ni v pomoč pri orientaciji in se gosta megla spušča med drevesa, verjamem, da bi človeka kar stisnilo pri srcu, če bi se znašel nekje daleč stran z utrjene poti.

Ravna cesta.

Sledil sem ravni cesti v meglo in pragozd. Tu nekje mi je pot prekrižala družina prašičev. Ducat sem jih naštel, dve svinji in deset mladičev različnih starosti. Kakih 50m pred mano so v ravni vrsti prečkali cesto, za mene se še zmenili niso. Škoda, da nisem imel fotoaparata pripravljenega na strel in sem jih lahko samo z odprtimi usti gledal.

Panji posekanih hrastov na vstopu v pragozd.

Na vstopu v pragozd stoji informativna tabla, klopca z mizo in spomenik človeški neumnosti. Nekaj panjev orjaških hrastov dobov, ki so jih pred kakimi desetimi leti posekali pohlepni gozdni roparji, in zdaj stojijo tu kot opozorilo, kako se z naravno dediščino ne ravna. Sicer pa človek na tem mestu dobi popolnoma drugačen pogled na to, kaj dejansko pomeni beseda "gozd" in zakaj so se pred stoletji naši predniki gozdov tako bali. Stoletna drevesa z debli ogromnih obsegov nosijo krošnje, tako goste, da je njihova senca temačnejša kot v katerem koli drugem gozdu (no, zdaj ko je listje padlo dol, niti ne tako, ampak vseeno). Med njimi debla padlih orjakov nemoteno počasi trohnijo in dajejo podlago debeli odeji maha, ki jih prerašča, obenem pa naredijo teren komajda prehoden, sploh v bolj deževnih mesecih. Sliši se samo žvrgolenje neštetih ptic, ki pa v tem okolju ne daje vesele zvočne kulise, kot v kakšnem svetlem gaju, ampak skupaj z mogočnimi, temnimi debli in gosto jesensko meglo poskrbi za precej bolj zlovešče ozračje, da človeka lahko postane kar malo strah.

Padli orjak.

V pragozd nisem hodil. Na tablah piše, da je prepovedano, in to z dobrim razlogom. Naravno dediščino je treba spoštovati. Stal sem na robu, poslušal ptice in opazoval. Tu se človek počuti sam in majhen. In ponižen. Kako bi se šele moral počutiti sredi takega gozda pred nekaj stoletji? Zdaj pa lahko uporabiš samo svojo domišljijo, ko pred sabo gledaš še zadnji ostanek nečesa, kar je nekoč pred prihodom človeka dominiralo nad vso pokrajino daleč naokoli od Jadranskega do Črnega morja in še naprej. Človeka je sram, ko stojiš pred nečim, kar smo skoraj v celoti že uničili, in to v vsega nekaj stoletjih. Ko stojiš na robu takega miniaturnega rezervata, je tako, kot bi bil v živalskem vrtu pred 20 kvadratov veliko kletko, po kateri se lev sprehaja gor in dol…

Takrat pa je moje misli prekinil nek nenavaden, zlovešč zvok. Naravnost iz srca pragozda se je zaslišalo šumenje listja, pokanje in lomastenje. Divje svinje? Videl sem jih komaj pol ure prej. Medvedov menda ja ni v teh koncih? Lomastenje je postajalo vedno glasnejše, približevalo se je, in to točno proti meni. Umaknil sem se za nekaj metrov nazaj in poslušal. Ampak tu se ne da nikamor pobegniti, vse naokrog so samo drevesa, ena velika jasa in tista ravna cesta.

Poslušal sem in oprezal, kaj bi to lahko bilo. Zvoki so se nedvomno približevali. Karkoli je že prihajalo iz pragozda, se je dobro zavedalo moje prisotnosti v tem prostoru, kamor ne spadam. V prostoru, ki pripada samo njemu. Mogoče me je videlo, verjetno me je slišalo, skoraj zagotovo pa me je zavohalo. Kakšne krvoločne zverine še živijo v tem pragozdu razen svinj? Ali se ne bojijo vonja po človeku? Očitno ne, kajti zver je bila vedno bližje, samo še kakih deset, dvajset metrov stran, tam nekje med mogočnimi hrasti se je približevala.

In potem je iz pragozda prilomastil… gobar. Domačin, ki mu 20.000 hektarov navadnega gozda ni dovolj in je moral iskat gobe naravnost v tistih zadnjih 40 hektarov pragozda. Ven je prinesel nekaj marel, drugega ni našel. Povedal mi je, da dosti nabira gobe tod okoli, že več kot 45 let (kakih 55 jih je moral imeti možakar). Iz Kostanjevice, da je doma, pa v Sajevce priženjen in da pozna Krakovski gozd kot svoje dvorišče. Pokazal mi je še, kje gre bližnjica nazaj do Kostanjevice, potem je pa šel naprej. Jaz pa tudi.

No, to je to, moj prvi in vsekakor ne zadnji obisk Krakovskega gozda. Upam, da pridem še dostikrat in da zaidem še kam bolj globoko v gozd. Pa spomladi bo verjetno treba imeti obute nepremočljive škornje.

P.S.: Malo pretiravam za dramatični efekt, da si ne bo kdo kaj narobe predstavljal. ;)

  1. pravzaprav tudi skozi, ker en skrajni del preseka celo avtocesta od Ljubljane do Zagreba[nazaj]
  2. razlika med najnižjo in najvišjo točko mogoče dva ali tri metre[nazaj]
  3. dejansko je zaradi neprepustnih tal kar velik del leta praktično pod vodo[nazaj]
  4. okoli 40ha[nazaj]
  5. za predstavo, 40ha je površina, velika recimo 400×1000m[nazaj]
  6. ali Resslova?[nazaj]
  7. menda čebularska pot ali nekaj takega, nisem prepričan[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark