Duga Uvala

Torej bili smo na morju. Samo po sebi nič takega in tudi ne bi ničesar napisal, ker lahko družinski del zgodbe povzamem v dveh treh stavkih v smislu, da smo se imeli solidno fajn, tamala je čofotala, jaz sem bil bolan, malo smo se kopali, malo se sončili, vreme smo imeli vse dni razen enega lepo, sončno in vroče, vetra pa je bilo ravno toliko, da je blažil vročino. Zgodba končana.

1

Jutro na punti.

Ampak bistvo tega zapisa in motivacija zanj je lokacija našega dopusta. Duga Uvala na Hrvaškem, v Istri, malo stran od Pulja. Tega kraja do letos nisem poznal, tako da nisem vedel, kaj lahko pričakujem, to kar smo dobili, pa me je skoraj vrglo na rit. Že ko stopiš na območje hotelskega kompleksa, dobiš en tak čuden nadrealističen občutek. Ne veš, ali si prišel prav ali pa si se mogoče znašel v kaki posebej nori epizodi Zone somraka ali v najnovejšem filmu M. Night Shyamalana.

Privez za čoln.

Privez za čoln.

Kot prvo, Duga Uvala je že v štartu popolnoma zgrešena ideja. Kdor kolikor toliko pozna Istro, bo takoj, ko povem, da Duga Uvala leži na vzhodni obali, vedel, koliko je ura. Tam ni ničesar. Obala se strmo spusti v morje, vmes so skale, ob katere občasno butajo valovi in to je to. V bližini ni nobenih večjih naselij, sploh ne ob morju. Da prideš do tja, greš najprej do največje vukojebine na svetu, potem pa se pelješ še 5km naprej.

Istrsko zelenje.

Istrsko zelenje.

Sama lokacija je tako neverjetno odmaknjena, da se človek počuti popolnoma izoliran od zunanjega sveta. Plaža gleda proti odprtemu morju, zaradi ozkega zaliva in strme obale pa se ne vidi praktično nobene širše okolice, kjer bi bili vidni kakšni znaki civilizacije. S plaže se vidi samo otok Susak (komajda), s kakšne višje točke pa še Unije in preko hriba mogoče še košček Cresa ali Lošinja (moja ocena, mogoče se motim). Če še signala mobitela in televizije ne bi bilo, in če Puljsko letališče ne bi bilo tako blizu, bi človek lahko pomislil, da je padel v neko drugo dimenzijo ali kaj takega.

Jutro na punti.

Jutro na punti.

Duga Uvala niti ni tako dolga (to je očitno komercialno ime za vabljenje nič hudega slutečih turistov), mogoče dobrega pol kilometra, na koncu pa je majhna, a lepa prodnata plažica. Kakih 100m v dolžino meri. Za to plažico je še nekaj malega ravnine, potem pa prej omenjeni strmi hribi na vseh straneh. Lokacija bi bila idealna za kak romantičen, intimno odmaknjen manjši kamp ali kaj podobnega. No, in na tem kraju so se v začetku sedemdesetih, v časih ko je bila sprejeta še tudi marsikatera druga napačna odločitev, namenili zgraditi hotelski kompleks s sobami in apartmaji za kakih 4000 gostov (moja ocena čez palec).

Morsko kamenje.

Morsko kamenje.

Vsega skupaj 100m plaže in par sto metrov skal za 4000 gostov! Kompleks so potem dejansko začeli graditi šele leta 1986 ali 1989 (različni podatki, ne vem, kaj je točno) in kar jim je uspelo zgraditi (menda so bila večinoma slovenska podjetja) do leta 1991, to so tam pustili. Kasneje v času novega razcveta hrvaškega turizma so baje dogradili še nekaj hotelskih pritiklin in to je bilo to. Ostalo so pustili tako, kot je bilo – na pol kočnano in urejeno. Od takrat naprej ne delajo nič več, vzdržujejo samo še toliko, kolikor je res nujno potrebno, okolice ne urejajo drugje kot samo v neposredni bližini hotela.

En dan "slabega" vremena.

En dan "slabega" vremena.

Skratka Duga Uvala je nekakšen nikoli dokončan, zbledel in napol zaraščen spomenik socialističnemu dopustovanju iz zlatih časov samoupravljanja. Vse je v stilu. Promenada je tlakovana do konca zaliva, ampak tu in tam tlakovci manjkajo, razsvetljava je še originalna in marsikatera luč je razbita in nikoli zamenjana, klopc ni, ograj tudi ne. Na mestu, kjer bi naj očitno bila nekakšna restavracija z roštilji, so odnehali v zadnji fazi. Vse zgleda zgrajeno, vendar očitno ni bilo nikoli odprto in zgornje dele je že popolnoma preraslo istrsko rastlinje. Okolica ob promenadi je urejena mogoče kakih 100m, naprej je vse zaraščeno, kot v džungli.

Pomol in čoln.

Pomol in čoln.

Enako se nadaljuje tudi drugod. Edina trgovina je ostala nespremenjena že 20 let, vključno s ponudbo. Kot bi jo iztrgali naravnost iz leta 1987. Kakih šest zaposlenih in na pol prazne police. Kruh imajo samo bel, mesa ali rib ni, od sadja in zelenjave so vsak dan mogoče dve ali tri vrste. Kdor biva v apartmaju in bi si sam kuhal, si s to trgovino ne more dosti pomagati.

Istrsko zelenje.

Istrsko zelenje.

Hotelske restavracije ne morem komentirati, ker nismo nikoli tam jedli, sem pa opazil, da ni nikoli imela veliko gostov, vsaj zunaj ni bilo videti skoraj nikogar. Je pa bližje plaži še en bar/picerija/grill, kjer postrežejo zmrznjene industrijsko pripravljene čevapčiče in podobne mesne izdelke, pečene na olju na električni plošči ali pa pogrejejo zmrznjeno pico. Vse je od Leda.

Sončni vzhod na punti.

Sončni vzhod na punti.

Še malo dol po stopnicah od bara je plaža (mimogrede, od našega apartmaja smo imeli do plaže točno 155 stopnic, kar pa je bilo v bistvu še dokaj malo v primerjavi z nekaterimi drugimi apartmaji). Tušev nismo testirali, na WC-ju pa je papirja očitno zmanjkalo enkrat okoli leta 1994, pa se do zdaj še nihče ni spomnil prinesti novega. No, vsaj niso čučavci, ampak prave školjke s polomljenimi plastičnimi deskami.

Ribič.

Ribič.

Plaža je, kot rečeno, precej lepa in zelo majhna. Prodnata je in počasi se spušča (50m od obale je voda do riti, pri 100m je pa mogoče že treba plavat), ob straneh zaliva, kjer so skale, pa lahko najdeš tudi mesto, kjer lahko kar skočiš v vodo. Mimogrede, skakanje na glavo v 1m globoko vodo ni priporočljivo (no, nisem ravno na glavo, samo malo bolj pod kotom, ampak dovolj, da sem si spraskal ramo).

Rožmarin.

Rožmarin.

Glede na dolžino plaže in število gostov (po moji oceni je bila zasedenost v apartmajih okoli 50%, za hotel ne vem) je edina logična posledica, ki jo lahko človek pričakuje, ta, da je na plaži konstantno gužva. Večinoma družine z malimi otroki (drugam kot na šoder z dojenčkom tako ali tako ne moreš). Temu ustrezna je tudi čistoča vode. Razen zgodaj zjutraj, ko ni tam še nikogar, je voda usrana, in to dobesedno. Mislim res dobesedno, tu in tam med čofotajočimi kopalci ne več kot 20m ali 30m od obale včasih vidiš plavajoče kose dreka. Res.

Zapuščen čoln.

Zapuščen čoln.

S sabo sem vozil tudi Potepanja 4 (odlično branje, priporočam vsakemu, ki je kdajkoli bil na morju v Istri in misli, da pozna te kraje!), misleč, da bomo našli kak zanimiv izlet v bližini. Na koncu nismo hodili nikamor, če ne drugega že zaradi drugih objektivnih razlogov (julija je prevroče za izlete), ampak dejansko niti Chef, ki se sicer navdušuje nad vsakim napol podrtim zvonikom in nad vsakim zabačenim pajzlom, kjer točijo refošk, ni v teh krajih našel ničesar.

Jutro na punti.

Jutro na punti.

Kdo potem sploh hodi v Dugo Uvalo? Poleg nevednežev, kot smo bili mi (pač firma ima tam apartma za zaposlene in smo morali probat), so bili še celo gosti videti kot statisti iz tiste epizode Zone somraka, posebej nastavljeni in napravljeni, da pašejo v socialistični štimung. Pošten delavski razred z velikimi trebuhi in majhnimi pričakovanji. Ljudje, ki jejo in pijejo iz Lidla in Hoferja najcenejše čevapčiče, najcenejše pivo in vino iz tetrapaka in so s tem celo zadovoljni. Taki grejo v Dugo Uvalo. Največ je Slovencev in Hrvatov, od ostalih večino predstavljajo Čehi, Slovaki in Poljaki. Kar je bilo Avstrijcev in Nemcev, so se večinoma tja pripeljali s kripami.

Klapavice.

Klapavice.

Pa otroci, ki sicer ne bi šli nikamor na morje in jih je treba iz človekoljubja pač nekam poslat. Po možnosti tja, kjer je najceneje, da jih gre lahko z omejenimi sredstvi karseda veliko. Take pošljejo v Dugo Uvalo. No, pa mogoče je še kakšen gost, ki ga na ta kraj vleče nostalgija. Aja, pa dopuščam možnost, da pridejo v Dugo Uvalo pozimi kdaj pa kdaj tudi kakšni športniki na zimske priprave. Takim bi po tem, kar sem videl, znal ta kraj kar ustrezati.

Jutro na punti.

Jutro na punti.

Skratka če povzamem, Duga Uvala je zanič letovišče, poden od podna, ki pa bi bilo lahko odlično, če bi ga tržili drugače. Preimenovati bi ga morali v Samoupravljanjeland in ponujati tematske doživljajske počitnice v slogu socialističnih osemdesetih na avtentični lokaciji z avtentično infrastrukturo, avtentičnim inventarjem in avtentično ponudbo. Stavim, da bi gosti čakali v vrsti za prosto sobo ali apartma in bi mastno plačali, tako nostalgiki iz bivših republik, kot zahodni turisti, ki mogoče nikoli niso imeli priložnosti za takšno doživetje. Pogoje za to imajo v Dugi Uvali idealne.

Istrsko rastje.

Istrsko rastje.

Zaključek: bili smo tam in ne gremo več nazaj. :)

Čoln.

Čoln.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Morje, sonce, sol in kar je še takih stvari

Otok Pag resda ni ne vem kako posebej atraktivna destinacija (sploh ob upoštevanju, da je bilo v tistem koncentracijskem taborišču za turiste od naselja, kjer smo dopustovali, vsaj 80% gostov Hrvatov, od tega večina Purgerjev), vseeno pa je bilo dokaj fino. Vreme je bilo lepo skoraj vse dni, morje je bilo toplo, fige pa sladke. Kaj še češ drugega? No, gužve in hord vreščečih smrkavcev se človek tudi slej kot prej navadi. Saj drugega ti niti ne preostane.

Da bi pisal dolge sestavke o lepotah ležanja na plaži seveda nima smisla. Pač tam si, greš vsak dan na plažo in poležavaš do onemoglosti. In tako dan za dnem vedno isto, dokler jih ne mine vseh deset. Če si take sorte človek, da ti je to všeč, uživaš do maksimuma, če ne, ti pa tudi ne more biti hudega.

Edino še en nasvet. Če bo slučajno še kdo na Pag vozil kolo, naj vsekakor vzame gorca in se strogo drži lokalnih poti, kolovozov, kozjih stezic in skalovja ter se izogiba asfaltne ceste. En dan sem sicer šel na izlet od Novalje do Luna in nazaj po cesti, ki jo nekateri precej hvalijo, jaz pa nisem bil čisto nič impresioniran. Kilometri in kilometri enoličnega mučenja brez sence ali enega samega lepega razgleda. No, kakemu specijalkarju mogoče to paše, meni pa ni bilo všeč.

Toliko o tem, če koga zanima, imam pa spodaj še par slikic za pogledat.

Evo, to bi bilo vse. Drugo leto pa kam drugam…

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

FED 3

FED 3 – vrhunski dosežek sovjetske visoke tehnologije. No ja, ne ravno. :P

V originalu je bil FED ruska kopija nemške Leice II, v tretji inkarnaciji pa menda že popolnoma ruski dizajn (ali ukrajinski ali kaj jaz vem) z mnogo izboljšavami glede na takrat že zastareli original. Moj je letnik ‘76, če pravilno sklepam po serijski številki, ampak nisem prepričan. Par malenkosti sem moral popravit in film je treba s selotejpom noter prilimat, ampak mehansko in optično pa vse deluje. Vsaj kolikor lahko jaz vidim. :)

Ob vsej teh digitalni tehnologiji, ki jo imamo danes, je fino kdaj pa kdaj slikati z eno tako starino. FED ni SLR ampak rangefinder, tako da je že to nekaj, na kar se je treba navadit (par slik je že prišlo konkretno drugačnih, kot sem si zamislil, ker aparat nima kompenzacije paralakse). Avtomatike seveda ni nobene. Še merjenja svetlobe nima, tako da je treba vse na pamet in po občutku (svetlomera nimam). Na soncu f/16 in 1/125 z ASA 125 filmom, pa je. V senci pač dve ali tri blende odpret oziroma podaljšat čas. Ali nekaj takega.

Fokusiranje je preko rangefinderja presenetljivo hitro in natančno, ko enkrat natreniraš. Če ne, pa pač nastaviš na hiperfokalno razdaljo, se pravi 6m pri f/16 (objektiv je 53mm) in je ostro vse od 3m do neskončnosti. :)

Objektiv imam samo en, Industar I-61. 53mm f/2.8. Baje je precej dober.

Slike dela aparat lepe, če človek ni preveč zahteven. Že lani sem poslikal en barvni film (no, dva, ampak enega sem po neumnosti rahlo uničil, oziroma če sem bolj natančen, uničil sem ga popolnoma), zadnjič pa še enega črnobelega. Če mi ga rata razvit (to je dandanes cel projekt) in poskenirat, prilimam tudi kakšno novo slikico, spodaj jih je pa par še od lani. Kvaliteta je boga predvsem zaradi tega, ker imam slab skener. :P

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Na morju

V prikolici sem bil prvič. Saj ko se enkrat navadiš, da to pač ni hotel ali kaj podobnega in da hodiš na WC skupaj z množico popolnih neznancev, ki vsi živijo enako cigansko kot ti, je prikolica čisto v redu stvar. Ocena: zadovoljivo.

Termin je bil mogoče že malo pozen, čeprav je bilo v bistvu kar konstantno sončno in toplo in je burja pihala samo pet dni od desetih. Kopanje praktično vsak dan. Fino.

Edino lokacija ni bila najboljša. Vse, kamor lahko kadarkoli pride tašča za dva dni na obisk, je definitivno preblizu…

Slike:

1 – Morje in skale

a10000028522.jpg

2 – Bori

a10000028109.jpg

3 – Še morje in skale

a10000028107.jpg

4 – Burja

a10000027923.jpg

5 – Sončni zahod

a10000028235.jpg

6 – Puljska riva

a10000028137.jpg

7 – Cerkveni turn

a10000028602.jpg

8 – Še enkrat sončni zahod

a10000027953.jpg

9 – Jaz v areni

a10000028173.jpg

10 – Starine

a10000028191.jpg

11 – Ob sončnem vzhodu

a10000028304-8305.jpg

12 – Midva zgoraj

a10000027826.jpg

13 – Midva spodaj

a10000028464.jpg

14 – Burja v jutranjem soncu

a10000028326.jpg

15 – Prikolice in avtodomi v mesečini

a10000027756.jpg

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark