Po skalah gor, po skalah dol

Letos višje kot nekaj čez 600m sploh še nisem bil. Glede na to, da sem itak pol časa bolan, sem bil malo skeptičen, kako bo šlo na Bohor. Prilesti s 150m na več kot 1000m nad morjem je za nekoga, kot sem jaz, v vsakem primeru kar konkreten vzpon.

Začuda sem se kar dobro držal. Ni se bilo treba niti ustavit1 niti na večjem delu vzpona prestavljat v najnižje prestave. Eno malo daljšo pavzo sem imel vmes, ko sem iskal tisti zadnji slap, za katerega še zdaj ne vem, kje je. Tudi tokrat ga nisem našel2, sem pa naredil vmes par fotk kar tako. Nobena ni ratala, tale je še edina kolikor toliko spodobna:

Potok.

Potok.

Evo kakšne beštije se klatijo po bohorskih grapah:

Crkjena bohorska beštija.

Crkjena bohorska beštija.

Gor po hosti je, kot rečeno, še kar šlo, ustavil sem se šele, ko sem prišel ven. Razgled ni bil fajn, je bilo vse nekaj megličasto, tako da ni bilo nič za slikat.

Malo pod vrhom.

Malo pod vrhom.

Od tu do koče ni več daleč, to sem navil brez problema. Še zdaj mi ni jasno ali je bila koča odprta3 ali me bodo organi pregona iskali zaradi vloma. Vrata so bila odprta, ampak nihče se ni javil. Kakorkoli že, natočil sem si vode, nato pa nadaljeval še višje gor po gozdni cesti proti Javorniku:

Gozdna cesta po Bohorju.

Gozdna cesta po Bohorju.

Zadnjih nekaj sto metrov do vrha je samo planinska pešpot. Ne vem, če majstri to dejansko zvozijo, ampak jaz si ne predstavljam, da bi mi kdajkoli ratalo. Čisto na koncu sem kakih 150m kolo zvlekel gor na roke. Strmo je pa blatno pa skale so. Ne gre drugače.

Na vrhu ni nič novega, vse po starem:

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Evo še dokazni material:

Vrh.

Vrh.

Nazaj sem šel po isti poti. Dol je šlo hitreje kot gor. Jaz sem užival, pecikl je pa trpel. Nekje sredi skal so mi eksplodirale sprednje bremze4, da sem se komaj še rešil gotove smrti, in nekje sem po moje malo zvil sprednje kolo5, ampak na koncu sem le prišel nazaj domov živ in zdrav. Za kolo diagnoza še ni dokončna, v najhujšem primeru ga bo treba uspavati.

Vsega skupaj okoli 44km (22 tja, isto nazaj) in kakih 950 višinskih metrov (od tega skoraj vsi na poti do tja, ker se praktično konstantno vzpenja). Fajn.

  1. več kot enkrat[nazaj]
  2. menda sem lazil prenizko, to sem potem na karti videl[nazaj]
  3. ob ponedeljkih imajo sicer ponavadi zaprto[nazaj]
  4. no, ne dobesedno[nazaj]
  5. verjetno je kaj povezano z incidentom z bremzami[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark


3 odgovorov v “Po skalah gor, po skalah dol”

  1. seamus pravi:

    Fajn, amapk vidm da imaš vzmeti, to bi ja mogu gor prlezt ;) .

  2. bubašvabebubašvabe pravi:

    Ti rečem, ne gre, pa da se jebeš… :P

  3. » Dovški potok Moji zapiski pravi:

    [...] Po skalah gor, po skalah dol [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !