Ena iz kopriv

Mislim, da sem našel nov smisel za tisti 200mm objektiv od Minolte. Gor sem nataknil makro predlečo in makro LED lučke in je ratala ornk mašina za žužke. Ali pa karkoli drugega, kar je pač pri roki. Zdaj rabim samo še dober stativ, ker iz roke se res ne da skoraj nič. Prvi poizkusi na terenu1 je bil bolj kot ne neuspešen:

En hrošček.

En hrošček.

En pajo. Ko imaš krepko več kot 1:1 povečavo, se iz roke praktično ne da fotkat. Vse se trese, da ne moreš niti kompozicije naredit. Globinske ostrine je pa tako malo, da je samo en del žužka lahko oster.

En pajo. Ko imaš krepko več kot 1:1 povečavo, se iz roke praktično ne da fotkat. Vse se trese, da ne moreš niti kompozicije naredit. Globinske ostrine je pa tako malo, da je samo en del žužka lahko oster.

Še en hrošček.

Še en hrošček.

Rumeni nosonja. Makro ledice so sicer svetle, ampak bi lahko bile še bolj. Če hočeš zapret blendo, da bi dobil kolikor toliko spodobno globinsko ostrino, dobiš predolge čase za slikanje iz roke, če hočeš še kratke čase, moraš pa dvignit ISO. Celo 3200 je komaj dovolj.

Rumeni nosonja. Makro ledice so sicer svetle, ampak bi lahko bile še bolj. Če hočeš zapret blendo, da bi dobil kolikor toliko spodobno globinsko ostrino, dobiš predolge čase za slikanje iz roke, če hočeš še kratke čase, moraš pa dvignit ISO. Celo 3200 je komaj dovolj.

Tale zadnja fotka je sestavljena iz treh različno fokusiranih, ampak to sem imel srečo, da je ratalo naredit iz roke. Za kaj več je res treba imeti dober stativ.

  1. se pravi v koprivah[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Nekaj čisto običajnih predmetov

Včeraj je bila fuzbal tekma, menda je bila dobra. Pri nas je televizija sicer bila prižgana, ampak gledal je nisem. Tako je to, ko ima človek novo igračko. Dve uri še nogomet ne more preusmeriti moje pozornosti.

Torej ti dve uri sem se igral, tole spodaj so pa rezultati. Na slikah so čisto navadne stvari iz dnevne sobe in okolice. Če kdo za več kot pet fotk ugane, kaj je gor, ima moje uradno dovoljenje, da spleza na najbližje drevo, sleče majico, se potrka po prsih, razširi roke in se zadere: “jaz sem car!”

1

1

2

2

3

3

4

4

5

5

6

6

7

7

8

8

9

9

10

10

11

11

12

12

13

13

14

14

15

15

16

16

17

17

18

18

19

19

20

20

21

21

22

22

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Dovški potok

Zadnjič sem napisal, da mi nobena fotka ni ratala. Danes sem ugotovil, da ni čisto res. Še par jih je, ki so mi še kar všeč:

Potok 1

Potok 1

Potok 2

Potok 2

Potok 3

Potok 3

Potok 4

Potok 4

Škoda, da se nisem prej spomnil, da bi vzel s sabo še kakšen ND filter, da bi dobil malo daljše čase… :-|

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Po skalah gor, po skalah dol

Letos višje kot nekaj čez 600m sploh še nisem bil. Glede na to, da sem itak pol časa bolan, sem bil malo skeptičen, kako bo šlo na Bohor. Prilesti s 150m na več kot 1000m nad morjem je za nekoga, kot sem jaz, v vsakem primeru kar konkreten vzpon.

Začuda sem se kar dobro držal. Ni se bilo treba niti ustavit1 niti na večjem delu vzpona prestavljat v najnižje prestave. Eno malo daljšo pavzo sem imel vmes, ko sem iskal tisti zadnji slap, za katerega še zdaj ne vem, kje je. Tudi tokrat ga nisem našel2, sem pa naredil vmes par fotk kar tako. Nobena ni ratala, tale je še edina kolikor toliko spodobna:

Potok.

Potok.

Evo kakšne beštije se klatijo po bohorskih grapah:

Crkjena bohorska beštija.

Crkjena bohorska beštija.

Gor po hosti je, kot rečeno, še kar šlo, ustavil sem se šele, ko sem prišel ven. Razgled ni bil fajn, je bilo vse nekaj megličasto, tako da ni bilo nič za slikat.

Malo pod vrhom.

Malo pod vrhom.

Od tu do koče ni več daleč, to sem navil brez problema. Še zdaj mi ni jasno ali je bila koča odprta3 ali me bodo organi pregona iskali zaradi vloma. Vrata so bila odprta, ampak nihče se ni javil. Kakorkoli že, natočil sem si vode, nato pa nadaljeval še višje gor po gozdni cesti proti Javorniku:

Gozdna cesta po Bohorju.

Gozdna cesta po Bohorju.

Zadnjih nekaj sto metrov do vrha je samo planinska pešpot. Ne vem, če majstri to dejansko zvozijo, ampak jaz si ne predstavljam, da bi mi kdajkoli ratalo. Čisto na koncu sem kakih 150m kolo zvlekel gor na roke. Strmo je pa blatno pa skale so. Ne gre drugače.

Na vrhu ni nič novega, vse po starem:

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Evo še dokazni material:

Vrh.

Vrh.

Nazaj sem šel po isti poti. Dol je šlo hitreje kot gor. Jaz sem užival, pecikl je pa trpel. Nekje sredi skal so mi eksplodirale sprednje bremze4, da sem se komaj še rešil gotove smrti, in nekje sem po moje malo zvil sprednje kolo5, ampak na koncu sem le prišel nazaj domov živ in zdrav. Za kolo diagnoza še ni dokončna, v najhujšem primeru ga bo treba uspavati.

Vsega skupaj okoli 44km (22 tja, isto nazaj) in kakih 950 višinskih metrov (od tega skoraj vsi na poti do tja, ker se praktično konstantno vzpenja). Fajn.

  1. več kot enkrat[nazaj]
  2. menda sem lazil prenizko, to sem potem na karti videl[nazaj]
  3. ob ponedeljkih imajo sicer ponavadi zaprto[nazaj]
  4. no, ne dobesedno[nazaj]
  5. verjetno je kaj povezano z incidentom z bremzami[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark