Najbolj strm asfalt na svetu

No, tole poročilo je zdaj spet s krepko zamudo, ampak te reči zahtevajo svoj čas. Kakorkoli že, bil je marec ali kaj že in začenjala se je sezona piknikov. Pa je bilo treba nekako upravičiti prekomerno nažiranje in sem rekel, da grem na kraj dogodka z biciklom. Do tja sem že v prejšnjih sezonah naštudiral in preizkusil skoraj vse možne trase, samo najbolj direktna, tista naravnost čez hribe je še ostala. In sem šel.

Za začetek po znani in že tisočkrat prevoženi cesti takoj v hrib med vinograde, skozi Pleterje in na Zdole, potem na glavo dol v dolino in gor po Močniku proti Pečicam. Na tem odseku sem naredil samo eno fotko, pa še to bolj švoh:

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Malo pred Pečicami pa desno in po dolini ob potoku na cesto, po kateri se prej še nisem vozil. Proti Osredku, da gre, piše na tabli. Izredno lepi kraji za kolesarjenje. Praktično nobenega prometa, nobenih ljudi, čudovita narava, potoček žubori1, perfektno. Strmina je sicer za vsakim ovinkom hujša, ampak ni nobene panike.

Pri enem od križišč, kjer se levo v hrib odcepi cesta na Osredek (moja pot pa je šla naravnost), sem si pri zapuščenem mlinu privoščil malo počitka. Evo ga mlin:

Preskarjev mlin.

Preskarjev mlin.

Očitno gre za neko zgodovinsko pomembno zadevo iz druge svetovne vojne. Do tja je čez potok narejen mostiček, spredaj je postavljenih par klopc, na bajto pa je pribita spominska plošča. Vse je pa v stanju propadanja. Spominska plošča:

Spomenik ljudske revolucije.

Spomenik ljudske revoluciji.

Gre za vrhunski primer ironije. Na eni strani ceste  skoraj zapuščen in napol propadel spomenik revoluciji, malo naprej pa pri vsakem uvozu na gozdno cesto spuščena rampa in tabla z obvestilom, da so gozdovi privatna posest družine te in te2 in da bo vsak, ki vstopa brez dovoljenja, ustreljen. Ne izmišljujem si, dejansko grozijo z možnostjo ustrelitve!

Na srečo meni ni bilo treba preizkušati gostoljubnosti gozdnih veleposestnikov in sem se kar držal asfaltirane ceste. Takoj za mlinom se ta za nekaj sto metrov postavi tako nagravžno pokonci, da je za znoret. Z gorskim biciklom sem v najnižji prestavi komaj prilezel do vrha najhujšega klanca. Ampak ratalo mi pa je!

No, tam nekje, kjer strmina popusti, prideš ven iz hoste na nekakšno gromozansko gradbišče sredi ničesar. Menda je tam začetek (ali konec) vasi Osredek pri Podsredi3, ampak jaz sem na križišču raje zavil desno in nazaj v gozd. Od tam je še kak kilometer ne prestrmega vzpona po asfaltirani cestici do sedla, kjer je križišče večih poti in še en spomenik iz istih časov kot spodaj pri mlinu:

Kerinov spomenik.

Kerinov spomenik.

To je bila tudi najvišja točka moje “ture”, kakih 640m nad morjem oziroma slabih 500 nad izhodiščem. V križišču sem zavil levo, potem pa takoj spet desno na gozdno cesto4, končno enkrat malo dol z asfalta. Spust je načeloma fajn, malo adrenalinski, ampak ni prehudo. Pravim načeloma, ker se zna zgoditi, da ti veselje zmoti kak lokalni kmetek, ki nima bolj pametnega dela, kot da drka motor po hosti gor in dol.

Na dnu spusta pa me je šokiral naslednji prizor:

Pol hoste so posekali.

Pol hoste so posekali.

Na levi je bil cel hrib posekan, ob cesti pa je za vsaj 20 tovornjakov hlodovine5 čakalo na odvoz. Še en izvrsten primer ironije. Ogromen golosek sredi kao zavarovanega Kozjanskega parka, malo višje na hribu pa še lepa informativna tabla projekta Natura 2000. Ohranimo gozdove!

No ja, mogoče je pa bil kakšen škodljivec ali bolezen ali kaj jaz vem, kaj, in je bilo nujno treba počistit. V vsakem primeru vse skupaj izgleda skrajno žalostno.

A bi kdo preštel letnice?

A bi kdo preštel letnice?

No, nekaj dreves je vendarle še ostalo:

Tri drevesa še stojijo.

Tri drevesa še stojijo.

Skoraj golosek.

Skoraj golosek.

Eh ja, tak pač mamo. Iz te doline je nato malo vzpona, potem pa takale fajn gozdna cesta tik pod grebenom:

Lepa ravna cesta.

Lepa ravna cesta.

To se nadaljuje kakšen kilometer, potem je na robu gozda nekaj hiš, od tam dalje pa spet asfalt. Lepa asfaltna cesta pripelje do Svetih Gor, oziroma do hiš tik pod samim vrhom. Škoda, da nisem naredil nobene fotke, ampak se mi je že malo mudilo, najlepše poglede pa itak zakrivajo drevesa. Sem pa rekel, da bom preveril, če se da gor do cerkve prigonit s kolesom. Tam sem sicer že bil enkrat, ampak peš, in čeprav se spomnim, da na tistem križevem potu človek konkretno grize kolena, mi tako ubijajoča strmina ni ostala v spominu. Kako jim je tam sploh ratalo položit asfalt? Mislim tehnično, kako je to mogoče? To mora biti po moje najbolj strm asfalt na svetu! Vsaka čast tistemu, ki mu uspe s kolesom prevozit tistih 200m. Jaz sem obupal po kakšnih petih.

No, po pravici povedano česa drugega niti nisem pričakoval, tako da mi ni bilo nič žal in sem kar takoj nadaljeval. Spust do glavne ceste je kratek, cesta je pa tako široka in gladka, da samo z odprtimi usti stojiš in gledaš. Očitno so te Svete Gore res tako dobro obiskane, da se splača do tja gradit malodane avtocesto.

Na dnu sem potem samo prečkal glavno cesto in nadaljeval po makadamu proti bizeljskemu gradu. Pot gre čez hrib, tako da je spet nekaj malega vzpona. Niti ne bi bilo prehudo, ampak je makadam tako mehek, da se kar udira in na enem mestu enostavno ni šlo več naprej in sem sestopil. Takrat pa katastrofa! Krč v nogi, v stegenski mišici. Takšen me ni prijel še nikdar prej v življenju in zdaj šele vem, kaj res pomeni krč. Boli za popizdit! In kar ni hotel spustit, vsaj kake tri, štiri minute! Eh ja, tako je to, ko človek čez zimo izgubi kondicijo in se potem gre kolesarjenje v hrib popolnoma nepripravljen.

Ampak po nekaj minutah je minilo, zvlekel sem bicikl zadnjih petdeset metrov na vrh hribčka, od tam je bilo pa itak vse samo še navzdol. Ustavil sem se še pri bizeljskem gradu, ki je mimogrede kar velika zadeva. Ne vem sicer, kakšen je njegov status in kdo je lastnik, ampak zgleda, da nimajo ravno dovolj denarja za vzdrževanje. Glavna stavba je sicer v še kar solidnem stanju, okolica in še nekaj drugih pripadajočih stavb zraven je pa precej ubogih. Pa še ruševine nečesa velikega so zraven. Za dve nogometni igrišči ravnega terena, okoli pa ostanki nekakšnega zida. Ne vem ali je bil tam kakšen vrt, park, pokopališče ali kaka stavba. V vsakem primeru zanimivo za videt, nisem si mislil, da je zadeva tako velika.

Bizeljski grad.

Bizeljski grad.

Od tam je, kot rečeno, bolj kot ne samo še spust skozi Orešje in med vinogradi do glavne ceste, nato še en kar soliden vzponček čez Klanjec in še par kilometrov do cilja.

Pogled v dolino Sotle.

Pogled v dolino Sotle.

Nazaj sem šel pa po ravnini, zgodilo se ni nič.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Vsega skupaj slabih 70km in okoli 1100 višinskih metrov. Zemljevid in profil etape do “tja”, nazaj je bilo malo dlje, malo bolj okoli in bolj po ravnem:

Zemljevid poti.

Zemljevid poti.

  1. takrat je sicer bolj ubogo žuborel, ker je bila še suša, menda je zdaj kaj bolj živ[nazaj]
  2. priimek sem pozabil[nazaj]
  3. zanimivo ime za vas, Osredek pri Podsredi, me zanima, kaj je bilo prej[nazaj]
  4. na srečo brez rampe in grozilnih tabel[nazaj]
  5. moja skrajno nestrokovna ocena, lahko, da sem krepko falil[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark


2 odgovorov v “Najbolj strm asfalt na svetu”

  1. Maj pravi:

    Čudovita ideja za izlet, ki ga bo treba enkrat tudi uresničit.

    Škoda, ker nisi slikal grozilne table, pa seveda najhujšega klanca, pa tudi barvne slikce bi bile še lepše

  2. bubašvabebubašvabe pravi:

    Ja, lepi kraji so to v vsakem primeru, sploh pa zdaj spomladi. Slikice so pa črnobele, ker sem pač takšne delal. Klanca se pa nikakor ne da na fotki verodostojno pokazat, to enostavno moraš videt. Marsikateri vinograd tu okoli ni tako strm!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !