Fotke od zadnjič

Tako je to, ko človek okoli nosi analogne fotoaparate. Se zna zgoditi, da preden do konca poslikaš film, ga razviješ in poskeniraš, traja tako dolgo, da se vmes že zamenja letni čas ali dva. Tele fotke spodaj sem naredil že januarja, skoraj tri mesece nazaj.

Prvi izlet na Veliko Kozje je bil fantastičen, samo s fotografskega stališča rahlo ponesrečen. Sem pa potem kakšna dva ali tri tedne kasneje po skoraj istih poteh hodil še enkrat, tokrat z malo več sreče1. Fotke so skoraj uspele, če ne štejem, da sem jih zadnjih deset ali enajst po še eni neumnosti izgubil. No, vsaj nekaj jih je pa le preživelo moje nerodnosti.

Kot že rečeno, tole Veliko Kozje s svojimi manj kot 1000m višine ni ne vem kako omembe vreden hribček, je pa pot gor iz Zidanega Mosta fenomenalna. Prvi del poti gre sicer kak kilometer ali dva po dolini ob železnici, potem pa se obrne desno v hrib in je že od začetka kar solidno strma. Do Gašperjeve koče2 na dobrih 400m višine vodi slaba cesta, preostanek je po gozdu. Že takrat januarja pri -10°C in skoraj nič snega je bilo lepo, zdaj spomladi pa si predstavljam, da mora biti naravnost čudovito.

Malo pod kočo se na desno odpira pogled na skalnate kuclje, kakršen je tale na spodnji fotki. To je sicer sosednji hrib od mojega cilja. Ne vem, kako se imenuje, na zemljevidu piše čez celo območje samo Planina, menda je to to. V vsakem primeru od spodaj zgleda tako impozantno, da bi človek najraje kar spremenil smer in zaplezal direkt na vrh te špice3.

Impozantna skalnata špica.

Impozantna skalnata špica.

Kaj sem hotel z naslednjo fotko povedati, se mi ne sanja več. Pač mrzlo je bilo, kakih 10 stopinj pod ničlo, mogoče še kaj več. Menda so mi bili ledeni kristali zanimivi ali kaj.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Klopca pred Gašperjevo kočo.

Nad kočo, kjer se cestica konča, pot zavije ostro levo in nekaj časa preči pobočje skozi gozd. Ta del je še večinoma precej položen in enostaven. Na enem odseku je pa toliko suhega listja, da ga je čez kolena4, tam se zna zgoditi, da se sploh ne vidi, kje je treba hoditi. Razen tega je steza lepo urejena, uhojena in označena. Ta hrib je očitno bolj obiskan, kot sem mislil.

Pot po pobočju.

Pot po pobočju.

Še pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pogled nazaj.

Pe nekaj sto metrih, mogoče malo več, prideš do razgledne točke s klopco. Med drevjem se vidi dolina Savinje z Zidanim Mostom, nasproti je Kopitnik, levo in nazaj so tiste skale s prve fotke, vmes pa se nad Savo dviga Kum. Težko je naredit spodobno fotko, sploh ko sonce na polno tolče po Kumu in drugih hribih, dolina je pa še v globoki senci, tako da imam samo tole:

Klopca na skali z razgledom.

Klopca na skali z razgledom.

Nad skalo s klopco pa pot zavije v desno in nadaljuje direkt po vrhu grebena strmo v hrib. Mestoma zna biti ob kakem bolj vlažnem vremenu verjetno kar zabavno, jaz pa sem imel na srečo podlago globoko zamrznjeno. Če bi bilo blato, bi bilo na nekaterih mestih skoraj neprehodno!

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Eno drevo raste točno na grebenu, korenine pa poganja levo in desno po pobočju.

Na koncu grebena pot zavije spet malo desno in vodi okoli nad zatrepom dolinice, potem pa se pridruži markirani poti iz Radeč. Na tistem mestu je očitno planincem zmanjkalo idej, kako peljati stezo naokoli, da bi bila čim lažje prehodna in so vrezali kar naravnost navzgor. Tistih par sto metrov do slemena pod vrhom je tako strmih, da mestoma ne gre drugače, kot po vseh štirih! Še sreča, da je dosti korenin in nekaj skal, ampak kadar ni suho, si ne predstavljam, kako bi človek lahko tam gor zlezel.

En hostni detajl.

En hostni detajl.

Kakorkoli že, strmina se neha na slemenu. Vrh je na desno in čisto poraščen z gozdom, kakih 100 ali 200 metrov na levo pa je skalnat pomol, na katerem je vpisna skrinjica in razgled, da dol padeš5. Fotko imam samo naslednjo. Sem slikal tudi razgled, ampak nekako ni ratala, ne vem, zakaj.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Razgledna točka z vpisno skrinjico malo pod vrhom.

Potem sem obrnil in nadaljeval po grebenu do vrha, ki je sicer neizrazit in popolnoma nezanimiv. Na eni bukvi6 piše “vrh” in “tu je cilj” ali nekaj takega in to je to.

Opozorilo, če bo kdo hodil po poti iz druge strani iz smeri Rimskih toplic ali Lovrenca: ko prideš do vrha, to še ni pravi cilj! Treba je nadaljevati po grebenu še nekaj 100m do razgledne točke. To pišem zato, ker sem na enem blogu prebral, da so bili strašno razočarani, ko so prišli do tega drevesa, obljubljenega razgleda pa nikjer.

Takole zgleda v hosti še malo naprej od dejanskega vrha v smeri proti Lovrencu:

Po gozdu proti Lovrencu.

Po gozdu proti Lovrencu.

Od te točke naprej fotk nimam več, ker sem po nerodnosti in neumnosti prehitro odrezal film. :( Škoda, pa kdaj drugič.

Pot do Lovrenca je potem izredno lepa7. Nikjer preveč strma, večinoma precej položna ali celo čisto ravna in tudi nekaj razgleda je vmes. Če komu ne diši preveč grizenje kolen iz doline, je tistih par kilometrov od Lovrenca do Kozjega fantastično lep izletek, tudi za otroke. Pravzaprav sem na parih mestih imel neverjeten dejavu občutek, kot da sem tam že bil. Nekaj mest mi je bilo čudno znanih in čisto možno, da smo dejansko kot mali otroci bili tam na kakšnem izletu v nižjih razredih osnovne šole, čeprav se konkretno ničesar ne spomnim, so mi pa zgleda v spominu ostali nekateri detajli iz okolice. Skratka hočem povedati, da znata biti Lovrenc in Veliko Kozje en tak izredno lep, ne preveč dolg in čisto nenaporen družinski izlet, sploh če se na Lovrenc pripelješ z avtom.

Z Lovrenca je potem zmanjkalo časa, da bi nadaljeval do Lisce, tako da sem se samo še spustil do Brega in z vlakom domov. Mimogrede, evo še ena fajn ideja za družinski izlet. Z avtom do Lovrenca, potem pa peš do Lisce na kosilo in nazaj. Ali pa obratno.

  1. res samo malo[nazaj]
  2. nimam pojma kdo je (bil) Gašper, ampak če je planinska koča po njem imenovana, (je) že mora(l) bit ornk dec[nazaj]
  3. seveda bi se takoj pri skalah ustavilo :P [nazaj]
  4. česa takega še nisem nikoli videl :o [nazaj]
  5. in se raztreščiš v hosti pol kilometra nižje[nazaj]
  6. lahko, da je gaber, se ne spoznam na drevesa[nazaj]
  7. ja, vem, ponavljam se, ampak je res[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark