Adox CHS 25

Do zdaj sem imel od črnobelih filmov opravka samo z Ilfordovimi, pa še od tega sem sam razvijal samo HP5+. Pa sem rekel, da bi lahko sprobal še kaj drugega, in evo, tokrat so na vrsti Adox CHS filmi:

Adox CHS 25

Zakaj Adox? Kot prvo, ker je poceni. No, ko všteješ še poštnino, niti ne toliko1, ampak fotografija nikoli ni bil ne vem kako poceni hobi. Adox filme dela Fotokemika iz Samobora, včasih se jim je reklo Efke, zdaj jih pa pač Nemci tržijo pod drugim imenom. Nabavil sem po par škatlic od vsake vrste iz programa Art Series, se pravi ISO 25, 50 in 100.

In kot drugo, ker je oldskul! Kot berem, ga proizvajajo še po originalni recepturi tam nekje iz petdesetih let 20. stoletja, vsaj tako pravijo, ko znanost izdelave fotografskih emulzij in filmov še ni bila ravno na vrhuncu. Če se gre človek dandanes igrati z že zdavnaj preživeto tehnologijo, naj to počne tako, kot se spodobi, z originalnim materialom!

Fotke pridejo čisto drugačne kot s kakim modernim črnobelim filmom2. Zrno je drugačno3, ostrina je menda boljša in ne odziva se na vse barve v spektru enako, kar zna biti kar zanimivo. Naj bi bilo nekaj podobnega, kot če bi slikal z rumenim ali oranžnim filtrom.

Najprej sem preizkusil najpočasnejšo varianto, CHS 25. Ta petindvajsetica pomeni, da je občutljivost filma enaka ISO 25, kar je za današnje čase jako malo. Večina digitalnih fotoaparatov na primer ima nazivno občutljivost4 ISO 100, moj NEX pa recimo celo ISO 200. Film s tako nizko občutljivostjo ni za akcijo in podobne zadeve, ampak za bolj umirjeno in premišljeno fotografijo. Art pač. Z njim lahko na sončen dan slikaš s skoraj odprto blendo, če je oblačno, moraš pa že stativ s seboj nosit. Kdor slika na digital, (lahko) škljoca vsepovprek brez omejitev, tole je pa nekaj čisto drugega, ko vsakič posebej dvakrat premisliš, če se ti res splača postavljat stativ ali ne. ISO 25 film te enostavno prisili, da več razmišljaš.

Zaenkrat sem poslikal in razvil dve rolci. Obakrat sem razvijal v Adonal razvijalcu, ki nekako naravno paše k temu filmu. Ker je še bolj oldskul, narejen po originalnem skoraj sto let starem receptu.

Če sem imel z Ilfordovim filmom probleme, sem jih imel z Adoxom še več. Podlaga za emulzijo je precej tanka5 folija, ki se rada precej zvija, kar nič ne pomaga pri ravnanju s filmom. Prvo rolco sem komaj dobil na spiralo, kar naprej se je izmikala. Ko mi jo je končno uspelo spravit v utore in sem gor namotal že večji del filma, se je pa nekaj zataknilo. Mislil sem, da je na spirali že cel film, zato sem ga pač odrezal. Izkazalo se je, da se je film samo malo zataknil v plastičnem ohišju in da nisem celega potegnil ven. Kakih 10 ali 11 posnetkov je spet šlo v fotografska nebesa, slava jim. Spet vem nekaj več. Zanimivo, da je šla druga rolca gor brez problemov, in to v rekordnem času. Očitno človek res rabi samo malo vaje, nič drugega.

Kar se samega razvijanja tiče, nisem nič posebej eksperimentiral. Kot piše v navodilih, razvijalec sem redčil v razmerju 1+50, čas je bil 8 minut, temperatura 20°C. Menda je film zelo občutljiv na temperaturo in je še posebej treba pazit, da je konstanta in še posebej, da ne gre čez 20. Zdaj se to da lepo, ne vem pa, kako bo poleti, ko bo topleje. Skleda vode s pprimerno temperaturo pride prav.

Proizvajalec opozarja tudi, da je emulzija zelo občutljiva in se hitro spraska, zato sem pri drugem filmu v prekinjevalec dodal še nekaj utrjevalca6((ko sem razvijal prvi film, tega nisem imel)). Razlike nisem opazil.

Rezultati so katastrofalni! Nič ni narobe z osvetlitvijo posnetkov, tonskimi prehodi, zrnom, ostrino in kar je še takega. To je vse v redu, celo zelo v redu za moje pojme. Problem je v tem, da je po slikah posejanih na stotine in stotine majhnih belih pikic. Takole to zgleda (klik za večjo sliko):

Milijavžnt belih pikic.

Milijavžnt belih pikic.

In tako je na vseh fotkah, čez cel film, in to na obeh. Tega na prejšnjih filmih, ki sem jih razvijal ni bilo, oziroma res čiso minimalno, tu in tam kakšna pikica. Kaj naj bi to bilo, imam dve teoriji: ali prah ali delci srebra. Možno, da sem pri zadnjem pranju dodal preveč sredstva proti vodnemu kamnu in se zaradi tega pri sušenju preveč praha prime filma. Ker se čisto brezprašnega okolja pač ne da naredit tako enostavno.

Ampak pikice so čisto bele7, večinoma precej pravilne okrogle oblike in podobnih velikosti, tako da se mi zdi bolj verjetno, da so se na film prijeli delci srebra, s katerim je bil onesnažen bodisi prekinjevalec bodisi fiksir ali pa kar oba. To se mi sploh zdi verjetno, ker tako prekinjevalec kot fiksir uporabljam večkrat. Na prekinjevalcu piše, da se iztrošen pobarva roza/vijolično, fiksir pa naj bi bil dober za šest do devet filmov. Ta dva filma sta bila peti in šesti z istimi kemikalijami, tako da je čisto možno, da se je predvsem v prekinjevalcu od prejšnjih razvijanj nabralo precej delcev srebra, ki so se potem prijeli na film.

Kakorkoli že, naslednjič bom namešal nove kemikalije, ki jih ne bom uporabil za več kot dva ali tri filme, pa bom takoj videl, če je to to, ali je kaj drugega. Itak mi bo pri tempu, s katerim jih porabljam, prej potekel rok uporabe. En liter koncentriranega fiksirja traja zelo dolgo, cena pa tudi ni tako strašna, da bi bilo treba pretirano šparat.

No, čeprav so te bele pike res grozne, se z nekaj truda fotografije vseeno da rešit, sploh tam, kjer ni veliko detajlov. Kjer pa so, se pa največkrat itak niti ne pozna preveč. V glavnem, po precej minutah besnega klikanja rata iz zgornje fotke naslednja:

Po petnajstih minutah klikanja.

Po petnajstih minutah klikanja.

Mimogrede, zrno je kar precej močno izraženo, čeprav, ko pogledaš na 100% ni zelo grobo, ampak dokaj fino. Sicer za moj okus ni moteče je pravzaprav kar všečno, sploh v primerjavi z recimo Ilford HP5+ (ki ima ISO 400 in pričakovano malo bolj grobo zrno), in tudi nisem pričakoval popolnoma čiste gladke slike, ampak za ISO 25 me je tole vseeno malo presenetilo. Verjetno bi v kakem drugem razvijalcu dobil manj zrna8, mogoče je pa kaj kriva tudi metoda razvijanja (koncentracija razvijalca in količina agitacije). Edini način, da to ugotovim, je, da probam.

Čeprav po drugi strani manj zrna pomenu tudi manj ostrine. Kar se tega tiče, je ta kombinacija filma in razvijalca res zelo dobra. Fotografije, narejene na Ilford HP5+ in razvite v ID-11 sem moral še dodatno ostriti, fotografije na Adox CHS 25 in razvite v Adonalu so pa zelo ostre že same po sebi, v bistvu skoraj preveč, sploh ko so pomanjšane.

Pa prejšnjo fotko sem naredil z rdečim filtrom9 in možno, da sem jo preosvetlil10, kar negativno vpliva na zrnatost in ostrino. Še celo na škatli je opozorilo, da ne smeš preosvetlit. Kakorkoli že, očitno moja napaka, druge fotografije so večinoma manj zrnate, čeprav je zrno še vedno vidno, tudi na pomanjšanih slikah, čeprav manj:

Struga.

Struga.

Ampak če odmislim malo nepričakovano zrnatost in ta problem s pikami, ki pa po vsej verjetnosti nimajo zveze s samim filmom, ampak so moja napaka, sem s filmom in z izgledom fotografij zelo zadovoljen. Pod pogojem, da ne zgrešiš ekspozicije, pridejo fotografije zelo všečne. Ostrine je veliko, kontrasta tudi, nekako se mi zdi, da so fotografije točno takšne, kot bi morale biti.

Gunca gunca.

Gunca gunca.

Še ena fotka bebe za konec:

Beba na toboganu.

Beba na toboganu.

Naslednjič še CHS 50 in CHS 100, pa še par škatel CHS 25 imam tudi še v hladilniku, bom probal še daljše razvijanje v koncentraciji 1+100, ker berem, da je to boljša metoda. Še prej me pa čaka nekaj ur mukotrpnega kloniranja, da rešim še kakšno boljšo fotografijo s teh prvih dveh rolc. Enkrat sem bil na izletu v hribih pa enkrat s kolesom. Se mi zdi, da je par fotk še kar ratalo.

Aja, fotke so narejene z aparatom Minolta SRT-303 in objektivi Exakta 24mm/2.8, Minolta 50mm/1.4 in Minolta 135mm/3.5, če se prav spomnim.

  1. da bi kar vkorakal v trgovino in ga kupil, očitno ne gre, nimajo[nazaj]
  2. ja, tudi to obstaja, moderni črnobeli filmi[nazaj]
  3. ne nujno manj vidno kot pri hitrejših novih filmih, sploh ne kot bi pričakoval glede na precej nizko občutljivost[nazaj]
  4. ki je ponavadi tudi najmanjša[nazaj]
  5. in zanimivo, skoraj čisto prozorna[nazaj]
  6. če je to prava beseda, nimam pojma, angleško se temu reče hardener[nazaj]
  7. se pravi, da so na negativu čisto črne[nazaj]
  8. Adonal oziroma Rodinal, kot se originalno imenuje, je na splošno znan po tem, da dela dokaj zrnate fotografije[nazaj]
  9. zato tako temno nebo[nazaj]
  10. ker mi še zdaj ni jasno, kako je treba kompenzirati filter[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark


En odgovor v “Adox CHS 25”

  1. » Adox CHS in stand development Moji zapiski pravi:

    [...] sem tokrat drugače kot zadnjič. Kemikalije sem namešal frišne. Belih pikic je še nekaj, ampak bistveno manj. Očitno sem takrat [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !