Med Krškim in Šentjernejem

Med Krškim in Šentjernejem so tudi lepi kraji.

Tukaj imajo ribnike.

Tukaj imajo ribnike.

Imajo lepo pokrajino.

Imajo lepo pokrajino.

Tudi deževni pragozd imajo.

Tudi deževni pragozd imajo.

...kjer rastejo rožice.

...kjer rastejo rožice.

...in je vode dovolj.

...in je vode dovolj.

Najpogostejše domače živali so krave, prašiči, ovce in zajci.

Najpogostejše domače živali so krave, prašiči, ovce in zajci.

Tudi lepo obdelanih polj ne manjka.

Tudi lepo obdelanih polj ne manjka.

Reke v teh krajih so čiste.

Reke v teh krajih so čiste.

Monokulturni travniki, kjer vsako drugo leto ne zraste drugega kot regrat, se tudi najdejo.

Monokulturni travniki, kjer vsako drugo leto ne zraste drugega kot regrat, se tudi najdejo.

Vasi so lepe.

Vasi so lepe.

Tudi puščavo imajo.

Tudi puščavo imajo.

In lepo cesto.

In lepo cesto.

Pa zanimive hiše.

Pa zanimive hiše.

In cerkvice na vrhu hriba. No, tale niti ni na vrhu hriba, ampak ni važno.

In cerkvice na vrhu hriba. No, tale niti ni na vrhu hriba, ampak ni važno.

Kvoto najmanj enega obcestnega kristusa pa izpolnjujem s pričujočo podobo.

Kvoto najmanj enega obcestnega kristusa pa izpolnjujem s pričujočo podobo.

Evo, to je vse. Prekolesaril sem slabih 50km, višinski metri so zanemarljivi, okoli 300 se jih je nabralo.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Škocjanske jame

Potem ko smo zlezli iz ene luknje, smo šli še do naslednje. Škocjanske jame.

Pričakovali smo spektakularno predstavo narave, dobili pa… hja, malo manj kot to. Na koncu se je izkazalo, da je bil problem samo v tem, da nihče ni točno vedel, kam bi sploh morali iti. Na voljo sta namreč dve poti, in sicer tista “taprava”, na kateri vidiš svetovno znamenite, pod Unescom zaščitene in po fotografijah sodeč spektakularne jame in podzemni kanjon reke Reke vključno s stalaktiti, stalagmiti in vsemi ostalimi jamskimi čudesi, in druga, ki jo imenujejo “Ob Reki v podzemlje” in po kateri so nas dejansko peljali. Ta vodi skozi eno krajšo jamo v dve dolini, ki sta nastali potem, ko se je strop jame zrušil, vmes pa je ostal naravni most.

Ta druga pot je bila leta 1965 uničena v poplavah in je bila od takrat pa vse do letos, ko so zaključili z obnovo, zaprta za obiskovalce. Zdaj so jo ponovno odprli in mi smo bili menda ena prvih skupin, ki so jo peljali po obnovljeni oziroma na novo urejeni poti. Saj ne da se pritožujem, tudi ta pot je strašno fascinantna, ampak vseeno, pričakovali smo ogromne jame z vsem, kar spada zraven, dobili pa skoraj nič od tega. Če bi to vedeli, bi si verjetno vzeli več časa, prišli prej in prehodili obe poti.

Poleg tega je fotografiranje menda prepovedano. Na koncu smo se vseeno spogajali, da lahko, ampak obvezno brez stativa1. Ker je kao po zakonu prepovedano. Zakaj, meni ni jasno. Skratka v črno črni jami lahko fotografiramo, ampak brez stativa in flešov. Genijalno!

Jaz sem na srečo s sabo imel svojo malo gorilo, ki očitno ne šteje za stativ2, tako da mi je le ratalo naredit par škljocev z ograje tudi v jami, ki jo je na tej poti mimogrede za vsega skupaj kakih 250m. Vseeno so fotke večinoma bedne in niti približno to, kar smo pričakovali. Se bo treba še kdaj vrniti in pogledati še drugo pot, da bom največje znamenitosti vsaj videl, če že fotk ne bom imel.

Na tem mestu točno pod vasjo Škocjan reka Reka ponikne v prvo jamo.

Na tem mestu točno pod vasjo Škocjan reka Reka ponikne v prvo jamo.

Ta jama je sicer dolga samo 250m, ampak je vseeno impresivna. Impresivna je tudi turistična pot, ki so jo speljali skozi.

Ta jama je sicer dolga samo 250m, ampak je vseeno impresivna. Impresivna je tudi turistična pot, ki so jo speljali skozi.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Mahorčičeva jama.

Izhod iz kratke jame.

Izhod iz kratke jame.

Reka Reka nadaljuje po udorni Mali dolini.

Reka Reka nadaljuje po udorni Mali dolini.

Mala dolina.

Mala dolina.

Pogled nazaj v jamo. Pešpot so zgledno naredili.

Pogled nazaj v jamo. Pešpot so zgledno naredili.

Brzice in slapovi reke Reke med Malo in Veliko dolino.

Brzice in slapovi reke Reke med Malo in Veliko dolino.

Okno v Mariničevi jami (mislim).

Okno v Mariničevi jami (mislim).

Eden od prehodov med Malo in Veliko dolino.

Eden od prehodov med Malo in Veliko dolino.

Mala in Velika dolina sta nastali, ko se je pred tisočletji vdrl strop jame. Stene so impresivne, do vrha je okoli 160m!

Mala in Velika dolina sta nastali, ko se je pred tisočletji vdrl strop jame. Stene so impresivne, do vrha je okoli 160m!

Stene v Veliki dolini.

Stene v Veliki dolini.

Velika dolina.

Velika dolina.

Pot okoli Velike dolino in proti izhodu.

Pot okoli Velike dolino in proti izhodu.

Pogled od zgoraj na naravni most med Malo in Veliko dolino.

Pogled od zgoraj na naravni most med Malo in Veliko dolino.

Škocjan.

Škocjan.

Zaključek? Definitivno si je treba vzeti dovolj časa in prehoditi obe poti. Za vsako rabiš približno uro in pol.

  1. brez fleša pa itak, to je jasno[nazaj]
  2. vsaj nihče ni nič rekel[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Najbolj strm asfalt na svetu

No, tole poročilo je zdaj spet s krepko zamudo, ampak te reči zahtevajo svoj čas. Kakorkoli že, bil je marec ali kaj že in začenjala se je sezona piknikov. Pa je bilo treba nekako upravičiti prekomerno nažiranje in sem rekel, da grem na kraj dogodka z biciklom. Do tja sem že v prejšnjih sezonah naštudiral in preizkusil skoraj vse možne trase, samo najbolj direktna, tista naravnost čez hribe je še ostala. In sem šel.

Za začetek po znani in že tisočkrat prevoženi cesti takoj v hrib med vinograde, skozi Pleterje in na Zdole, potem na glavo dol v dolino in gor po Močniku proti Pečicam. Na tem odseku sem naredil samo eno fotko, pa še to bolj švoh:

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Pleterje, vinograd, sod, preša...

Malo pred Pečicami pa desno in po dolini ob potoku na cesto, po kateri se prej še nisem vozil. Proti Osredku, da gre, piše na tabli. Izredno lepi kraji za kolesarjenje. Praktično nobenega prometa, nobenih ljudi, čudovita narava, potoček žubori1, perfektno. Strmina je sicer za vsakim ovinkom hujša, ampak ni nobene panike.

Pri enem od križišč, kjer se levo v hrib odcepi cesta na Osredek (moja pot pa je šla naravnost), sem si pri zapuščenem mlinu privoščil malo počitka. Evo ga mlin:

Preskarjev mlin.

Preskarjev mlin.

Očitno gre za neko zgodovinsko pomembno zadevo iz druge svetovne vojne. Do tja je čez potok narejen mostiček, spredaj je postavljenih par klopc, na bajto pa je pribita spominska plošča. Vse je pa v stanju propadanja. Spominska plošča:

Spomenik ljudske revolucije.

Spomenik ljudske revoluciji.

Gre za vrhunski primer ironije. Na eni strani ceste  skoraj zapuščen in napol propadel spomenik revoluciji, malo naprej pa pri vsakem uvozu na gozdno cesto spuščena rampa in tabla z obvestilom, da so gozdovi privatna posest družine te in te2 in da bo vsak, ki vstopa brez dovoljenja, ustreljen. Ne izmišljujem si, dejansko grozijo z možnostjo ustrelitve!

Na srečo meni ni bilo treba preizkušati gostoljubnosti gozdnih veleposestnikov in sem se kar držal asfaltirane ceste. Takoj za mlinom se ta za nekaj sto metrov postavi tako nagravžno pokonci, da je za znoret. Z gorskim biciklom sem v najnižji prestavi komaj prilezel do vrha najhujšega klanca. Ampak ratalo mi pa je!

No, tam nekje, kjer strmina popusti, prideš ven iz hoste na nekakšno gromozansko gradbišče sredi ničesar. Menda je tam začetek (ali konec) vasi Osredek pri Podsredi3, ampak jaz sem na križišču raje zavil desno in nazaj v gozd. Od tam je še kak kilometer ne prestrmega vzpona po asfaltirani cestici do sedla, kjer je križišče večih poti in še en spomenik iz istih časov kot spodaj pri mlinu:

Kerinov spomenik.

Kerinov spomenik.

To je bila tudi najvišja točka moje “ture”, kakih 640m nad morjem oziroma slabih 500 nad izhodiščem. V križišču sem zavil levo, potem pa takoj spet desno na gozdno cesto4, končno enkrat malo dol z asfalta. Spust je načeloma fajn, malo adrenalinski, ampak ni prehudo. Pravim načeloma, ker se zna zgoditi, da ti veselje zmoti kak lokalni kmetek, ki nima bolj pametnega dela, kot da drka motor po hosti gor in dol.

Na dnu spusta pa me je šokiral naslednji prizor:

Pol hoste so posekali.

Pol hoste so posekali.

Na levi je bil cel hrib posekan, ob cesti pa je za vsaj 20 tovornjakov hlodovine5 čakalo na odvoz. Še en izvrsten primer ironije. Ogromen golosek sredi kao zavarovanega Kozjanskega parka, malo višje na hribu pa še lepa informativna tabla projekta Natura 2000. Ohranimo gozdove!

No ja, mogoče je pa bil kakšen škodljivec ali bolezen ali kaj jaz vem, kaj, in je bilo nujno treba počistit. V vsakem primeru vse skupaj izgleda skrajno žalostno.

A bi kdo preštel letnice?

A bi kdo preštel letnice?

No, nekaj dreves je vendarle še ostalo:

Tri drevesa še stojijo.

Tri drevesa še stojijo.

Skoraj golosek.

Skoraj golosek.

Eh ja, tak pač mamo. Iz te doline je nato malo vzpona, potem pa takale fajn gozdna cesta tik pod grebenom:

Lepa ravna cesta.

Lepa ravna cesta.

To se nadaljuje kakšen kilometer, potem je na robu gozda nekaj hiš, od tam dalje pa spet asfalt. Lepa asfaltna cesta pripelje do Svetih Gor, oziroma do hiš tik pod samim vrhom. Škoda, da nisem naredil nobene fotke, ampak se mi je že malo mudilo, najlepše poglede pa itak zakrivajo drevesa. Sem pa rekel, da bom preveril, če se da gor do cerkve prigonit s kolesom. Tam sem sicer že bil enkrat, ampak peš, in čeprav se spomnim, da na tistem križevem potu človek konkretno grize kolena, mi tako ubijajoča strmina ni ostala v spominu. Kako jim je tam sploh ratalo položit asfalt? Mislim tehnično, kako je to mogoče? To mora biti po moje najbolj strm asfalt na svetu! Vsaka čast tistemu, ki mu uspe s kolesom prevozit tistih 200m. Jaz sem obupal po kakšnih petih.

No, po pravici povedano česa drugega niti nisem pričakoval, tako da mi ni bilo nič žal in sem kar takoj nadaljeval. Spust do glavne ceste je kratek, cesta je pa tako široka in gladka, da samo z odprtimi usti stojiš in gledaš. Očitno so te Svete Gore res tako dobro obiskane, da se splača do tja gradit malodane avtocesto.

Na dnu sem potem samo prečkal glavno cesto in nadaljeval po makadamu proti bizeljskemu gradu. Pot gre čez hrib, tako da je spet nekaj malega vzpona. Niti ne bi bilo prehudo, ampak je makadam tako mehek, da se kar udira in na enem mestu enostavno ni šlo več naprej in sem sestopil. Takrat pa katastrofa! Krč v nogi, v stegenski mišici. Takšen me ni prijel še nikdar prej v življenju in zdaj šele vem, kaj res pomeni krč. Boli za popizdit! In kar ni hotel spustit, vsaj kake tri, štiri minute! Eh ja, tako je to, ko človek čez zimo izgubi kondicijo in se potem gre kolesarjenje v hrib popolnoma nepripravljen.

Ampak po nekaj minutah je minilo, zvlekel sem bicikl zadnjih petdeset metrov na vrh hribčka, od tam je bilo pa itak vse samo še navzdol. Ustavil sem se še pri bizeljskem gradu, ki je mimogrede kar velika zadeva. Ne vem sicer, kakšen je njegov status in kdo je lastnik, ampak zgleda, da nimajo ravno dovolj denarja za vzdrževanje. Glavna stavba je sicer v še kar solidnem stanju, okolica in še nekaj drugih pripadajočih stavb zraven je pa precej ubogih. Pa še ruševine nečesa velikega so zraven. Za dve nogometni igrišči ravnega terena, okoli pa ostanki nekakšnega zida. Ne vem ali je bil tam kakšen vrt, park, pokopališče ali kaka stavba. V vsakem primeru zanimivo za videt, nisem si mislil, da je zadeva tako velika.

Bizeljski grad.

Bizeljski grad.

Od tam je, kot rečeno, bolj kot ne samo še spust skozi Orešje in med vinogradi do glavne ceste, nato še en kar soliden vzponček čez Klanjec in še par kilometrov do cilja.

Pogled v dolino Sotle.

Pogled v dolino Sotle.

Nazaj sem šel pa po ravnini, zgodilo se ni nič.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Samo še obvezni kristus in to je to.

Vsega skupaj slabih 70km in okoli 1100 višinskih metrov. Zemljevid in profil etape do “tja”, nazaj je bilo malo dlje, malo bolj okoli in bolj po ravnem:

Zemljevid poti.

Zemljevid poti.

  1. takrat je sicer bolj ubogo žuborel, ker je bila še suša, menda je zdaj kaj bolj živ[nazaj]
  2. priimek sem pozabil[nazaj]
  3. zanimivo ime za vas, Osredek pri Podsredi, me zanima, kaj je bilo prej[nazaj]
  4. na srečo brez rampe in grozilnih tabel[nazaj]
  5. moja skrajno nestrokovna ocena, lahko, da sem krepko falil[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Predor Markovec

Doma sem čisto predaleč in tudi vozim se tja skoraj nikoli, tako da nimam pojma, niti me ne zanima preveč, kako dolgo že zadevo gradijo, kolikokrat so že prekoračili roke in kako daleč so nategnili proračun, še manj pa kdo je na ta račun obogatel in kdo propadel, ampak sprehod po enem takem gradbišču je verjetno najbolj zanimiva in fascinantna stvar, ki se ti lahko zgodi na izletu na našo obalo.

Na dolgo in široko ne bom bluzil, rekel bom samo, da je bilo blatno, prašno, temno, hrupno in nasploh v vseh pogledih zelo fajn za pogledat. Sledijo samo še fotke, ki so mimogrede še kar kulturno izpadle, glede na to, da je notri prilično tema in je bilo treba iso navijat. Klik na vsako sliko za povečavo.

Tukaj se gre not. Na sliki je samo desna cev tunela, ki je že prebita, levo še vrtajo.

Tukaj se gre not. Na sliki je samo desna cev tunela, ki je že prebita, levo še vrtajo.

Evo ga tunel. To je leva cev, tista, ki jo še vrtajo. Vsakih par minut en težek tovornjak ven pripelje par kubikov hriba.

Evo ga tunel. To je leva cev, tista, ki jo še vrtajo. Vsakih par minut en težek tovornjak ven pripelje par kubikov hriba.

Povezovalni tunelčič med obema cevema. A ne zgleda kot v kaki igrci?

Povezovalni tunelčič med obema cevema. A ne zgleda kot v kaki igrci?

Težka mehanizacija.

Težka mehanizacija.

Odvažanje šodra.

Odvažanje šodra.

Še več težke mehanizacije.

Še več težke mehanizacije.

Tole je pa mašina, ki dejansko vrta v skalo.

Tole je pa mašina, ki dejansko vrta v skalo.

Stop!

Stop!

Tole je pa že druga cev, tista, ki vidi luč dneva na obeh koncih. Takole jo počasi dokončujejo in peglajo.

Tole je pa že druga cev, tista, ki vidi luč dneva na obeh koncih. Takole jo počasi dokončujejo in peglajo.

Takole pa grejo palčki v jamo kopat zlato.

Takole pa grejo palčki v jamo kopat zlato.

Velikanski ogromen rdeč črv, ki počasi leze skozi predor.

Velikanski ogromen rdeč črv, ki počasi leze skozi predor.

Detajl velikanskega ogromnega rdečega črva. Tole so trebušne mišice, če me moje znanje biologije ne vara.

Detajl velikanskega ogromnega rdečega črva. Tole so trebušne mišice, če me moje znanje biologije ne vara.

Tisto zeleno, kar se sveti v daljavi, so jedrski odpadki. Visoko radioaktivna zelena sluz. Vsaj v igrcah in risankah je ponavadi tako.

Tisto zeleno, kar se sveti v daljavi, so jedrski odpadki. Visoko radioaktivna zelena sluz. Vsaj v igrcah in risankah je ponavadi tako.

Mogoče se pa tam skrivajo vanzemaljci?

Mogoče se pa tam skrivajo vanzemaljci?

Evo jih!

Evo jih!

To fotko je treba gledat z zaprtimi očmi, drugače lahko oslepiš!

To fotko je treba gledat z zaprtimi očmi, drugače lahko oslepiš!

In odpujsali smo domov. Oziroma v naslednjo luknjo, potem domov.

In odpujsali smo domov. Oziroma v naslednjo luknjo, potem šele domov.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark