Krakovski gozd (in pragozd)

Da lahko berete te vrstice, je velika sreča. To nedeljo skoraj ne bi prišel živ domov!

Krakovski gozd torej. Čisto blizu je, mimo in okoli sem se peljal tako na dveh kot na štirih kolesih že ničkolikokrat1, notri pa peš ali s kolesom nisem bil še nikoli. Zadnjič pa sem si le vzel tri ure za kratek sprehod po tem našem naravnem spomeniku.

Krakovski gozd je nekaj posebnega, popolnoma drugačen je od večine naših gozdov. Kot prvo, je popolnoma ravninski2 in leži na poplavni ravnici reke Krke3. In kot drugo, je velik, vsaj za današnje razmere. Čez 20.000 hektarjev, če sem si prav prepisal podatek, praktično strnjenega, nepreglednega gozda brez kakršnekoli oporne točke za orientacijo.

Krakovski gozd je globok, temen in strahospoštovanje vzbujajoč. Pa velik del leta skoraj neprehoden, sploh tisti bolj prvobitno ohranjeni del. Na tejle sliki je pa tista manj divja "polovica", ki se niti ne razlikuje preveč od kakega drugega, čisto navadnega gozda, razen v tem, da je teren popolnoma raven.

Notri, nekje na sredini je en še posebej zaščiten ostanek pragozda4, kjer se popolnoma nič ne gospodari (niti vstop v bistvu ni dovoljen oziroma je nezaželen) in je vse prepuščeno naravnim procesom. Tam šele človek vidi, kako je morala izgledati pokrajina pred stoletji in tisočletji, preden jo je človek začel preoblikovati po svojih merilih in potrebah. Kar težko si je predstavljati, da je Krakovski gozd pravzaprav samo majhen ostanek nekoč praktično brezmejnega gozda, ki je preraščal malodane celo Evropo.

Potem pa so prišli ljudje in večji del ravninskega gozda posekali in izsušili, da so naredili polja, travnike in naselja, ostalo je le nekaj izoliranih gozdnih otokov. Tudi Krakovski gozd pravzaprav ni več tak, kot je bil. Z njim lastniki gospodarijo, kot z vsakim drugim gozdom (se pravi sekajo les), pa prepreden je z jarki za odvajanje vode, tako da ni več tako namočen kot nekdaj. Le tistih 40ha pragozda na sredini5 je še v bolj ali manj prvobitnem stanju.

Z večjim delom Krakovskega gozda se čisto normalno gospodari.

V Krakovski gozd in po njem vodi nekaj označenih poti, najbolj obiskana pa je menda Ressljeva6. Josef Ressel je bil drugače češki gozdar in inženir, ki je živel in delal med drugim tudi v Kostanjevici in je po dolgem in počez premeril in popisal Krakovski gozd. Po njem se torej imenuje ta pot, ki naredi en velik krog po južnem delu gozda.

Če bo kdo hodil, evo kratek opis. Štart je pri Žolnirju v Kostanjevici, po dolgi ravni makadamski cesti naravnost proti severu čez polja in travnike do gozda, potem po levi strani močvirja, čez graben in naravnost skozi gozd do zelo dolge in popolnoma ravne gozdne ceste, ki pelje točno proti zahodu do vhoda v pragozd. Potem še naprej in mimo pragozda do naslednje ravne gozdne ceste, ki obrne naravnost proti jugu in pride ven iz gozda na zgornji strani Malenc. Tam pa levo na cesto in ob robu gozda nazaj do Kostanjevice. Pot je večinoma dobro označena, in sicer z rdečo oznako JR na deblih dreves. Vsega skupaj je za kake 2 do 3 ure hoje, pod pogojem, da gozd ni poplavljen in je pot kolikor toliko suha.

Gob je nekaj, vendar ne ravno toliko, kot bi pričakoval za ta letni čas. Največ sem videl marel.

Jaz sem sicer hodil po malo drugačni poti, malo zato, ker nisem bil posebej pozoren na Resslove oznake in so me zavedle rdeče-rumene markacije7, malo pa zato, ker nisem imel toliko časa. Mimo močvirja sem šel po desni strani, potem pa po gozdni cesti proti severu, na križišču levo in po dolgi ravni cesti naravnost do pragozda. Vračal sem se pa ob jarku od vstopa v pragozd naravnost proti jugu in potem v levo proti izhodišču.

Drevesa.

Krakovski gozd je ena sama velika ravnina, enakomerno poraščena z drevesi. Na obrobju, kjer so ceste in jarki, z orientacijo ni težav, kdor pa zavije globlje v gozd in stran s ceste, pa se lahko hitro izgubi. Sploh v tem meglenem jesenskem vremenu, ko niti sonce ni v pomoč pri orientaciji in se gosta megla spušča med drevesa, verjamem, da bi človeka kar stisnilo pri srcu, če bi se znašel nekje daleč stran z utrjene poti.

Ravna cesta.

Sledil sem ravni cesti v meglo in pragozd. Tu nekje mi je pot prekrižala družina prašičev. Ducat sem jih naštel, dve svinji in deset mladičev različnih starosti. Kakih 50m pred mano so v ravni vrsti prečkali cesto, za mene se še zmenili niso. Škoda, da nisem imel fotoaparata pripravljenega na strel in sem jih lahko samo z odprtimi usti gledal.

Panji posekanih hrastov na vstopu v pragozd.

Na vstopu v pragozd stoji informativna tabla, klopca z mizo in spomenik človeški neumnosti. Nekaj panjev orjaških hrastov dobov, ki so jih pred kakimi desetimi leti posekali pohlepni gozdni roparji, in zdaj stojijo tu kot opozorilo, kako se z naravno dediščino ne ravna. Sicer pa človek na tem mestu dobi popolnoma drugačen pogled na to, kaj dejansko pomeni beseda "gozd" in zakaj so se pred stoletji naši predniki gozdov tako bali. Stoletna drevesa z debli ogromnih obsegov nosijo krošnje, tako goste, da je njihova senca temačnejša kot v katerem koli drugem gozdu (no, zdaj ko je listje padlo dol, niti ne tako, ampak vseeno). Med njimi debla padlih orjakov nemoteno počasi trohnijo in dajejo podlago debeli odeji maha, ki jih prerašča, obenem pa naredijo teren komajda prehoden, sploh v bolj deževnih mesecih. Sliši se samo žvrgolenje neštetih ptic, ki pa v tem okolju ne daje vesele zvočne kulise, kot v kakšnem svetlem gaju, ampak skupaj z mogočnimi, temnimi debli in gosto jesensko meglo poskrbi za precej bolj zlovešče ozračje, da človeka lahko postane kar malo strah.

Padli orjak.

V pragozd nisem hodil. Na tablah piše, da je prepovedano, in to z dobrim razlogom. Naravno dediščino je treba spoštovati. Stal sem na robu, poslušal ptice in opazoval. Tu se človek počuti sam in majhen. In ponižen. Kako bi se šele moral počutiti sredi takega gozda pred nekaj stoletji? Zdaj pa lahko uporabiš samo svojo domišljijo, ko pred sabo gledaš še zadnji ostanek nečesa, kar je nekoč pred prihodom človeka dominiralo nad vso pokrajino daleč naokoli od Jadranskega do Črnega morja in še naprej. Človeka je sram, ko stojiš pred nečim, kar smo skoraj v celoti že uničili, in to v vsega nekaj stoletjih. Ko stojiš na robu takega miniaturnega rezervata, je tako, kot bi bil v živalskem vrtu pred 20 kvadratov veliko kletko, po kateri se lev sprehaja gor in dol…

Takrat pa je moje misli prekinil nek nenavaden, zlovešč zvok. Naravnost iz srca pragozda se je zaslišalo šumenje listja, pokanje in lomastenje. Divje svinje? Videl sem jih komaj pol ure prej. Medvedov menda ja ni v teh koncih? Lomastenje je postajalo vedno glasnejše, približevalo se je, in to točno proti meni. Umaknil sem se za nekaj metrov nazaj in poslušal. Ampak tu se ne da nikamor pobegniti, vse naokrog so samo drevesa, ena velika jasa in tista ravna cesta.

Poslušal sem in oprezal, kaj bi to lahko bilo. Zvoki so se nedvomno približevali. Karkoli je že prihajalo iz pragozda, se je dobro zavedalo moje prisotnosti v tem prostoru, kamor ne spadam. V prostoru, ki pripada samo njemu. Mogoče me je videlo, verjetno me je slišalo, skoraj zagotovo pa me je zavohalo. Kakšne krvoločne zverine še živijo v tem pragozdu razen svinj? Ali se ne bojijo vonja po človeku? Očitno ne, kajti zver je bila vedno bližje, samo še kakih deset, dvajset metrov stran, tam nekje med mogočnimi hrasti se je približevala.

In potem je iz pragozda prilomastil… gobar. Domačin, ki mu 20.000 hektarov navadnega gozda ni dovolj in je moral iskat gobe naravnost v tistih zadnjih 40 hektarov pragozda. Ven je prinesel nekaj marel, drugega ni našel. Povedal mi je, da dosti nabira gobe tod okoli, že več kot 45 let (kakih 55 jih je moral imeti možakar). Iz Kostanjevice, da je doma, pa v Sajevce priženjen in da pozna Krakovski gozd kot svoje dvorišče. Pokazal mi je še, kje gre bližnjica nazaj do Kostanjevice, potem je pa šel naprej. Jaz pa tudi.

No, to je to, moj prvi in vsekakor ne zadnji obisk Krakovskega gozda. Upam, da pridem še dostikrat in da zaidem še kam bolj globoko v gozd. Pa spomladi bo verjetno treba imeti obute nepremočljive škornje.

P.S.: Malo pretiravam za dramatični efekt, da si ne bo kdo kaj narobe predstavljal. ;)

  1. pravzaprav tudi skozi, ker en skrajni del preseka celo avtocesta od Ljubljane do Zagreba[nazaj]
  2. razlika med najnižjo in najvišjo točko mogoče dva ali tri metre[nazaj]
  3. dejansko je zaradi neprepustnih tal kar velik del leta praktično pod vodo[nazaj]
  4. okoli 40ha[nazaj]
  5. za predstavo, 40ha je površina, velika recimo 400×1000m[nazaj]
  6. ali Resslova?[nazaj]
  7. menda čebularska pot ali nekaj takega, nisem prepričan[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark


12 odgovorov v “Krakovski gozd (in pragozd)”

  1. smoger pravi:

    Tle bi zgleda lahko posneli grozljivko tipa Blair witch project. Naslov bi lahko bil Vdova s Krakovega. :)

  2. smoger pravi:

    Za plakat filma bi uporabil fotko z naslovom Ravna cesta.

  3. bubašvabebubašvabe pravi:

    Evo, to isto sem tudi jaz pomislil, ko sem se tam šetal. :D

  4. smoger pravi:

    In najbolj scarry fotka je Drevesa. Na njej so veje tako nenevadno ‘špikaste’ in zvite, kot roke nekih temačnih bitij (obsojenih na večno temo Krakovega), ki hlastajo po nebu, svetlobi. Bwhahhaha :)

  5. Urška pravi:

    Del fotke Drevesa (en izrez), me spominja na naslovnico filma: http://www.imdb.com/title/tt0477071/

    :-)

  6. igo pravi:

    Hja, a veš, da je dobra ideja, da bi sem naselili medvede?

    Jaz bi jih sicer naselil na Rožniku, da bi Ljubljančani lažje od blizu občudovali ljubke mladiče in medvedje samice, a tudi v Krakovskem gozdu bi se dobro imeli. Sem iz Krškega in tod okoli bi imeli medvedje dosti hrane. LP, Igor

  7. bubašvabebubašvabe pravi:

    @smoger: Ne, no, bo koga še strah ratalo! :o :P

    @urška: No ja, saj takele slike dreves niso ravno nek višek izvirnosti. ;)

  8. Nick pravi:

    “ali Resslova?”

    Vsekakor Resslova.

  9. bubašvabebubašvabe pravi:

    Po moje tudi, ampak se dejansko videl že napisano tudi Ressljeva. Pa še če bo kdo kaj z guglom iskal, bo našel v vsakem primeru, ker sem napisal obe varianti. ;) :D

  10. lordwales pravi:

    V Sloveniji je nemogoče izgubiti orientacijo, sploh ker imamo vsi mobitele in že po jačanju oziroma pešanju mobilnega signala se lahko orientiramo.

  11. ZDENKA pravi:

    ZDRAVO

    TU V KRAKOVSKEM GOZDU SEM PREŽIVELA SVOJE OTROŠTVO IN MLADOST,TER VELIKO NABIRALA GOBE

  12. verzi pravi:

    To je to ,.. pravi plejs !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !