Croozer

Evo še ene genijalne pogruntavščine za družine z malimi froci: prikolica za kolo! Notri vtakneš mladiča in greš na kolesarski izletek. :)

Mi smo nabavili Croozerja, in sicer model Kid for 1. Ni najcenejša opcija — tem niti ne bi zaupal preveč –, pa tudi najdražja ne. Ena taka srednja varianta.

Croozer Kid for 1

Croozer Kid for 1

In kako se obnese? Zaenkrat odlično! Uporabljamo ga malo kot voziček, malo kot prikolico, zaenkrat sicer še samo v bližini doma, in v obeh vlogah se znajde perfektno. Tamala večino časa v njem kar prespi, preostali čas ji je pa zanimivo gledat ven in opazovat, kaj se dogaja. Je pa za majhnega otroka nujno treba dokupit posebno oporo za sedenje, ki sicer ne pride skupaj z osnovnim paketom.

Fino je, ker je prikolica prostorna, poleg tega pa ima zadaj še dokaj velik prostor za prtljago. Še boljše bi bilo, če bi bili tam narejeni še kakšni žepki ipd. Vseeno je zelo uporabno, ker lahko vse torbe in ostalo kramo naložiš zadaj in ti potem ni treba vozit še nahrbtnika.

Kot voziček

Takole zadeva deluje v funkciji navadnega vozička. Na sprehodu okoli lokalnega ribnika.

Kar se tiče minusov, jih ni veliko, nekaj pa vendarle. Recimo prvo kolesce, ki se uporablja, ko je prikolica v funkciji navadnega vozička, bi lahko bilo boljše, kot je. Če bi bilo vsaj iz malo mehkejše gume, bi že bil velik napredek. Fora je v tem, da ker je iz navadne trde plastike, precej ropota. Mogoče sem samo jaz tak, da me to moti, ne vem.

Druga težava bi lahko bila velikost. Zadeva je namreč precej velika in kdor ne živi v hiši, ampak bloku, ima lahko probleme s tem, da najde dovolj prostora za shranjevanje1 in da sploh pride s prikolico ven in noter. Pri nas jo komaj spravimo v dvigalo in potem skozi vrata ven. Coozer Kid for 2, ki je malo širši, na bi šel niti v dvigalo niti skozi vrata in bi ga bilo treba vsakič posebej zlagati.

princesa spi

Takole udobno se pa v Croozerju spi. V bistvu je očitno zadeva bolj zanimiva za počitek, kot pa opazovanje okolice. :P

Še ena lastnost je, ki je po eni strani prednost, po drugi pa slabost. Namreč otrok je v prikolici resda precej zaščiten pred vremenskimi vplivi2 in ima notri precej prostora, ima pa zato slabši pregled nad dogajanjem. Iz otroškega sedeža na primer je veliko lepši razgled, medtem ko v prikolici otrok najraje kar zaspi. Tudi komunikacija je pri prikolici precej slabša. Ampak, kako bo s tem, bomo videli šele kasneje, ko tamala še malo zraste. Za sedež pa zdaj tako ali tako še ne bi bila dovolj velika.

Croozer kot prikolica

Tako pa zgleda v funkciji kolesarske prikolice na lokalni (eni in edini) kolesarski stezi. Imam sicer tudi sliko cele zadeve v akciji, ampak zgledam tako češko, da raje ne bom kazal. :P

En pomislek, ki sem ga slišal in prebral več kot enkrat, je varnost. Ljudem3 se zdi, da taka prikolica pa res nikakor ne more biti varna. Češ, kaj če se ti kdo zaleti od zadaj? In ti isti ljudje pravijo, da je otroški sedež, ki se ga montira zadaj ali spredaj na kolo, popolnoma varen. Ma ne vem, če se mi sploh splača razlagat. Jaz sedeža nikoli ne bi imel, in to ravno zaradi varnosti. V prikolici je otrok popolnoma zaščiten. Tudi če bi se zaradi kakršnega koli vzroka prikolica prevrnila, otroku ne bi bilo hudega, ker ga ščiti ogrodje, sam pa je pripet s pettočkovnim pasom.

Ampak že verjetnost prevrnitve oziroma padca je pri prikolici manjša kot pri sedežu. Ker sedež ti težišče premakne nazaj in te naredi precej manj okretnega. In če padeš ti, pade s tabo tudi otrok. Pri prikolici je pa tako, da če pade kolo, prikolica še vedno stoji pokonci4.

Za še več varnosti pri prikolici poskrbi tudi vidnost. Prikolica je široka, ima montirane odsevnike spredaj, zadaj in na kolesih5, za povrh pa je zadaj levo še dvometrska zastavica živo oranžne barve, zato so vozniki večinoma že zaradi tega bolj previdni pri prehitevanju6. In če že ne drugega, se veliko ljudi iz samega firbca vozi mimo čisto počasi. No, to zna biti tudi slabost. Ko bi rad šel v miru malo naokoli, moraš na vsake toliko firbcem razlagati, kaj zaeno čudo je to. :lol:

Skratka, če povzamem, prikolica nam služi odlično in je po mojem mnenju za starše, ki želijo aktivno preživljati čas z otrokom tudi na kolesarskih izletih v naravo, odličen pripomoček7.

  1. no, res je, da se zloži in bi šel verjetno tudi pod posteljo, ampak tega še nisem probal[nazaj]
  2. veter, dež, sonce[nazaj]
  3. večinoma gre za histerične babnice[nazaj]
  4. vsaj pri Croozerju je to tako narejeno, za druge prikolice ne vem[nazaj]
  5. zvečer daš na zadnjo stran še rdečo lučko, ki blinka[nazaj]
  6. Itak pa se ne greš vozit po glavnih cestah v času najgostejšega prometa, ampak se raje voziš po kolesarskih stezah in stranskih cestah, kjer in ko je prometa malo[nazaj]
  7. Večni skeptiki in kritiki vsega počez bodo seveda takoj zavili z očmi in rekli, da kaj je tega sploh treba, ko pa je vendar vsem jasno, da kvalitetno preživljanje časa pomeni izključno roštiljanje na lastnem vrtu, ampak jaz na mnenje ljudi, ki še nikoli niso pogledali čez planke, ne dam veliko. :P [nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Pohod iz Zidanega Mosta v Trbovlje

In to čez Kum! To pa je že nekaj, z 200m na 1220m in nazaj na (dobrih) 200m. No ja, sliši se bolj impresivno, v resnici je bil pa zelo fajn izlet. Kolikor vem, danes nikogar rit ne boli. :)

Ampak začel bom drugje. Namreč potovati z vlakom se ne splača več sploh. Res, da je v določenih redkih primerih bolj komot, ampak je pa absolutno predrago. Baje so Slovenske železnice počasi prilezle iz rdečih številk in zdaj vem, zakaj. Cene so potrojili! Včasih1 je veljalo, da če si se vozil sam, je bil avto čisto nesmotrna odločitev, in šele če si imel kakšnega kolega ali dva, ki sta dala nekaj zraven za bencin, se je izšlo v korist avta. Danes pa je vlak vsaj dvakrat dražji od avta, kakorkoli obrneš. Trije smo se peljali manj kot 100km, za kar bi povprečen avto spil za kakih 8€ bencina, za vlak smo pa vsi trije skupaj plačali okoli 25€. S tem, da smo dobili 40% popusta! Že prej se nisem veliko vozil z vlakom, od zdaj naprej jih pa naravnost bojkotiram, prasce goljufive!

Kje sem ostal? Aja, v sredo smo se zapeljali do Zidanega Mosta, potem smo jo peš mahnili na Kum, tam nekaj pojedli in spili, potem dol na drugpo stran v Trbovlje in nazaj domov z2 vlakom.

No, to je to, kar se današnje zgodbe tiče. Se pa strinjam, da čisto drugače izpade, če človek zraven da še kakšno fotko ali dve, tako da evo, brez nadaljnjega odlašanja, sledi random izbor. S komentarji.

Začetek, kot rečeno v Zidanem Mostu. Tam za železniško postajo na škarpi opogumljajoče piše, da je do gor 4 ure peš. No, prvi kilometer ali nekaj takega je, hočeš ali nočeš, po navadni cesti v smeri Hrastnika. Potem pa adrenalinski šok za spodbudo. Zidani Most je namreč na levem bregu Save, Kum na desnem, vmes pa ni mosta. Ironično, vem, ampak tako je. Čez Savo se pride takole:

cicka

Cicka čez Savo. Adrenalin šprica levo in desno.

Menda pride čez tudi en sam človek, če je malo bolj pogumen in spreten, za manj stresno prečkanje je pa fajn, da sta vsaj dva. Eden potegne drugega in potem obratno.

Pot gre potem kar takoj ob potoku strmo navzgor. Potok, imena se nisem spomnil poiskat, tam pada praktično v slapovih proti Savi, tako da je strmina kar konkretna že od samega začetka. Je pa strašno lepo za videt. Pravzaprav bi se splačalo kdaj prinest še stativ in kaj malo boljše opreme, ker tako iz roke se skoraj ne da delat lepih fotk in potem pride ven to, kar pač pride.

potok

Ob potoku v hrib.

Tako zelenje me je od nekdaj fasciniralo, sploh ne vem, zakaj. Verjetno zato, ker sem čuden.

zelenje

Zeleno.

Pot gre ob tem potoku kar nekaj časa. Aja, sotestki se reče Škratova dolina. Ne vem točno, zakaj, ker nismo videli nobenega škrata. Smo pa videli palčka (vrtnega) in laboda (tudi vrtnega). Pa nekaj zapuščenih, razpadlih mlinov (in enega delujočega, čisto v dolini ob Savi).

Po kar spodobnem vzponu se dolina naenkrat precej zravna, začne se gozdna cesta, potem čez nekaj časa se odpre in prideš ven iz hoste. Tako zgleda ta Škratova dolina na tem mestu (tisto rjavo spredaj so menda krave, ki sedijo, ne me vprašat):

stara domačija

Stara domačija v Škratovi dolini

No, potem smo enkrat lepo prišli do konca (ali mogoče začetka?) Škratove doline do ceste in hiš. Naprej gre pot po asfaltni cesti do enega križišča, potem pa kar direkt gor v hrib. Tam okrog imam kar nekaj fotk, ampak ni nobena za pokazat, ker vsebujejo osebe v kompromitirajočih pozah. Imam pa zato fotko kozla:

kozel

Stari kozel s Kuma.

Sledi še zadnji vzpon. Ko že misliš, da je to to, pride za ovinkom še sto metrov skal.

zadnji klanec

Tik pod vrhom Kuma.

Ampak slej kot prej je vsega hudega konec. Prva stvar, ki jo vidi trudni planinec, ko prileze na vrh hriba, je tole:

oddajnik

Oddajnik na vrhu Kuma.

Mimogrede, na tej fotki se vidi, da je 35mm premalo širok objektiv. :/

Druga stvar, ki jo trudni planinec uzre, je pa tole. Cerkvica seveda:

cerkev

Cerkev Sv. Neže na Kumu. Levo planinski dom.

Še z druge strani. Spet, 35mm je predolgo.

na vrhu

Na vrhu Kuma.

Razlged s Kuma. Sicer na Kumu nisem bil dostikrat, tako da ne vem, če naslednja trditev drži stoprocentno, ampak po mojih dosedanjih izkušnjah s Kuma ni razgleda. Čeprav je najvišji hrib v teh koncih in čeprav je na vrhu čisto gol in čeprav se ga vidi iz skoraj cele Slovenije. Enostavno se nikoli skoraj nič ne vidi, ne glede na vreme.

razgled

Razgled. Oziroma pomanjkanje le-tega.

Sledi še par brezveznih fotk.

brez veze

Fuzija starega in modernega

brez veze 2

Nežka.

Zdaj ne vem, kako je pri vas, ampak jaz enostavno moram fotkat tele zadevice, ki na vrhu vsakega hriba kažejo, v kateri smeri je kaj.

vrh

Čisto na vrhu. Najvišja točka. 1220m. Nad morjem.

Trudni planinci pozirajo.

gasilska

Evo nas, planince. Kok smo fajn. :P

Pot v dolino je še lepša kot pot navzgor. Zato, ker gre navzdol. Ampak ne, resno, hosta tam pod vrhom je čudovita, sploh zdaj, ko so tla na gosto prekrita s čemažem. Mimogrede, v planinskem domu iz čemaža kuhajo vse mogoče in nemogoče specialitete, začenši z juho in končavši s štrudlom. A je to sploh beseda? Mislim, da je.

pot nazaj

Pot v dolino. Po hosti. Fajn zgleda.

Potem nas je začelo prat.

In nas je pralo.

In pralo.

Vmes smo še malo sfalili pot. Oziroma nismo čisto sfalili, ampak jaz ne maram hoditi po cesti (sicer makadamski), če pa je popolnoma lepa pešpot takoj zraven. V glavnem pot v Trbovlje vodi po Čebulovi dolini. Zakaj se tako imenuje, ne bi vedel povedat, je pa vsekakor lepa. V sončnem vremenu verjetno še toliko bolj. No, po dežju pa zgleda približno takole:

čebulova dolina

Čebulova dolina. Lepa dolina. Ob sončnem vremenu verjetno še malo bolj.

In takole:

čebulova dolina 2

Čebulova dolina malo nižje. Res fajn, brez heca.

Na koncu doline gre potem pot v hosto, zavije desno in preči strmo pobočje ob dolini Save. Fotkal tam nisem, ker je scalo.

Kakorkoli že, ta ozka stezica se strmo spušča in spušča in spušča in potem končno zagledaš tole lepotijo:

Trbovlje

Cilj pohoda: Trbovlje.

In konec. Sama sreča, da je potem nehalo padat, da sem lahko vsaj zgornjo fotko poškljocnil.

Evo, čisto na koncu pa še zemljevid in označena pot. Začetek je kak kilometer preveč naprej, ker nisem satelitov našel, ampak v grobem je to to. Menda okoli 16km in kakih 1100 višinskih metrov.

karta

Karta poti. Več kot 15km!

Pa sploh nismo bili zmatrani! :o

  1. beri: v mojih študentskih časih[nazaj]
  2. trikrat predragim[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

S frocom v hribe

Jaz sem totalno usekan. Še eno zadevo za prenašat tamalo sem nabavil, in sicer tole: Deuter Kid Comfort II. Obstajata še I in III. Trojka se mi zdi prevelika, saj dvojka je verjetno tudi, ampak ziher je ziher, od teh nekaj gramov več teže me pa tudi ne bodo toliko bolj noge bolele. Verjetno.

V glavnem rukzak, ja, za otroka nosit na hrib. Glede na to, da se trudimo ostati v stiku z naravo, čeprav nismo ravno neki hudi hribolazci, bo zadeva prišla prav. Tale naš model zgleda kar fajn, ni pretežek (dobri dve kili in pol) in ima poleg prostora za mladino pod ritjo še slabih 20l volumna za nosit še vse otroške potrebščine in navadno hribovsko kramo. Če mama nima kondicije, lahko kar fotr vse nese! :D

Tamala v rukzaku

Tamala uživa sto na uro. Res, da je tako majhna, de se je pol ne vidi, ampak tukaj se reži kot zmešana, zato taka faca.

Zaenkrat smo testirali samo na enem lahkem sprehodu na najbližjo vzpetinico1 in zadeva se kar fajn obnese. Je pa tamala še precej majhna, tako da komaj kaj vidi ven, pa celega sprehoda ne zdrži brez pol ure spanja vmes. Takrat se mi pa zdi, da je v tem rukzaku v tako nerodnem položaju, da jo je bolje vzet ven in nosit kako drugače.

Mi na vrhu

Evo nas vse tri na vrhu. Kak smo fensi. :P

No, test smo po moji nestrokovni oceni prestali uspešno z zadržkom2 in upam, da bo nahrbtnik služil namenu vsaj par sezon. Začnemo s prvim omembe vrednim hribom že ob prvi priliki. Se pravi kmalu. :)

Aja, sem pa ugotovil, da je treba strehico za zaščito pred dežjem in soncem kupit posebej. Obirajo te vsepovsod, kjer te lahko. Prasci!

  1. kakih 200m višine, relativno[nazaj]
  2. mislim to glede spanja[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark