Pohajanje po Bohorju (spet)

Po bohorskih hribih sem se izgubljal že tolikokrat, da nekaj poti znam celo že na pamet! Pa tile zapisi verjetno postajajo že malo ponavljajoči se in dolgočasni, ampak po Bohorju je toliko različnih možnosti za izlete, da se splača večkrat vračati se. Tako velikega kroga kot v soboto pa še nisem naredil, pa enkrat za spremembo celo nisem bil sam. Fotke so sicer precej zanič (jaz krivim vreme :P ), kot materialni dokaz bodo pa menda dovolj.

Evo takole:

slap Ubijavnik

Začela sva na Jablancah in si najprej šla pogledat slap Ubijavnik. Prostora je tako malo, da je težko naredit kako pametno fotko.

Kačja slinca

Potem sva plezala direkt gor v smeri koče čez Kačjo slinco. Tam sva sicer zgrešila najbolj zabavni del, kjer se ob zajli pleza čez skalo in sva pomotoma šla naokrog. Pa drugič. Na vrhu skale je fajn klopca za malo posedet.

Petrova skala

Pred kočo sva zavila še malo levo pogledat Petrovo skalo. Videlo si sicer ni skoraj nič. V ozadju Veliki Javornik, sicer najvišja točka Bohorja.

koča na Bohorju

Pri koči sva potem nekaj spila in pojedla. Sonce je pičilo sto na uro, po mojem je bilo blizu 15 stopinj. Par let nazaj sem pa ob istem času, enkrat marca je bilo (22.3.2008 je točen datum, če bi hotel kdo slučajno iskat po arhivu), gor prilezel v snežnem metežu in s snegom do kolen.

Špic hrib

Potem sva skočila še na najvišjo točko nad kočo, od kjer je sicer na dober dan kar lep razgled.

pomanjkanje razgleda

Tokrat je bilo pa tole. Od megličastega zraka se ni nič videlo.

pomladanske rožice

Potem sva jo pa počasi mahnila proti najvišjim vrhovom Bohorja. Vmes je za bolj nežne duše vse v rožicah.

Veliki Koprivnik

Prva točka z vpisno skrinjico je Veliki Koprivnik. Gor ni drugače nič, samo hosta, dve klopci in malo razgleda med drevesi.

pod Velikim Javornikom

Pot sva nadaljevala proti Velikemu Javorniku. Hosta je po vseh teh vrhovih preraščena z gosto preprogo čemaža. Kdor to nabira (menda se uporablja pri kuhanju, ima zelo močan vonj po česnu), evo, na Bohorju tega raste na tone.

Veliki Javornik

Na vrhu Velikega Javornika (1024m) je lepo, ampak popolnoma brez razgleda. Gor je velika jasa sredi gozda, okrog in okrog pa sama drevesa, ki zakrivajo razgled. Sva pa ugotovila, da bi bilo tja fajn pripeljat otroke. Če jih seveda spraviš do tja.

voda

Potem sva se spustila v smeri Lisce na gozdno cesto in nadaljevala pot proti Skalici. Nekje vmes je izvir odlične in ledeno hladne vode.

Mali Javornik

Na Skalici še nisem bil, sva pa vedela vsaj približno smer. Ampak ta hrib je, čeprav je z njega menda lep razgled, bolj malo obiskan in zato pot slabše označena. Nekje na polovici sva ugotovila, da sva verjetno nekje narobe zavila, zato sva zlezla pač na vrh najbližjega klanca, češ mogoče je pa to to. Zgoraj ni bilo nič, samo hosta, zvončki in nenormalne količine čemaža. Kasneje sva ugotovila, da je bil to Mali Javornik.

konec poti

Ko sva se spustila z Malega Javornika (kar po hosti, ker gor očitno ne vodi uhojena pot), sva še nekaj časa nadaljevala po gozdni cesti, po kateri markacije vodijo proti Lisci, v upanju, da bova mogoče pa vseeno prišla prav. No, ko sva prišla ven iz gozda na odprto, je pa postalo jasno, da sva konkretno zgrešila. Na enem križišču sva šla preveč levo. S te točke je pa vseeno bil kar fajn razgled (minus meglice, zaradi katerih se fotke sploh ne splača gor dajat), Skalica se pa vidi skozi gozd malo proti severu. Kakorkoli že, na tej fotki je pogled nazaj proti Javorniku.

hostni masaker

Ura je bila že dovolj pozna, da sva se odločila, da raje ne greva več iskat prave poti (čeprav sva jo potem našla), ampak sva se začela vračat po gozdni poti nazaj proti izhodišču. Kar se tiče gozda, takega masakra jaz v svojem življenju še nisem videl. Po celem Bohorju je vse razrito, na tleh pa leži na tisoče podrtih debel, ki čakajo na odvoz in ostanki dreves, ki jih bodo očitno kar pustili tam. Imam občutek, da je lastnik teh gozdov RKC, ki pred sabo ruši vse, da bi poplačala dolgove ali kaj jaz vem. No, mogoče je to celo normalno gospodarjenje z gozdovi, nisem jaz gozdar, da bi se spoznal, ampak v vsakem primeru ne zgleda fajn. Ogromen del gozda se meni zdi popolnoma uničen.

partizanska bolnica

Na izhodišče sva se potem vrnila čez Travni Laz mimo nekdanje partizanske bolnice. Kar zanimivo je narejena tale bolnica.

zemljevid

Evo še zemljevid poti in višinski profil. Vse skupaj dobrih 15km pohoda, kar se višinskih metrov tiče, mi pa zadeva še zdaj ni jasna. Po tem zemljvidu naj bi bilo 660m, par programov za delo z GPS tracki pa izračuna okoli 1000m. Kakorkoli že, ni bilo pretirano, je bilo pa dovolj. Vsaj za mene.

Evo, to je to. Bohor je fajn za izlete, pohode in sprehode. Na to Skalico bo treba pa kdaj drugič pogledat, če se splača matrat.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark