Vrhunsko kulinarično doživetje na Bizeljskem

Sobotno kosilo (ali zgodnja večerja?) pri Isteniču na Bizeljskem je bila tako neopisljivo vrhunska kulinarična izkušnja, da jo enostavno moram deliti. Če bo kakšnega naključnega bralca spodbudila k nedeljskemu obisku teh lepih vinorodnih krajev in še posebej kleti penin Istenič, še toliko bolje.

Kleti penin Istenič verjetno ni treba posebej predstavljati. Gre za na vodilnega zasebnega proizvajalca penin pri nas, s številnimi odlikovanji in nagradami tako pri nas kot v tujini. Svojo vinsko klet s proizvodnjo vrhunskih vin, predvsem penin imajo v Stari vasi na Bizeljskem, poleg tega pa še gostilno s prenočišči, konferenčno sobo za poslovne seminarje itd.

Kuhal nama je mladi kuharski mojster Zdravko Andželevski. Zdravko je že vodil svojo lastno gostilno in vinoteko Stara pravda v Brežicah, zdaj pa med drugim ustvarja kulinarične mosjtrovine pri Isteniču, in sicer (predvsem) ob nedeljah in drugih posebnih priložnostih. Vse, kar on postavi na krožnik, je presežek v vseh pogledih in zasluži najvišje pohvale. Iz enostavne, domače kuhinje naredi čudež.

Slik, ki bi vsaj malo pričarale odličnost jedi izpod Zdravkovih prstov, žal nimam, pa tudi z besedami nisem dovolj spreten, da bi lahko dostojno vsaj začel opisovati vrhunskost večerje, zato mi ne preostane drugega, kot da zrecitiram jedilnik in upam, da se bodo vsaj od tega komu pocedile sline.

Kar se vin oziroma penin tiče, žal sicer iz dobrih razlogov nisva mogla poskusiti več kot ene (ki pa je itak seveda bila odlična), je pa zato hrana vse odtehtala.

Torej, za predjed je bila fantastična domača goveja pašteta in sirni namaz na rukoli (ki je sicer po mojem mnenju eno navadno afnanje in trenutna modna muha, ampak naj bo, tudi to pojem), zraven pa rezina domače sušene šunke in sušenega paradižnika. Namazano seveda na pravkar pečen, še topel domač kruh.

Glavna jed je bil junečji ramstek z bučkami in pečenim krompirjem, povrhu pa ovčji sir s tartufi. Sočno, dišeče in za prste obliznit okusno. Enostavna domača jed, vendar pripravljena in postrežena do perfekcije. Najboljše meso, kar sem ga kdaj jedel, z lahkoto.

Za posladek pa odlična (ponavljam se), domača, sočna in še vroča bizeljska gibanica (podobna je prekmurski, samo da ni sloja z makom), zraven pa omakica iz balzamičnega kisa z gozdnimi sadeži. To zadnje je bilo za mene nekaj čisto novega in si ne bi mislil, da gre lahko to skupaj, ampak je tako dobro, da se ne da opisat.

Skratka več kot samo kosilo oziroma večerja, ampak celo doživetje, na koncu začinjeno še z ogledom kleti, ki ga brez zadržkov priporočim vsakemu, ki kaj da na dobro hrano. In če koga zanimajo še cene, te nikakor ne ustrezajo vrhunskosti ponudbe, ampak so precej prilagojene kupni moči tega okoliša. Se pravi zelo sprejemljive. Midva se bova še vračala v Staro vas.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v hrana. 6 komentarjev »


6 odgovorov v “Vrhunsko kulinarično doživetje na Bizeljskem”

  1. M&M pravi:

    in zakaj za božjovoljo ni slik? :) pa srečnga pa zdravga ;)

  2. buba švabebuba švabe pravi:

    Nisem mel nič s sabo! :o

    Pa lepa hvala. :)

  3. chefchef pravi:

    Ni hujšega kot med tako kulinarično izkušnjo fotografirat. To moram jaz počet ves čas in je blazno nadležno – vse si pokvariš. Tako da … če res ni nujno … pusti mašino doma.

  4. buba švabebuba švabe pravi:

    To je res in velja še za marsikaj drugega tudi. Se trudim upoštevat to pravilo. Drugače pa če boš kaj hodil tod okoli (s fotoaparatom ali brez), daj pojdi še malo Zdravkota pogledat. Sem rekel, da bom priporočil. ;)

  5. chefchef pravi:

    Jaz imam zaradi fotoaparata načeloma bolj odprte oči, ampak v restavracijah mi gre pa vedno na jetra. Poleg tega ne izgleda ravno, da pelješ ženo na romantično večerjo, potem ji pa težiš, naj malo razmakne sveče, flaše in pribor, da bo fotka lepša.

    Isteniča si bom seveda zapomnil! Rad bi enkrat tam okoli naredil malo obširnejšo pijansko reportažo in takrat bi več napisal tudi o penini. Za marčevsko številko sem pisal o pršutu, infomracije mi je dal pa Simo Komel iz gostilne Kraljestvo pršuta – tudi toplo priporočam

  6. seamus pravi:

    Nasprotja pri okusih so carska, samo predsodka se moraš znebiti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !