Dan ljubezni

Malo reklame si pa zaslužijo, ker so dobri: Dan ljubezni.

Kdor ne pozna, gre za (menda) prvo slovesnko spletno nadaljevanko. Minutaža je sicer bolj skromna, ampak kar je, je narejeno na hudo visokem nivoju. Sploh če upoštevaš, da ne gre za nikakršno profesionalno produkcijo, budget je bil pa verjetno nekje blizu 0.

Delov je 12, vsak je dolg od 5 do 10 minut (približno). V vsakem nastopa po en posebni gost (a la Jonas ipd). Evo episoda 1:

YouTube slika preogleda

Skratka priporočam. :)

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v bluzenje. 2 komentarjev »

Alpha – NEX adapter

O moji takrat novi igrački — Sony NEX-5 — sem že pisal. Tokrat pa o novi pridobitvi, ki vsaj za 1000% poveča uporabnost tega malega smešnega fotoaparata1. In to je: adapter iz Alpha bajoneta na e-mount:

Seveda nisem kupil originala, zanj pri Sonyju zahtevajo nenormalnih, za potencialnega kupca že skoraj žaljivih 150 do 190€2, ampak poceni nadomestek “made in China”. Nima nobene elektornike, tako da ne omogoča avtofokusa, ampak to tudi pri original adapterju deluje samo s SAM in SSM objektivi, od katerih jaz nimam nobenega, tako da mi niti ne bi nič koristil, tudi če bi ga imel. Lahko pa vseeno zdaj na moj mali smešni aparatek dam vse objektive, ki grejo na “tavelikega”, plačal pa sem zanj ubogih 30$3:

Na sliki je recimo Tamron 17-50/2.8. :D

Ocena izdelka? Ni kaj za povedat, zadeva deluje perfektno! Slikam v P načinu, na objektivu oziroma adapterju nastavim blendo4, na aparatu nastavim ISO, aparat pa sam izbere čas5. Ali pa slikam v M načinu in vse nastavim ročno. Ročno fokusiranje z NEX-om je poezija. Na LCDju vidiš ali originalni pogled (100% kadra) ali pa 7x ali 14x povečavo in s tem fokus zadaneš v piko, vsakič brez izjeme6.

Ampak to še ni vse! Montiranje velikih SLR objektivov na en tak mali pezdetek od fotoaparata, da je bizarno? Ha, pride še kaj hujšega! Imam namreč tudi M42 adapter in nekaj starih M42 objektivov. Najbolj bizarna kombinacija, kar se je spomnim:

Miniaturni prazgodovinski Industar 50-2 50/3.57 na ultramodernem japonskem NEX-u. :mrgreen:

Nekih pravih testnih slik ravno še nimam, ker je zunaj črno črna tema in lahko slikam samo to, kar vidim ven skozi okno:

Skratka polna skleda vselja, pridejo pa v kratkem še kake lepše fotke. :D

  1. kot mu pravi chef[nazaj]
  2. odvisno od tega, na kateri strani meje kupuješ svojo robo[nazaj]
  3. mimogrede, kako je lahko poštnina za pošiljanje iz Amerike v Sloenijo 1.39$, medtem ko je poštnina znotraj Slovenije 4.5€ ali kaj podobnega?!?[nazaj]
  4. adapter ima nekakšen vzvod, s katerim odpiraš/zapiraš blendo[nazaj]
  5. merjenje svetlobe seveda deluje normalno[nazaj]
  6. je pa res, da gre malo bolj počasi[nazaj]
  7. made in USSR[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Medenjaki

Tole bo skrajno neaktualno, ampak sem rekel, da moram zapisat, drugače bom spet pozabil.

V glavnem pekel sem medenjake. Tam nekje pred novim letom je bilo, tako da se komaj še kaj spomnim. Če se ne motim, sem dal pol kile moke (malo ostre, malo gladke, ampak mislim, da ne vpliva nič na rezultat), pa kakih 100 ali 125g putra (več ga niti ni bilo v hladilniku), nekaj malega cukra (tudi nekje okoli 100g), tri cela jajca in še en rumenjak (četrti beljak sem kasneje porabil) in par velikih žlic medu. Pa še en ščepec soli (potem sem ugotovil, da bi bilo verjetno bolje brez, ampak sem nekje prebral, da je treba tudi solit) in začimbe. Žličko mletih klinčkov, žličko cimeta in žličko ingverja. Kasneje so mi rekli, da je bilo preveč. Naslednjič obvezno manj klinčkov in manj ingverja, cimeta pa menda komot več. Aja, pa pecilni sem dal tudi.

No, to sem vse zmešal skupaj, kolikor se je dalo, da je ratala ena taka lepljiva masa. To je potem šlo še na balkon (takrat je bil še minus), da se je sploh lahko kaj naredit, drugače je bilo testo premehko. Ko je bila kepa malo bolj trda, sem iz nje naredil majhne kroglice in jih zložil na peki papir, pa takoj v pečico na 180° za kakih deset, petnajst minut. Kroglice morajo biti dovolj narazen, ker se razlezejo in narastejo. Iz zgornjih količin je ratalo za dva polna pekača keksov v konstelaciji 4×4. Se pravi točno 32 komadov.

Za glazuro sem zmešal beljak in kakih pet žlic cukra v prahu. Pa še nekaj malega pomarančnega soka sem dodal. Ni bilo limon v hladilniku, ampak so tudi pomaranče dale en tak fajni okus. Masa mora biti precej gosta, drugače teče. Jaz sem naredil mogoče malenkost preredko. Naslednjič: šest žlic cukra.

Evo še obvezna slikica:

Bili so fajni. :) Mogoče sem malo predolgo pekel, ker niso bili tako fino mehki in sočni kot lani predlani, ampak vseeno fajni. Sem pa skoraj vse sam pojedel. Nekateri v naši bajti očitno ne marajo klinčkov. :(

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v hrana. 7 komentarjev »

17

Vem, da izpade kot še eden izmed tistih brezveznih ljudi, ki se nimajo nič drugega za pogovarjat kot o vremenu, ampak vseeno. Kje ste še to videli, da človek sredi januarja odmara na balkonu in se sonči pri sedemnajstih stopinjah plusa?!? :o

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark