Na Bohor in še naprej

Kar mi je pred parimi leti neslavno spodletelo, ko sem ne vedoč, kje sploh sem, malo pod vrhom obrnil in se z dolgim nosom vrnil domov, mi je v soboto končno uspelo uresničiti. In to lahko rečem, da z lahkoto, in za to, da ni šlo še dlje in še višje, nisem bil praktično čisto nič sam kriv, ampak je vmes posegla samo višja sila.

Na kratko, prikolesaril sem praktično na vrh Bohorja, čisto do planinske koče, potem pa nadaljeval še višje skozi gozd, se po gozdni cesti spustil do Planine in se skozi Sevnico vrnil domov. Vsega skupaj točno 65km in 1000 višinskih metrov.

Štart pred domačim blokom:

Najprej gre pot par kilometrov po ravnini in ni, da bi izgubljal preveč besed o njej. Po levem begu Save do Brestanice in naprej do Senovega. Vreme je bilo oblačno, ampak se je sonce trudilo posijati skoznje in napoved je bila dokaj ugodna. Pretežno jasno z mogoče kakšno manjšo lokalno plohico. Brestanica:

Od Brestanice gre cesta po dolini navzgor do Senovega, tam pa v križišču levo proti Bohorju. Tam že ne vem koliko časa kopljejo po cesti in še do danes jim ni uspelo končati:

Ko sem kolesaril tu prvič, je bilo še kakšna dva ali tri kilometre makadama. Zdaj so nekaj od tega že asfaltirali, par sto metrov je pa še vedno zelo slabe ceste. No, enkrat bo že.

Pot se sicer kar naprej po malem vzpenja in strmina skoraj nezaznavno narašča. Najprej si v dolini, v naslednjem momentu pa že grizeš v hrib in se sprašuješ, kdaj se je sploh postavilo tako pokonci. No, jaz tokrat  zanimivo nisem imel prehudih problemov s klancem tako kot zadnjič. Očitno sem vendarle v malo boljši formi, kot sem bil takrat. Nekako do Bohorča sem imel spredaj celo na srednji šajbi (kar sicer nič ne pomeni, ker imam na MTB kolesu napram cestnim smešno lahek prenos, ampak vseeno), par sto metrov kasneje pa prideš do prve serpentine in takrat se zaveš, da si res v hribih.

Od tam dalje sem lezel gor z najlažjim prenosom, kar ga imam, se pravi tako počasi, da sem komaj še lovil ravnotežje. Malo sem tudi poslalomiral, ampak dol pa vseeno nisem stopil. Vsaj ne zaradi tega, ker ne bi zmogel strmine. :)

Vreme je postajalo vedno lepše in še preden sem prišel ven iz hoste, je sonce že lepo žgalo. No, potem proti vrhu, ko se teren odpre, je pa malenkost nagravžno pihalo, tako da sem se moral celo malo bolj toplo obleči, da me ni zeblo.

Na vrhu sem se malo odpočil in natankal, potem sem se pa kar hitro pobral naprej, ker je prišel cel avtobus nekih malih otrok. No, avtobus jih je pripeljal v dolino, na vrh so pa prilezli sami. Bravo, tamali. :)

Nadaljeval sem potem še bolj v hrib po gozdni cesti, vsej blatni in mokri. Najvišja točka je na približno 940m, potem pa spust v dolino. Nekje na pol poti do dna je bilo čutiti prvih par kapljicc dežja.

V dolini nekje v bližini Planine sem pa prvič “čakal avtobus”:

Ploha je bila kar močna. Del ceste med Planino in Sevnico, ki tudi v tem stoletju še vedno ni asfaltiran, je bil blaten, da je bilo veselje. Voda je tekla v potokih:

No, potem je pa prišlo tisto pravo. Ne samo navadna plohica, ampak kar ornk nevihta. Pod enim kozolcem nekje v bližini Zabukovja sem prevedril večji del ene ure:

Ko je nehalo padati, sem hitro nadaljeval, pa spet nisem prišel daleč, ko me je še enkrat dobil dež:

No, potem je šlo do Sevnice brez težav. Vmes bi sicer zavil še proti Lisci, ampak v takem vremenu, sem jo raje preskočil. Bo počakala do naslednjič.

Skozi Sevnico:

Potem pa na Brezovem še eno “čakanje avtobusa”.

Do doma potem ni bilo več dežja, pa tudi ustavljal se nisem nikjer. Kot rečeno, vsega skupaj je naneslo točno 65km.

Še zemljevid poti:

In profil:

Končna sodba: kljub slabemu vremenu lep izlet. In še nič me ni potem zvečer in drugi dan bolelo. :)

P.S.: Sem pa v nedeljo potem naredil še en skoraj 80 kilometrski krog, ki je imel sicer nekaj manj višinskih metrov (malo čez 800), ampak očitno sem pretiraval. Prvih 50km je bilo vse v redu, zadnjih 30 me je pa popolnoma zabilo in  danes sem tak, kot da bi me povozil vlak. Očitno bo treba še trenirat. :(

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Pri nas imamo tudi mlekomat

Kako smo pa mi napredni! Neverjetno! Sicer ne vem, kako dolgo točno ga že imamo, mogoče je že kar precej časa, samo da ga jaz prej še nisem opazil. V vsakem primeru je pa tam verjetno že vse od tistega dneva, ko so invalidi pri nas dokončno izumrli, tako da ne potrebujemo več parkirnih prostorov zanje.

Še od bliže:

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

S kolesom čez hribe in doline

Včeraj sem se podal na en tak lušten kratek kolesarski izletek. Polno opremljen, komplet s kolesarsko čelado, kolesarsko majico in nekolesarskim vampom, visečim čez pas kolesarskih hlač. In seveda z vso pripadajočo eletronsko opremo.

No, ko rečem en lušten izletek, je to kakor za koga. Za mene in moje kile je bilo to več kot tri ure in pol matranja (ampak fajn), vključujoč vse fotografske in servisne postanke, čeprav je vsega skupaj naneslo komaj okoli 40km. Evo trasa v Google Earthu:

Kar se razdalje tiče, nisem čisto prepričan, koliko je bilo. Preden je logger našel satelite, sem prevozil že skoraj dva kilometra, iz shranjenega loga pa zanimivo različni programi različno izračunajo razdaljo. Tudi za višinsko razliko ne morem bit siguren. En program pravi, da sem naredil nekaj čez 1000m, ampak to nikakor ne more biti res, glede na to, da je bila najvišja točka 515m, drugih vzponov pa ni bilo veliko. Verjetno je prava številka okoli 500. Kakorkoli že, evo profil:

Še opis poti. Štartal sem iz Krškega takoj v hrib proti Zdolam in nato naprej skozi Ravne in čez hrib proti Podsredi. Fino se mi je zdelo, da do vrha hriba nisem rabil nič ustavljat. No, skoraj nič. En klanec, kakih 50m, ki je bil tako strm, da se človek vpraša, kako jim je tam sploh ratalo asfalt položit, sem enostavno moral prehodit. Pa še to samo zato, ker menjalnik na mojem poceni kinder jajček kolesu v ključnem trenutku ni hotel prestavit v najnižjo prestavo. Potem sem na vrhu rabil vsaj pol ure, da sem ga za silo popravil.

Prvič sem se spomnil nekaj slikat nekje malo pred Podsredo:

Potem pa še v Bistrici ob Sotli:

V Kumrovcu se nisem ustavljal, ker je bila gužva kot v najboljših časih. Sem se pa zato malo spočil par kilometrov naprej ob Sotli:

Potem je prišel še en krajši klanec, na vrhu katerega je… Klanjec:

…kjer imajo en samostan:

in eno kiparsko galerijo enega lokalnega kiparja, ki je med drugim upodobil tudi tegale strica:

Potem je šlo samo že bolj ali manj navzdol do cilja, ene luštne zagorske dolinice:

In to bi bilo vse.

P.S.: Nazaj sem se pustil peljati z avtom.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark