brezveze sploh krneki

Prav posebne vrste moški

Tole psevdo-psihoanalizo sem dolžan že nekaj časa, tako da upam, da nisem prepozen in se nisem že preveč zameril. Ampak bolje pozno kot nikoli, a ne? Nisem pa prepričan, da bo naročnik ravno zadovoljen.

Kakorkoli že, ker sem o Freudovi razvojni teoriji pisal že dolgo nazaj, naj na hitro ponovim. Razvoj človekove osebnosti poteka v petih fazah, ki se imenujejo oralna, analna, falična, latentna in genitalna. Da bi napredoval v naslednjo fazo, mora otrok razrešiti konflikte prejšnje. Če mu to ne uspe, se to v odrasli dobi pokaže preko različnih simptomov, sindromov, motenj in kar je še podobnih stanj.

Zadnjič sem na hitro preletel vseh pet faz, tokrat pa se bom osredotočil le na najbolj famozno tretjo, se pravi falično fazo. Če je kdo že pozabil, to je tista faza, v kateri se fantek (star tri leta ali tam nekje) romantično zaljubi v svojo mamo, očeta pa dojema kot tekmeca (Ojdipov kompleks). Faza je razrešena, ko fantek pri kakšnih šestih letih starosti opusti vsa romantična nagnjenja do mame, očeta pa sprejme kot prijatelja, mentorja in vzornika.

Nerazrešeni konflikti tretje faze so verjetno eden najpogostejših vzrokov za različne osebnostne motnje. Tokrat se bom omejil na samo en možen scenarij, ki privede tega.

V primeru, da v ključnih letih fantek nima ob sebi primernega očeta, se nima komu zoperstaviti za naklonjenost mame, do katere goji močna romantična čustva. Še posebej, če je oče fizično tam, vendar je emocionalno odsoten, polrg tega pa je nesposoben slabič, ki ne opravlja ustrezno ne očetovskih ne zakonskih dolžnosti, ga fantek ne bo jemal kot dostojnega nasprotnika in ga bo ignoriral. Če pri tem “sodeluje” še mama s pretirano ljubečim in popustljivim odnosom, bo fantek ostal večno zaljubljen vanjo.

Ko tak fantek odraste, je nesposoben normalnih odnosov z drugimi moškimi. Sebe ima za večvrednega in zavrača tako sklepanje prijateljstev kot tudi vsakršno obliko tekmovanja z drugimi. Zaradi tega so taki moški večinoma samotarji ali pa gojijo le površna prijateljstva. Ker se ne vklopijo v družbo in ne funkcionirajo dobro v timu, pa tudi zaradi svoje izrazite netekmovalnosti in neagresivnosti, so večinoma neuspešni v vseh sferah življenja in nikoli ne dosežejo svojega potenciala (le izjemoma so prav zaradi svoje visoke individualnosti nadpovprečno uspešni).

Prav tako ti moški niso sposobni normalnega odnosa z žensko. Bojijo se vzpostaviti kontakt z žensko, ker so še vedno čustveno privezani na svojo mamo. Če pa jim že uspe priti v tesnejši stik s kako žensko, so v tem odnosu nesposobni odigrati normalno moško dominantno vlogo.

V vsaki ženski vidijo svojo mamo. Ker jo še vedno idealizirajo, ni nobena druga dovolj dobra. Poleg tega se dostikrat zgodi, da zaradi družbenih norm, ki strogo prepovedujejo vsakršen romantičen odnos do lastne mame in zaradi identifikacije vsake ženske z le-to, ti moški čutijo strah ali odpor do sklepanja čustvenih vezi z drugimi ženskami.

Če pa si ti moški vendarle želijo bližine druge ženske, iščejo v prvi vrsti predvsem nadomestek svoje mame. Nočejo ženske, ki jim bo podrejena, ampak iščejo táko, ki bo v odnosu dominantna, vendar bo istočasno poskrbela za vse njihove potrebe. Táko, ki jih bo pohvalila, kadar so pridni in kaznovala, kadar so poredni.

Skratka takemu moškemu se med drugim reče mamin sinko, mevža in luzer.