Pišem…

…kar tako. Zato, ker se je luknja v koledarju od zadnjič že kar precej raztegnila. Ne, da bi imel kaj za povedati, samo toliko, da napolnim nekaj vrstic. V bistvu bi lahko dosti napisal, ampak se mi ne da. Eh ja, vreme je melanholično, samo to je…

Končno sem naredil tisti štrudl, ki sem ga obljubljal že pred pol leta. Naredil svoje testo in vse. Za večino ljudi nič posebnega, za mene pa dosežek prve vrste. Ampak se mi ni zdelo vredno slikat in limat fotk tu gor. Bil je dober. Nekaj ga je še ostalo za jutri.

Kupil sem si fleš (bliskavico). Plačal malo bogastvo zanjo, ampak ko jo imaš enkrat v roki, vidiš točno, kam je šel vsak cent. Zadeva je svinjsko močna. Me happy. To je pa tudi vse, kar se tega tiče.

Spet sem v šoli. Na nek način. Sedim za šolsko klopjo, poslušam predavanja in rešujem smešno lahke teste. Dva tedna sta že bila, še šest jih je do konca. Dolgčas.

Danes pa sedim tukaj in gledam kapljice dežja, v katerih je svet obrnjen na glavo. Ujete so na šipi, skozi katero vidim vsak dan isti svet. Isti, pa vseeno vsak dan drugačen. Danes ne gledam sveta za šipo, danes gledam kapljice, ki jih bo veter vsak trenutek posušil. Kapljice, v katerih je ujet tisti svet tam nekje zunaj. Tisoč kapljic, tisoč svetov, vsi obrnjeni na glavo.

dsc03087.jpg

Moj svet se obrača na glavo. Obrača se na glavo, ampak istočasno gredo stvari v ravno pravo smer. Ne vem točno, kam. Proti obzorju nekam… proti oblakom… proti soncu…

a100_0001_3022.jpg

Tako je to. Sedim pred šipo, gledam dež in voham poletje.

a100_0001_2994.jpg

P.S.: Razmišljam o tem, da bi zamenjal ozadje in glavo bloga. Novo ozadje bi lahko bilo roza, v glavi pa bi bili srčki. Ja, imam razlog. :oops:

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark