Igranje vlog
Dolgo časa sem razmišljal, kako bi tole napisal. Lahko bi sestavil skoraj resen spis, v katerem bi naštel dejstva, ki so mi poznana in postavil vprašanja, na katera mi še manjkajo odgovori, ampak potem bi polovica bralcev spet mislila, da sem zamorjen in depresiven, ker pač razmišljam medtem ko bi lahko gledal, kar pač je že zdaj na televiziji, ali pa ko bi lahko trgal rožice na travniku.
Lahko pa bi zapisal oseben pogled na tematiko in kako se zadeva tiče mene in mojega življenja, vse skozi moje oči, ampak potem bi spet najmanj polovica bralcev, če ne več, mislila, da ne znam nič drugega kot jamrati in se smiliti samemu sebi.
Ali pa bi napisal na duhovit, mogoče celo humoren način, kot se mi je že kdaj prej posrečilo. Lahko bi celo dodal kako življenjsko anekdoto, da bi bilo bolj zanimivo. Ampak po pravici povedano se mi ne da izmišljevati vicev, pa še tričetrt bralcev ne bi razumelo niti približno, kaj sploh hočem povedati.
V glavnem, o igranju vlog — ali kako bi se že temu reklo — bi rad par stvari napisal. Svetu in ljudem okoli sebe kažemo različne obraze, kakor pač zahteva dana situacija in teh se vsak dan zamenja malo morje. Da bi bili uspešni v življenju, se moramo prilagoditi okoliščinam in vsakič odigrati njim primerno vlogo.
Pa niso vsi enako vešči tega. Pravzaprav obstaja cel spekter, od socialno popolnoma nesposobnih ljudi, kot so razni avtisti in drugi ljudje z razvojnimi motnjami, ki svetu kažejo en sam obraz — to je tisti njihov edini in popolnoma iskren obraz in so čisto nezmožni česarkoli drugega –, pa vse do vrhunskih bleferjev, ki spretno krmarijo skozi vse družbene situacije in so sposobni v trenutku instinktivno odigrati najprimernejšo vlogo, prikriti resnico, zavajati sogovornika, lagati, potvarjati čustva in kar je še podobnega. Ti ljudje ponavadi postanejo uspešni politiki ali prodajalci življenjskih zavarovanj.
V bistvu gre za dve ločeni sposobnosti. Ena je sposobnost prepoznati situacijo oziroma prebrati druge ljudi in izbrati temu ustrezno vlogo. Čisto drugače se je na primer potrebno obnašati, ko si na pivu s prijatelji, doma na družinskem kosilu, v službi pri nadrejenih, v službi pri podrejenih, v šoli pred tablo, na vlaku ali avtobusu, v pogovoru s strankami, pri pogajanju za višjo plačo in tako naprej. Druga pa je sposobnost izbrano vlogo dejansko odigrati na bolj ali manj uspešen način.
Nekateri obvladajo prvo, ampak nikakor ne morejo držati pokrskega obraza, drugi pa mogoče nimajo pojma, kako se vesti v družbi, ampak so sposobni dano vlogo vrhunsko odigrati. Takšni ljudje lahko recimo postanejo profesionalni igralci. V vsakem primeru pa to, kako dobro človek obvlada ti dve sposobnosti, v veliki meri vpliva na njegovo uspešnost v življenju. Bolje kot znaš prebrati in razumeti sleherno situacijo v družbi ter bolje kot znaš temu primerno vlogo odigrati, lažje voziš skozi življenje.
In zdaj še, kako se vse to tiče mene osebno, da bodo zadovoljni tudi tisti, ki so prepričani, da v vsaki objavi jamram in se smilim samemu sebi. Jaz sem bližje tistemu delu spektra, ki je socialno invaliden. Večino časa nimam absolutno nobenega pojma, kaj se od mene pričakuje. Večino časa nimam pojma, kako bi se naj obnašal, kaj naj bi govoril in kako se obnašal, da bi dosegel nek cilj. Sploh pa mi ni jasno, kako prepričljivo lagati, se pretvarjati, blefirati. Praktično ves čas sem en in isti jaz ne glede na to, s kom govorim.
In to — sem ugotovil po globokem premisleku — je glavni razlog, zakaj me kar naprej življenje tepe po glavi. Ker sem socialno neprilagojen.
0%
Zapisal-a buba švabe v Petek, 21. marec 2008 pod težke debate, bluzenje
Eh.
Jaz sem vrhunski blefer, pa me je vseeno življenje že tolikokrat po hrbtu udarilo, da sem že ves plešast
Komentar avtor chef — 21.03.2008 @ 22:41