Kaj bi se zgodilo?
Ravno sem nekaj razmišljal. Kaj bi se zgodilo, če bi umrl? Ne mislim čez petdeset let, ampak danes, jutri, zdaj?
Če bi me recimo povozila nekajtisočtonska vlakovna kompozicija iz dvaintrideset modrobelih vagonov za prevoz razsutega tovora? Ali če bi slučajno padel z mostu v ledeno mrzlo Savo, po čudnem naključju preživel, dobil pljučnico in potem umrl od hude alergične reakcije na antibiotike? Ali pa če bi mi na primer na glavo padel zadnji sedež vojaškega učnega letala za trening bodočih pilotov, ki ga je po nesreči katapultiralo iz pilotske kabine med rutinsko vajo?
Bi se veliko spremenilo? Bi me kdo pogrešal? Bi bil kdo žalosten? Bi imel kdo slučajno kakšne neprijetnosti? Bi sploh kdo opazil?
Staršem bi verjetno bilo malo hudo. Predstavljam si, da ni ravno prijetno, če preživiš potomca. Verjetno bi rekli nekaj v stilu “škoda ga je bilo… pa tako mlad je bil… ni dosegel svojega potenciala.”
Fabrika se ne bi podrla. Mogoče bi imel kdo manjše nevšečnosti, ker se ne bi znašel v delu, ki bi ga pustil za sabo, ampak omembe vrednih posledic ne bi bilo. Nekdo bi dobil lepo pisarno.
Lastniki stanovanja bi morali najti novega podnajemnika.
Nekaj naključnih neznancev bi se spraševalo, zakaj se ne prijavim več v MSN, zakaj ne odgovarjam na maile in zakaj se ne javljam na telefon. Še nekaj drugih bi se spraševalo, zakaj nič več sem ne napišem. Mogoče bi kdo celo napisal kakšen komentar.
Ostali ne bi niti opazili.
Kaj pa bi bilo recimo z mojimi spomini na preteklost, na vse, kar sem doživel, vse, kar sem videl in na ljudi, ki sem jih poznal? Pa z vsem, kar sem kadarkoli občutil? Z upi za prihodnost in strahovi, ki so mi preprečili, da bi te upe dosegel? Z vsemi neizpolnjenimi sanjami, neuresničenimi načrti in neuslišanimi hrepenenji? In kaj bi bilo z vsemi neštetimi trenutki, ki sem jih doživel v mojem življenju, pa z nikomer delil?
Nič ne bi ostalo.
0%
Zapisal-a buba švabe v Četrtek, 13. marec 2008 pod bluzenje
Ne vem kaj hoces slisat…ampak dejstvo je, da ne glede na to koliko ljudi zalovalo za umrlim, ne glede na to kako mlad je bil, …cez cas se na to osebo pozabi. IN ja, tista oseba odnese s seboj vse–sanje,upe, zelje..vse tisto kar je tako zelel komu povedat in pokazat pa ni…vse to odide…
Taksno je zivljenje oz.konec le-tega..Sicer pa vsak ima svojo zgodbo, neko svojo usodo…Mogoce bos zivel pa 90let in ko bos umiral se vedno ne bos zadovoljen, s tem kar si povedal,dozivel,delil z drugimi…
Cheere up Buba. It is sunshine outside.
Brcni se v rit in nehi jamrat.
Imaš dve roke, dve noge, oči, ušesa, nos,… Mlad si, zdrav, etc
Pa še colnga je danes… 
Komentar avtor MaMlaz — 14.03.2008 @ 07:07