brezveze sploh krneki

Novoletna ali kako sem umrl

[1]

Zadnji dan leta 2007 je bil tipično počasen in siv. Megla je bila močnejša od sonca in mraz je delal družbo tišini. Večji del dneva sem preganjal dolgčas od enega kota mojega praznega stanovanja do drugega. Prah po omarah in umazanijo na ploščicah. Nihče ni poklical, nihče pisal in kvalifikacije so odpadle zaradi premočnega vetra. Potem je začelo snežiti.Večer bi naj preživel tako kot vsako leto. Odpeljal sem se do sosednjega mesta, tistega, iz katerega sem prišel sem in vstopil v hišo, ki je bila dom. Tam že zbrana družina in nekateri znanci od prej. Tradicionalni narezek s pršutom, sirom, kakšnimi štirimi vrstami mesa, francosko solato in še nekaj malenkosti. Za posladek domača potica, za žejo pa domače vino. Ali pomarančni sok iz Tuša za tiste, ki ne pijejo vina.

potica

Doma je skoraj enako kot zmeraj. Novoletna jelka je letos majhna in plastično kičasta. Za veliko zdaj ni več potrebe. Ostali so samo še poceni plastični okraski — ta boljši so se razbili že pred leti — in lučke kupljene iz kombija nekega tipa sumljivega videza. Made in China, po vsej verjetnosti. Skratka razpoloženje, podkrepljeno še z nebroj svečkami, je zadovoljivo praznično.

lučke

plastik fantastik

[2]

Ko se ura dovolj približa točki nič, grem ven. Sledim čredi. Na zbirališču je pol ure pred polnočjo že precej goveja atmosfera. Polovica prisotnih je že pijanih, druga polovica se preriva v smeri proti štantom s pijačo. Za goveji cigu-migu skrbijo goveji dečki. goveje

Ne maram prerivanja bruhajočih pijanih telet, zato se raje umaknem iz njihovega dosega. Konec odštevanja pričakam sam. Ognjemet je pričakovano zanič (jaz pa ga ne znam slikat).

ognjemet

Hvalabogu so letos vsi bili nekje drugje in se ni nihče slinil okoli mene s praznimi naučenimi voščili. Dobil sem sicer nekaj verižno kopiranih SMS sporočil, poslal pa nisem nobenega. No, skoraj nobenega. Da bi Mobitel na moj račun služil z nečim tako brezveznim, kot so neka osladna, neiskrena voščila v 160 znakih ali manj? Jok, brate!

Po pol ure grem domov, preden se mi megla naredi pred očmi.

[3]

Sledi nekaj relaksacije ob moji najljubši po-polnočni televizijski postaji, potem pa pot pod noge. Kam? Ven na mraz in gor proti soncu! V hribe!Ob pol štirih zjutraj je municije zmanjkalo in večina veseljakov je že popadala po tleh. V mestu je vse tiho, ko pa za sabo pustim še zadnjo svetilko javne razsvetljave, se tišini pridruži še tema. Prvi del poti gre po ravnini, potem cesta zagrize v strmino. Po glavni cesti še tu in tam pripelje kak avto, ko pa pot zavije v hrib, ni nikogar več.Nebo je oblačno, lune in zvezd ni videti. Vseeno ni popolnoma temno. Tistih nekaj centimetrov snega pomaga odbijati svetlobo. Ampak tišina pa je v odsotnosti človeka absolutna. Največja napaka, ki jo lahko stori popotnik, ki v temi potuje sam, je ta, da se ustavi, zadrži dih in posluša tišino. Ko ni več korakov in dihanja, ne ostane več nič. Samo tišina.

Takrat ušesa zaznajo vsak zvok, pa najsi bo še tako neznaten, in ga tisočkrat ojačajo. Vsak piš vetra, ki premakne vejico ali list drevesa, vsako oglašanje osamljene ptice ali oddaljen človekov ropot rodi v glavi popotnika predstave o tisočerih nevidnih zvereh, ki prežijo v temi. Vsak utrip srca se sliši kot dih neznane živali, črne pošasti, ki čaka na priložnost za napad.

In vsak neznan vzorec v snegu se zdi kot stopinja te živali, te ogromne črne beštije s črno grivo, velikimi črnimi kremplji, hudobnimi črnimi očmi in peklensko črnimi zobmi, ki trgajo meso in lomijo kosti. Zveri, ki je tako strašna, tako črna, da je že samo misel nanjo dovolj, da začne srce v strahu biti močneje. Samo hitrejši korak in pospešeno dihanje prežene črne misli.

Cesta gre skoraj do vrha, le zadnji del gre po bližnjici skozi gozd. Prejšnji večer je nebo drevesa posulo s svežim snegom. V temi se skoraj ne vidi, vendar nekako čutiš to lepoto zimske idile. Visoki oblaki se začnejo trgati in skoznje posije luna. Končno vidiš ta sneg v krošnjah dreves, pa čeprav le v šibkem soju mesečine. Pogledaš v nebo, kjer je med oblaki nastala luknja in skoznjo vidiš zvezde. Sprva samo nekaj, potem vedno več. Eno ozvezdje — Veliki voz — in še nekaj sosednjih zvezd. In potem za delček sekunde v dolgi ravni bleščeči črti od vzhoda proti zahodu zvezdni utrinek. Hitro si nekaj zaželiš, da ne bi bilo prepozno.

Ko nadaljuješ s potjo, iščeš pravo besedo. Kako se z eno besedo temu reče? Tej lepoti narave, svežemu snegu, zvezdah na nebu, mrzlemu zimskemu zraku, ki reže v pljuča. Temu občutku neke nedefinirane sreče, zanosa, ki ga čutiš ob pogledu na vso to lepoto, ki te obdaja. Kako se reče tej toploti, ki ti pogreje srce, kljub temu, da je temperatura globoko pod lediščem? Temu občutku, ki te žene naprej, čeprav je cilj tako daleč, nedosegljiiv ali pa sploh ni. Občutki, ki te žene, da vstaneš vsakič, ko te bridki udarci krute usode vržejo na tla, ko ni videti smisla in bi se najraje predal. In potem najdeš to besedo, to eno in edino najlepšo besedo. Upanje.

[4]

Na vrhu je mrzlo in piha mrzel veter. Ne močno, ampak ravno dovolj, da ni prijetno. Zgoden sem, sonce še ni vzšlo. Na vzhodu se nebo že svetli, vendar bo trajalo vsaj še pol ure, raje več, preden se bo prikazalo sonce. Nimam druge izbire, kot da se vsedem in čakam.Sedim na mrazu, na vetru in čakam. Sam z mislimi. Poskušam si ogreti vsaj roke, vendar ne gre. V prstih čutim mravljince, kot da mi bodo vsak trenutek zmrznili. Zaspan sem in utrujen. Malo bi zadremal. Cel dan in celo noč nisem spal. Saj je popolnoma naravno, da si po takem vzponu zaspan, kajne?Po glavi se mi podijo temne misli, črne misli in se mešajo s polsanjami, ko na vsakih nekaj sekund zadremam za trenutek ali dva in se potem takoj spet zbudim. Postaja mi topleje, čeprav je še vedno mraz in še vedno piha. Toplota, ki jo čutim v rokah, nogah, v ušesih me uspava. Sonce bo vsak čas vzšlo.

Nebo postaja črno. Gledam v daljavo proti točki, kjer bi moralo vziti sonce. Tam se ob črno nebo rišejo še bolj črne silhuete dreves in oddaljenih hribov. Nebo, ki se je poprej skoraj popolnoma zjasnilo, zdaj zaprejo črni oblaki in začne naletavati sneg. Veliki črni kosmi padajo iz temnih oblakov in kmalu je tudi po tleh vse črno. Z roko odgrnem novozapadli sneg, da bi videl podlago, vendar je tudi ta črna. Vse je črno.

Oči komaj še odpiram. Postaja vedno topleje in premaguje me spanec. Kakšno minuto ali dve se trudim odpreti oči in ko mi končno uspe, vidim, da je sonce ravnokar vzšlo. Veliko, žareče, črno sonce. Zaprem oči, ne smem, govorim si, da moram ostati buden, ampak ne morem. Spanec je močnejši in sanje dokončno izpodrinejo trezne misli.

Zakaj sem prišel sem? Videti sonce. Videti prvo jutro. Kaj naj zdaj? Vstal bom, pogledal v sonce, naredil nekaj slik in odšel. Spustil se bom v dolino, hodil bom in hodil, dokler ne pridem na izhodišče. Vsedel se bom v avto in se odpeljal domov. Slike bom naložil na računalnik in jih pomanjšal na pravo velikost za objavo. Odprl bom internetni brskalnik in v blog bom napisal nov zapis. Napisal bom, kako sem pričakal novo leto in kako sem potem zjutraj šel v hribe. Dodal bom še nekaj slik, potem bom vse pregledal in popravil napake in potem bom samo še kliknil gumb “Objavi”.

[5]

Oči imam široko odprte, ampak ničesar ne vidim. Vsepovsod je ena sama črna praznina. Kot da lebdim v praznem prostoru, kjer ni niti kančka svetlobe, v katerokoli smer se obrnem. Potem pa nekje v daljavi zagledam majhno, mikroskopsko majhno pikico svetlobe.Sprva je komaj vidna, kot kakšna neskončno oddaljena zvezda, potem pa postaja vedno močnejša. Obračam se proti njej, neizmerno me privlači, hočem proti njej, hitreje in hitreje. Svetloba postaja močnejša in v nekaj minutah je že zaslepljujoča. Ne morem več gledati. Zaprem oči, ampak še vedno je tam in še vedno postaja vse močnejša.Zatiskam si oči, obračam se stran, vendar nič ne pomaga. Svetloba me slepi, kot da bi gledal naravnost v opoldansko julijsko sonce. Zdaj je že tako močna, da boli.

Odprem oči. Svetloba je sonce. Jutranje sonce. Vzšlo je in prineslo svetlobo, ki me slepi. Vstanem. Mraz je, zebe me. Toplote ni več. Sam sem in zebe me. Sonce je prineslo svetlobo in bo sčasoma prineslo tudi toploto. Jutri, pojutrišnjem, dan zatem in potem še vsak dan.

[6]