Sovražim

Sovražim etiopske otroke1. Tiste, ki ji vidiš na vsake toliko na televiziji, kako umirajo od lakote. Pa sudanske. Ti so še hujši. Mali, lačni, bolani, z napihnjenimi trebuhi. Umirajo v tisočih vsak dan v tistih begunskih taboriščih in roji muh se sprehajajo po njihovih umirajočih obrazih in pijejo tekočino iz njihovih oči.

Sudanski otrok, ki ga sovražim.

Vse, absolutno vse, kar se ti zgodi slabega v življenju, je trivialno in nepomembno v primerjavi s sudanskimi otroci. Dejansko človek ne more več o ničemer upravičeno jamrat, ker to izgubi vso težo v primerjavo z njimi.

Recimo tista majhna bela pikica na vrhu jezika, ki se kar naenkrat pojavi od nikoder in boli kot sam satan in ne moreš nič narediti v zvezi z njo in te po tri dni skupaj, če ne še več, tako nervira, da ne moreš ne misliti ne delati ne nič pametnega narediti? Halooo! Sudanski otroci!

Ali ko se pripelješ pred nakupovalni center in so vsa parkirna mesta v sprejemljivi bližini vhoda zasedena in moraš zaradi tega parkirati čisto na drugi strani in se potem z nakupovalnim vozičkom prebijati tja in nazaj v dežju, snegu in mrzlem vetru, ki ti prepiha vse kosti in si potem premočen do kože, da za dva tedna fašeš najmanj angino, če ne celo pljučnico — saj ne vem, kaj je sploh hujše — in se sprašuješ, kaj je sploh tega treba in kdo si je sploh izmislil nakupovalne centre? Res mi je žal, ampak: sudanski otroci!

Ali pa ko se brezupno zaljubiš v neko osebo, ki jo neskončno spoštuješ v vsakem pogledu in bi zanjo šel na konec sveta in nazaj in se utapljal v njenih neskončno globokih očeh in se utapljal v njenih neskončno globokih besedah, in bi poslušal vsak utrip njenega srcá in dihal skupaj z vsakim njenim dihom in se izgubljal v vsakem njenem koraku in ko ona čuti isto, vendar ne do tebe, ampak do nekoga drugega, ki je menda tisočkrat, milijonkrat boljši, bolj zanimiv človek od tebe in potem se počutiš, kot da si padel v globoko temno luknjo, na dnu katere ležiš v luži lastne krvi na hladni vlažni skali in je edina stvar, ki jo vidiš, košček zvezdnatega nočnega neba, ki se medlo svetlika skozi majhno odprtino nepravilne oblike nekje visoko nad tabo med temnimi stenami te tvoje luknje in skozi katero padajo kapljice mrzlega dežja na tvoje čelo? Nak, sudanskim otrokom je huje.

Sovražim jih.

  1. upam, da slučajno roxu ne kradem materiala ali kaj podobnega[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark