Zaprta knjiga

Moški in ženske smo različni. Ženske rade govorijo o vsem (predvsem o sebi), mi pa večinoma raje zadržimo zase, kar se plete v naših mislih. Jaz sem še posebno tak. In zakaj je to tako težko razumet? Da smo pač taki. Zakaj morajo ženske bit užaljene, če jim ne povemo čisto vsega, kar nam pade na pamet?

Mene je večinoma treba vprašat, da kaj povem. Zakaj je tako? Kdo bi vedel. Delno je ta lastnost verjetno prirorejna, delno privzgojena. Malo sem po naravi tak, malo pa sem tak postal s časom. Ker ko desetkrat razliješ svojo dušo, z druge strani pa kot po receptu vedno in vsakič dobiš nezainteresiran “aha, v redu, zanimivo, dajva se raje pogovarjat o moji novi torbici” ali kaj podobnega, se enajstič vprašaš “ali ima sploh smisla kaj reči?” in odgovor je v vsakem primeru nedvoumen “ne”. In si raje tiho in niti pomisliš ne, da bi kaj rekel.

In potem stojiš v šoku z odprtimi usti, ko enkrat naletiš na osebo, ki dejansko iskreno hoče slišat, kako si preživel dan, o čem razmišljaš, kakšni so tvoji načrti, kako se počutiš. Ta oseba pa se čudi, ker si tiho… :roll:

Ampak je lepo, da tudi taki ljudje obstajajo. Ljudje, ki poslušajo. Ki hočejo slišat, kar imaš za povedat. Samo na isti valovni dolžini se moramo najti. :)

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark