Padanje

Kaj se zgodi, če padeš iz aviona, ki leti na višini petih kilometrov in pri sebi slučajno nimaš padala? Dobro, umreš, to vem, ampak tisto dobro minuto, minuto in pol, kolikor traja, preden se ti notranji organi utekočinijo ob neprostovoljnem snidenju z materjo Zemljo, kaj gre takrat skozi človekove misli?

Minuta in pol je precej konkreten kos časa. V minuti in pol se lahko marsikaj zgodi. Plus to, da baje, ko gre za nohte, začnejo možgani delat hitreje in potem se ti zdi, kot da gre vse skupaj v počasnem posnetku. Vsaj tako pravijo. Torej časa za razmišljanje je dovolj.

Uživaš verjetno ne. To bi, če bi dejansko imel padalo. Ampak ko ga nimaš in veš, da boš skoraj zagotovo umrl, kakšne hude uživancije ne more biti. Kaj ti gre torej skozi glavo od tistega trenutka dalje, ko začneš padati in se prvič zaveš, da boš umrl?

Najprej si verjetno šokiran in sploh ne razumeš, kaj se v resnici dogaja. Tam si, nekje gor na petih kilometrih, nisi več v letalu, mrzlo je, piha kot svinja, nad tabo je nebo in sonce, spodaj zemlja. Moral bi imeti padalo, ampak nekako ga nimaš. Precej očitno je vse skupaj v resnici, ampak, kaj točno se je zgodilo, ti pa ni čisto jasno. Vidiš, ampak ne razumeš.

No, potem ti pa slej kot prej kapne, da je to to in da imaš samo še kakšnih devetdeset, pardon, osemdeset sekund življenja pred sabo in nič ne izgleda, da bi se jih dalo kako koristno porabit. Ampak saj niti ne moreš verjet, kako se lahko kaj takega zgodi. “Ni mogoče. Ne more biti res! To morajo biti neke hude sanje. Daj, o Bog, reši me te nočne more! Obljubim, da bom od zdaj naprej dober človek, da bom pridno hodil k maši, pomagal starim mamam čez cesto in bom vse naredil, kot ti rečeš. In nikoli več ne bom parkiral na mestu za invalide.”

Ampak ne pomaga. Kmalu ti postane jasno, da se neizbežno pač mora zgoditi in to zelo kmalu. In se sprašuješ: “Zakaj sem pustil, da se je to zgodilo? Kako sem lahko bil tako neumen? Kaj sem naredil narobe? Kako sem lahko pozabil padalo? Sendvič in sok – kljukica. Ključi od bajte – kljukica. Frišna majica za preoblečt – kljukica. Torba z opremo – kljukica. Padalo – klju….faaaak. Idiot! Pozabil padalo!!! Debil kretenski! Če tole preživim, se bom zanalašč ubil! Jaoooo…”

Zdaj si že tam nekje na tisoč petsto metrih. Do konca imaš še dvajset sekund, pol minute največ. Ko nehaš biti jezen sam nase in na cel svet, ti ne preostane nič drugega, kot ena prava čista nepokvarjena depresija. Ker konec koncev situacija dejansko je precej tragična. Umrl boš, konec je, ničesar ni več. Adijo, svet. Tragično. Depresija.

Ampak nimaš več veliko časa za utapljanje v žalosti. Po hitrem postopku preletiš celotno situacijo in ugotoviš, da res ni več nobene rešitve. Kar je, je in tega ne more več nihče spremenit. Lahko se samo še sprijazniš s skorajšnjim srečanjem z malimi zelenimi (ali komerkoli že) in mirno pričakaš konec. To, in pa upaš, da obstaja posmrtno življenje, da ti mali zeleni oprostijo vse tvoje grehe in da te bodo spustili v nebesa (na 40 devic lahko itak kar pozabiš). Ali pa da boš mogoče padel na velikansko kopico sena in po čudežu preživel. Upanje v glavnem.

Kakorkoli že, v tem trenutku imaš še točno štiri sekunde in nič več ti ni važno.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark