Nejavno nastopanje

No, pa je spet bila pavza par dni. Pa ker sem zadnje čase gor limal v glavnem same blesave stvari (pečenje keksov, izleti, kvazi duhovitost itd.), moram enkrat še kaj malenkost bolj osebnega. Za popestritev, če nič drugega.

vir: www.dreamstime.com

V glavnem, en problem imam. V bistvu jih je tisoč, ampak en prav konkreten me matra zadnje čase. A veste za tisto, ko imajo eni ljudje strah pred javnim nastopanjem? Slišim, da je veliko takih. Ko so v družbi prijateljev, dobrih znancev in tako dalje, so čisto normalni, družabni, sproščeni ljudje. Ko pridejo v novo, neznano družbo, postanejo rahlo nerodni in zadržani, če pa slučajno morajo kaj narediti pred publiko, je pa tako, kot da bi gor postavil en navaden puščavski kaktus.

No, jaz nimam tega. Jaz imam ravno obratno. Dajte me med popolne neznance, ljudi, ki mi nič ne pomenijo, ki jih vidim prvič, zadnjič in nikoli več, in funkcioniram normalno. Če je zraven kakšen poznan obraz, sproščenosti že ni več. Če pa sem s prijatelji, ljudmi, ki jih vidim vsak dan in ljudmi, ki mi nekaj pomenijo, pa zmrznem popolnoma.

Takrat je, kot da bi stal na odru pred polno dvorano. Stojiš tam za mikrofonom, luči se ti bleščijo v oči, da nič ne vidiš, vroče je, švicaš kot na Tour de Franceu, niti premaknit se ne moreš. Hočeš odpret usta, ampak se ne spomniš, kaj za vraga si sploh hotel povedat. Jezik se ti zapleta in na koncu pride ven neko popolnoma nerazumljivo žlobudranje. Publika se pa spogleduje in se sprašuje, “kje so pa zdaj tega našli”. Na koncu se lahko samo čim bolj potiho odplaziš izpod luči, medtem ko ti par najbolj sočutnih oseb v občinstvu nameni diskreten aplavz iz usmiljenja.

In tako se jaz počutim večino časa.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark