Spet v hribih
Očitno je res tisto, ko pravijo, da moraš trpet, če hočeš, da ratajo dobre fotke. Ker jaz sem se imel včeraj strašno fino, slike so pa bolj boge prišle. Ampak gremo po vrsti.
Avto sem pustil čisto spodaj pri železniški postaji in krenil peš po asfaltirani cesti proti vrhu. Poti do tja je milijon in razmišljal sem, katero bi izbral, ampak sem se na koncu odločil kar za cesto. Tako se vsaj izgubiti ne moreš.
Spodaj ni bilo nič kaj lepo. Vlažno, hladno in megleno. Evo slikice. Dimnik se dviga v oblake:
Cesta gre strmo gor, malo naokrog in v meglo:
Klanca je na kilometre, ampak slej kot prej prideš ven iz megle:
Malo pod vrhom skrene bližnjica skozi gozd:
Da ne bodo samo pokrajine in lepi razgledi, evo še en detajl iz jesenskega gozda. I feel very Canadian today.
Evo, tako pa zgleda na vrhu. Skoraj jasno nebo in ena čudna cerkvica z dvema turnoma. Pa nekam zapigana mi deluje. Ali to ali sem pa jaz slabo fotografiral. Verjetno bo tisto prvo bolj držalo.
Še en malo bolj moderen objekt je gor:
Razgled proti vzhodu. Nič se ne vidi razen megle. Ki je pa tudi lepa.
Proti severu se več vidi. Celo alpe tam nekje v ozadju.
V planinskem domu sem se okrepčal in se na terasi kakšne pol ure martinčkal na toplem soncu. Spoznal sem enega izkušenega planinca, Janeza po imenu, ki mi je naštel vse slovenske vrhove, na katere moram it, pa še nekaj avstrijskih in italijanskih za povrh. Večino sem itak pozabil, ampak definitivno grem enkrat v taprave hribe, pa če me takoj potem pobere.
V glavnem, potem sva z Janezom krenila nazaj v dolino. Pokazal mi je drugo pot, neskončno lepšo kot je tista po cesti. Po Čebulovi dolini, mislim da se reče, ali nekaj takega.
Tam je lepa narava.
Pa vedno dobrovoljni domačini.
In lepa narava.
In to je to. Dobre tri ure gor, dve dol, skupaj lep šesturen sprehod. Kaj češ lepšega.
Ampak to še ni vse! Potem sem spoznal še eno jako simpatično blogerko. Sicer sem kar malo razočaran, ker sem pričakoval kakšno petdeset do šestdesetletno gospo, ki mi bo pokazala, kako se naredi potica ali najmanj štrudl, prišla je pa ena luštna mlada gospodična, ki po moje nima pojma niti o štrudlu, še manj pa o potici. Da kremšnit niti ne omenjam. V glavnem, upam, da nisem napačno odreagiral in da moje razočaranje ni bilo preveč očitno.
Pa še kdaj.
0%
Zapisal-a buba švabe v Nedelja, 28. oktober 2007 pod fotografija, dogodki
, potica je moja najljubsa sladica- za katero em em 
mislim, da nisem se dost stara da bi znala naredit reees dobro (beri: ker najboljse potice naredijo stare mame 
Tako 
)
tadruga slika mi je fenomenalna..
kj si to bil?
Komentar avtor Jazzy — 28.10.2007 @ 16:00