Spet v hribih

Očitno je res tisto, ko pravijo, da moraš trpet, če hočeš, da ratajo dobre fotke. Ker jaz sem se imel včeraj strašno fino, slike so pa bolj boge prišle. Ampak gremo po vrsti.

Avto sem pustil čisto spodaj pri železniški postaji in krenil peš po asfaltirani cesti proti vrhu. Poti do tja je milijon in razmišljal sem, katero bi izbral, ampak sem se na koncu odločil kar za cesto. Tako se vsaj izgubiti ne moreš.

Spodaj ni bilo nič kaj lepo. Vlažno, hladno in megleno. Evo slikice. Dimnik se dviga v oblake:

dimnik

Cesta gre strmo gor, malo naokrog in v meglo:

cesta

Klanca je na kilometre, ampak slej kot prej prideš ven iz megle:

megla

Malo pod vrhom skrene bližnjica skozi gozd:

bližnjica

Da ne bodo samo pokrajine in lepi razgledi, evo še en detajl iz jesenskega gozda. I feel very Canadian today.

O, Canada

Evo, tako pa zgleda na vrhu. Skoraj jasno nebo in ena čudna cerkvica z dvema turnoma. Pa nekam zapigana mi deluje. Ali to ali sem pa jaz slabo fotografiral. Verjetno bo tisto prvo bolj držalo.

cerkvica

Še en malo bolj moderen objekt je gor:

oddajnik

Razgled proti vzhodu. Nič se ne vidi razen megle. Ki je pa tudi lepa.

spet megla

Proti severu se več vidi. Celo alpe tam nekje v ozadju.

razgled

V planinskem domu sem se okrepčal in se na terasi kakšne pol ure martinčkal na toplem soncu. Spoznal sem enega izkušenega planinca, Janeza po imenu, ki mi je naštel vse slovenske vrhove, na katere moram it, pa še nekaj avstrijskih in italijanskih za povrh. Večino sem itak pozabil, ampak definitivno grem enkrat v taprave hribe, pa če me takoj potem pobere.

V glavnem, potem sva z Janezom krenila nazaj v dolino. Pokazal mi je drugo pot, neskončno lepšo kot je tista po cesti. Po Čebulovi dolini, mislim da se reče, ali nekaj takega.

Janez

Tam je lepa narava.

jesen

Pa vedno dobrovoljni domačini.

domačin

In lepa narava.

jesen 2

In to je to. Dobre tri ure gor, dve dol, skupaj lep šesturen sprehod. Kaj češ lepšega.

Ampak to še ni vse! Potem sem spoznal še eno jako simpatično blogerko. Sicer sem kar malo razočaran, ker sem pričakoval kakšno petdeset do šestdesetletno gospo, ki mi bo pokazala, kako se naredi potica ali najmanj štrudl, prišla je pa ena luštna mlada gospodična, ki po moje nima pojma niti o štrudlu, še manj pa o potici. Da kremšnit niti ne omenjam. V glavnem, upam, da nisem napačno odreagiral in da moje razočaranje ni bilo preveč očitno.

Pa še kdaj.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark