Janeževi upognjenci

Saga se nadaljuje. Pa ne samo to, celo nove razsežnosti dobiva. Ne samo, da sem vajenec dr. Onyxa, po novem sem tudi sosedov tekmec in zagrizen nasprotnik. Ne bi rad izgubljal besed na uvodu, zato je najbolje, da kar preidem k stvari.

Torej lekcija številka dve – janeževi upognjenci. Strašno enostaven recept, ampak ima par pasti. Gremo po vrsti, najprej navodilo direkt s kulinarike.net (ok, tole bom bolj iz glave napisa, ker se mi ne da še enkrat iskat):

5 jajc
250g cukra
130g moke
janež

Jajca in cukr zmešamo, da rata penasto, dodamo moko, z žlico zlivamo na peki papir v velikosti in obliki piškota, posujemo z janežom in pečemo 5 minut v pečici. Pečene zložimo v kozarce za par minut, da se upognejo.

Sliši se precej enostavno. Pa da vidimo, če res. Torej potrebujemo naslednje stvari:

Janeževi upognjenci: sestavine

Čisti minimalizem.

Fino je, če jajca ločiš na beljake in rumenjake. Easier said than done! S čim futrajo te boge kure, da nesejo jajca s tako debelimi lupinami, meni ni jasno. Udariš, pa nič. Udariš malo bolj, pa še vedno nič. Še malo bolj, pa se ti zdrobi v roki. Potem pa ločuj beljak od rumenjaka, če lahko. Ko sem bil jaz v vaših letih, smo imeli normalna jajca, ki so se lepo dala razbit, ne pa to sranje iz masovne reje. Kakorkoli že, na koncu mi je le uspelo dobit ven pet beljakov (in samo par kapljic rumenjaka):

Janeževi upognjenci: beljaki

Pa posebej še rumenjaki:

Janeževi upognjenci: rumenjaki

Cukra je treba odmerit četrt kile. Plus minus:

Janeževi upognjenci: cukr

Potem pa pride najtežji del. Beljake in cukr je treba zmiksat, da pride ena taka fina pena, sneg. Vam povem skrivnost? Brez mehanizacije se to ne da! Mlatil sem kot zmešan, pa nič. No ja, fora je v bivstvu samo v tem, da se ves cukr stopi pa nič drugega, kar mi je dejansko ratalo po kakih petnajstih minutah. Imam pa zato vsaj desno roko še bolj natrenirano, kot sem jo imel prej, če je to sploh mogoče.

Janeževi upognjenci: sneg, kao

Potem v to zadevo pridejo še rumenjaki (cukr se menda lažje stopi samo v beljakih, zato je ločeno):

Janeževi upognjenci: sneg + rumenjaki

Potem pa še moka in sicer približno pol toliko kot cukra. In na koncu zgleda nekako takole:

Janeževi upognjenci: masa

Zelo tekoče. Skoraj preveč, se mi je zdelo. Ampak recept je recept, kdo sem zdaj jaz, da bi ugovarjal?

Najpomembnejša sestavina je seveda janež. Po mojem skromnem mnenju daleč najboljša začimba sploh:

Janeževi upognjenci: janež

No, in potem gremo delat kekse. V principu je enostavno. Pečico ogreješ na kakih 180-200˚ in na pleh flikneš kos peki papirja. Potem z žlico narediš gor par kupčkov, ki se potem razlezejo v nekakšno ovalno obliko. Problem je v tem, da pod a, je masa absolutno preveč tekoča in se absolutno preveč razleze in pod b, vse nekam kaplja in curlja z žlice dol in potem rata ena sama svinjarija.

Prva runda je bila popolnoma zanič in je nisem niti poslikal. Za drugo rundo sem v maso dal še dve žlici moke, ampak bistveno ni pomagalo. Masa se razleze in se posamezni keksi sprimejo skupaj (po šest naeknkrat sem jih pekel).

Janeževi upognjenci: v pečici

Ni šans. Evo, o tem govorim:

Janeževi upognjenci: slaba runda

In potem se mi je posvetilo! Tisti, ki je pisal recept, je idiot! Seveda! Kako nisem na to prej pomislil? V glavnem, moke je treba dati bistveno več kot pa tistih 130g na 5 jajc in 250g cukra. Po moje vsaj tam nekje okoli 200g. Torej sem vsul noter vso moko, ki je še bila pri hiši in voilá, skoraj profesionalen izdelek:

Janeževi upognjenci: uspeh

Vsaka naslednja runda je bila boljša in keksi lepše ovalne oblike. Zadnjih par rund je bilo naravnost brilijantnih. Čeprav slikic pa nisem delal.

Ampak to še ni konec. Upognjenci se tako imenujejo, ker so upognjeni. In kako upognjence upogniti? Nič lažjega. Ko so pečeni, jih spraskaš dol s peki papirja (mimogrede, sodeč po komentarjih na kulinariki, imajo ljudje s tem probleme, ker se jim prilima na pekač, jaz pa tega nisem opazil) in vstaviš v kozarce (najboljše je uporabiti take, ki jih ni škoda, če se slučajno razbijejo):

Janeževi upognjenci: v kozarcih

Po parih minutah, ko se malenkost ohladijo in strdijo, jih pa pobereš ven. Tukaj je hitrost pomembna, ker če jih pustiš predolgo, se res prilepijo. V glavnem sledi še ena malo bolj umetniška kompozicija. V ozadju je moje okno, za njim pa Gorjanci. Na sredini pa miza, za katero še zdaj ne vem, kaj je na njej tako posebnega.

Janeževi upognjenci: kozarec, okno in miza

Končni rezultat je pa tole. Gora najboljših janeževih upognjencev, kar jih je svet kdaj videl:

Janeževi upognjenci: gora keksov

Njam. Res so (bili) dobri. :P

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v hrana. 73 komentarjev »