O tem, kako sem se prehladil

No in se zbudim v nedeljo zjutraj, pa je ena sama velika tuga. Živ dolgcajt. Pogledam ven, pa ne zgleda nič kaj obetavno. Megla in dež. Ampak doma itak nimam kaj delat. Volit grem lahko, ampak to je pol minute posla, tako da se je treba nekaj bolj konkretnega spomnit. Nič, grem v hribe, pa naj se vremenarji vsi po vrsti sladko jebejo s svojim dežjem in snegom in vetrom, če jim tako paše.

Odpravim se nekam v smeri proti Bohorju. Do tam, kjer sem zadnjič, ko sem s kolesom gor lazil, našel tisto tablo z zemljevidom in slapovi, sem se peljal z avtom, dalje pa peš. Evo, kako to zgleda tam:

cesta

Saj je lepo, jesenske barve in vse, ampak tam naprej ni ničesar razen megle. Pa še malo močnejši dež začenja grozit. Ne vem, kako se bo to končalo.

No, potem pa cesta zavije v levo, pot na Bohor pa gre desno v hrib po strugi enega malega potočka. Na spodnji sliki se v bistvu bolj malo vidi, ampak lahko jaz povem, da se gre tam, kjer je tisto kamenje nametano med zelenjem.

proti slapu

Tako pa to bolj od blizu zgleda:

skale

Ne, te skale niso levo ali desno od poti. To JE pot. Tako je, oni pričakujejo, da boš skakal s skale na skalo kot kakšen kozorog ali najmanj gams (čeprav tukaj ni gamsov ali kozorogov, to imajo samo v tapravih hribih), pa še par klinov je, pa zajla tudi. Mimogrede, tu nekje je bila meja sneženja. Najprej smo imeli malo mešano, nekaj dežja, nekaj snega, kasneje je pa samo še snežilo. Toliko o jeseni.

Če ti ne spodrsne na kaki posebej spolzki skali in si ne zlomiš obeh nog in v agoniji umreš počasne boleče smrti, potem prideš do naslednjega čuda narave:

slap prvič

Slapu se reče Ubijavnik, levo in desno od njega pa so previsne stene, v katerih se izživljajo lokalni alpinistični entuzijasti. Vsaj po montirani plezalni opremi sodeč. Sumim tudi, da vem, kako je slap dobil svoje ime.

Tako pa zadeva zgleda en face. Fotka je bolj slaba, ker je pač težko iz roke slikat pri tako dolgem času osvetlitve. Kaj vse bi dal za en stativ. Kraljestvo za stativ!

slap drugič

Pa če se mi sneg ne bi nabiral na leči, tudi ne bi imel nič proti. Hvalabogu fotoaparatu vlaga očitno ne škodi preveč. Oziroma sploh.

V glavnem, desno od slapa so v steni zajla in klini in nekakšne stopnice. Strmo za popizdit. Pridet gor je umetnost in jaz sem očitno umetnik.

Zgoraj se sneg že prijemlje podlage. O centimetrih se še ne da govoriti, ampak na plevelu se ga je že nekaj nabralo:

sneg

Potem se mi zdi, da sem se malenkost izgubil. Ker označeno je bolj slabo, jaz pa tudi nisem neki strašen majster za orientacijo. Sicer je tam na skalah ena puščica narisana, ko zraven piše “koča” in “bolnica” (partizanska menda), ampak sem očitno nekje napačno skrenil. Ali pa bi moral skrenit, pa nisem. Pa pač potem lutam malo po hosti. Nekam bom že prišel, mudilo se mi pa tudi ravno ni, glede na to, da so bila volišča odprta do sedmih.

drevesa

Evo še en zanimiv posnetek. Če dobro, ampak mislim res dobro premislim, se bom sigurno spomnil kaj poetično lepega za napisat zraven. Ampak za boga miloga mi nič pametnega ne pade na pamet. Jebat ga, zaradi tega, ker nisem pesnik, se že ne bom sekiral.

goba

Kam zdaj? Tabla pravi, da se gre za bolnico dol po cesti. Jaz pa hočem gor na vrh, se pravi, da moram verjetno v drugo smer. Ampak po kateri poti? Vsaj tri so, če ne štiri. Malo naprej so markacije in smerokaz. Puščica v levo pravi “Lisca”. Wadafak!?! Lisca?!? Kam sem zdaj jaz to prišel? Hotel sem na Bohor, zdaj me pa usmerjajo proti Lisci?

gozd

Nič, grem v nasprotni smeri od Lisce. V snegu so sveži odtisi čevljev. Nekdo je bil tu pred kratkim, ker je snežilo kar močno, odtisi pa še niso bili zamedeni. Pa pač grem za njimi, zgrešit itak nimam kaj. Jok! Sledi kar naenkrat zmanjka (po moje so tipa ugrabili vanzemaljci ali kaj podobnega), jaz pa nimam pojma, kje sem. In kaj naj zdaj? Grem malo naprej, pa malo nazaj, pa sem in tja in na koncu ugotovim, da sem se res izgubil.

No, čez nekaj časa pa končno vidim spet nekakšne markacije in na enem drevesu namalano veliko črko J. Kaj hudiča naj bi J pomenilo? Nimam pojma. Če bi vsaj pisalo J+L, potem bi vedel, da ima Jožek rad Lojziko, tako pa sem v temi. Pa grem še malo naprej in tam je spet na enem drevesu markacija in zraven piše “Javornik”. Fak, do Javornika sem prišel! To je najvišji vrh Bohorja, jaz pa sem mislil iti na sosednjega, to je tistega, na katerem je koča.

Kaj čem drugega, zagrizem še v zadnjo strmino (ki je absolutno nagravžna) in pridem na vrh. 1023 metrov nadmorske višine in tale fantastičen razgled:

vrh

Ena sama jebena megla. Nič se ne vidi! A smo se za to boril? Da bomo mokri, da nas bo zeblo in da bomo gledali meglo? Ah ja, bo že. Vsaj to, da sem na vrhu bil, lahko rečem…

Po poti nazaj se ni zgodilo nič pretresljivega, razen to, da me je še bolj napral dež in do avta sem bil že krepko moker. Danes pa me vse boli in zdi se mi, da imam malenkost vročine. Toliko o tem, da se me nič ne prime… :roll:

Ampak imeli smo se lepo.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark