O tem, kako je padal sneg

Prebudim se v megleno jesensko jutro, zunaj prši oktobrski pršič in ti si daleč stran. Ne zdržim več minute na tem mestu. Moram stran. Nekam. Kamorkoli. Cesta kliče. Jesen kliče.

cesta

Pred mano neutrjena pot. Tod ne hodi veliko pohodnikov. Danes sem sam.

proti slapu

Dežne kaplje padajo na moja ramena, ko plezam po skalah, ki jih je čas utrgal od stene in pometal v dolino. Dežuje vedno močneje.

skale

Ko dež preide v sneg, vem, da sem na pravi poti. Navzgor. Pred mano samo voda, stena in jekleni klini.

slap prvič

Ali je gora lepa tudi če ni nikogar razen mene, da bi jo občudoval?

slap drugič

Snežinke so vse večje in vse več jih je. Zima je prehito pregnala jesen.

sneg

Drevesa, mogočna in ponosna, nemo spremljajo moje korake. Veliko samotnih popotnikov so že videla. Zame se ne zmenijo.

drevesa

Postanem za trenutek. Sneg se že prijemlje. Z ramen otresem vse, kar se je nabralo po poti.

goba

Gozd je temen in meglen, pot neznana. Ampak smer je prava in cilj blizu.

gozd

Prišel sem. Tu sem. Ti pa si daleč tam za tistimi hribi. Ne vidim jih, ker megla zastira pogled in sneg mi pada na oči, ampak vem, da si tam nekje.

vrh

Po poti nazaj nisem o ničemer več razmišljal.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark