brezveze sploh krneki

Fotografija

Na dva načina gre lahko človek skozi življenje. Lahko živi razmeroma lagodno dolgočasno življenje, dela to, kar mu rečejo in se za nič pretirano ne zanima. Lahko pa živi za nekaj, kar dela z vso svojo dušo in telesom, nekaj čemur posveča vse svoje misli, delo in energijo. To je lahko karkoli. Delo, takšno ali drugačno, katerakoli veja umetnosti ali filozofije, lahko so to gore in narava, potovanja, šport, karkoli. Večina ljudi spada v prvo kategorijo. Šele ko najde svoje poslanstvo v nečem, za kar diha in živi s strastjo, postane človek res človek.

Jaz in ti in vsi mi, ki poleti na morju, na rojstno dnevnih zabavah in včasih tudi kar tako škljocamo z našimi trotlziher fotoaparati, se gremo nedeljsko fotografijo. Ampak to ni prava fotografija. Prava fotografija je strast. Prava fotografija je umetnost. In jaz, nedeljski fotograf, imam to čast, da poznam osebo, ki ji fotografija pomeni življenje. In ta oseba mi je razkrila delček, ampak res samo delček tega, kaj ta strast pomeni.

Nikoli prej se nisem srečal s tazaresno fotografijo. Fotografskega ateljeja z vso pripadajočo opremo niti od blizu še nisem videl. Vsak začetek je težak, ampak nekje je treba začeti. Prva lekcija je bila portret. Da zadeva zame ne bi bila prezahtevna, sva uporabila najbolj enostavno postavitev, kar jih je. Črno ozadje in ena luč brez kakršnihkoli dodatnih pripomočkov.

Vseeno sem bil popolnoma izgubljen. Nisem imel pojma, kje sem, kdaj sem se rodil in s katerega planeta prihajam. Vse skupaj je bilo eno samo brcanje v temo. Dobesedno. Poskušal sem to in ono in potem spet nekaj drugega, vse brez pravega cilja in razumevanja. Rezultati so bili ustrezno porazni.

Ampak počasi in z izdatno pomočjo fotografskega mojstra so se stvari začele premikati v pravo smer in nastali so na tem mestu objavljeni portreti.

Nisem fotograf, rad pa bi to postal. Nekoč.

Zapisal-a buba švabe v Četrtek, 11. oktober 2007 pod težke debate, fotografija, bluzenje