Spet v hribih

Očitno je res tisto, ko pravijo, da moraš trpet, če hočeš, da ratajo dobre fotke. Ker jaz sem se imel včeraj strašno fino, slike so pa bolj boge prišle. Ampak gremo po vrsti.

Avto sem pustil čisto spodaj pri železniški postaji in krenil peš po asfaltirani cesti proti vrhu. Poti do tja je milijon in razmišljal sem, katero bi izbral, ampak sem se na koncu odločil kar za cesto. Tako se vsaj izgubiti ne moreš.

Spodaj ni bilo nič kaj lepo. Vlažno, hladno in megleno. Evo slikice. Dimnik se dviga v oblake:

dimnik

Cesta gre strmo gor, malo naokrog in v meglo:

cesta

Klanca je na kilometre, ampak slej kot prej prideš ven iz megle:

megla

Malo pod vrhom skrene bližnjica skozi gozd:

bližnjica

Da ne bodo samo pokrajine in lepi razgledi, evo še en detajl iz jesenskega gozda. I feel very Canadian today.

O, Canada

Evo, tako pa zgleda na vrhu. Skoraj jasno nebo in ena čudna cerkvica z dvema turnoma. Pa nekam zapigana mi deluje. Ali to ali sem pa jaz slabo fotografiral. Verjetno bo tisto prvo bolj držalo.

cerkvica

Še en malo bolj moderen objekt je gor:

oddajnik

Razgled proti vzhodu. Nič se ne vidi razen megle. Ki je pa tudi lepa.

spet megla

Proti severu se več vidi. Celo alpe tam nekje v ozadju.

razgled

V planinskem domu sem se okrepčal in se na terasi kakšne pol ure martinčkal na toplem soncu. Spoznal sem enega izkušenega planinca, Janeza po imenu, ki mi je naštel vse slovenske vrhove, na katere moram it, pa še nekaj avstrijskih in italijanskih za povrh. Večino sem itak pozabil, ampak definitivno grem enkrat v taprave hribe, pa če me takoj potem pobere.

V glavnem, potem sva z Janezom krenila nazaj v dolino. Pokazal mi je drugo pot, neskončno lepšo kot je tista po cesti. Po Čebulovi dolini, mislim da se reče, ali nekaj takega.

Janez

Tam je lepa narava.

jesen

Pa vedno dobrovoljni domačini.

domačin

In lepa narava.

jesen 2

In to je to. Dobre tri ure gor, dve dol, skupaj lep šesturen sprehod. Kaj češ lepšega.

Ampak to še ni vse! Potem sem spoznal še eno jako simpatično blogerko. Sicer sem kar malo razočaran, ker sem pričakoval kakšno petdeset do šestdesetletno gospo, ki mi bo pokazala, kako se naredi potica ali najmanj štrudl, prišla je pa ena luštna mlada gospodična, ki po moje nima pojma niti o štrudlu, še manj pa o potici. Da kremšnit niti ne omenjam. V glavnem, upam, da nisem napačno odreagiral in da moje razočaranje ni bilo preveč očitno.

Pa še kdaj.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Gretje je crknilo

Zdaj že drugi dan ne dela. Resno se je shladilo. Prste imam tak mrzle, da tole komaj še tipkam. Cirkulacija se mi je zmanjšala na minimum in počasi že preklapljam v stanje zimske hibernacije. Če bo šlo tako naprej, bom postavil bivak v kotu pisarne in se delal, da sem Humar. In mi naj bi bili resna firma. :roll:

Napišem kaj več, ko bo spet toplo…

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Janeževi upognjenci

Saga se nadaljuje. Pa ne samo to, celo nove razsežnosti dobiva. Ne samo, da sem vajenec dr. Onyxa, po novem sem tudi sosedov tekmec in zagrizen nasprotnik. Ne bi rad izgubljal besed na uvodu, zato je najbolje, da kar preidem k stvari.

Torej lekcija številka dve – janeževi upognjenci. Strašno enostaven recept, ampak ima par pasti. Gremo po vrsti, najprej navodilo direkt s kulinarike.net (ok, tole bom bolj iz glave napisa, ker se mi ne da še enkrat iskat):

5 jajc
250g cukra
130g moke
janež

Jajca in cukr zmešamo, da rata penasto, dodamo moko, z žlico zlivamo na peki papir v velikosti in obliki piškota, posujemo z janežom in pečemo 5 minut v pečici. Pečene zložimo v kozarce za par minut, da se upognejo.

Sliši se precej enostavno. Pa da vidimo, če res. Torej potrebujemo naslednje stvari:

Janeževi upognjenci: sestavine

Čisti minimalizem.

Fino je, če jajca ločiš na beljake in rumenjake. Easier said than done! S čim futrajo te boge kure, da nesejo jajca s tako debelimi lupinami, meni ni jasno. Udariš, pa nič. Udariš malo bolj, pa še vedno nič. Še malo bolj, pa se ti zdrobi v roki. Potem pa ločuj beljak od rumenjaka, če lahko. Ko sem bil jaz v vaših letih, smo imeli normalna jajca, ki so se lepo dala razbit, ne pa to sranje iz masovne reje. Kakorkoli že, na koncu mi je le uspelo dobit ven pet beljakov (in samo par kapljic rumenjaka):

Janeževi upognjenci: beljaki

Pa posebej še rumenjaki:

Janeževi upognjenci: rumenjaki

Cukra je treba odmerit četrt kile. Plus minus:

Janeževi upognjenci: cukr

Potem pa pride najtežji del. Beljake in cukr je treba zmiksat, da pride ena taka fina pena, sneg. Vam povem skrivnost? Brez mehanizacije se to ne da! Mlatil sem kot zmešan, pa nič. No ja, fora je v bivstvu samo v tem, da se ves cukr stopi pa nič drugega, kar mi je dejansko ratalo po kakih petnajstih minutah. Imam pa zato vsaj desno roko še bolj natrenirano, kot sem jo imel prej, če je to sploh mogoče.

Janeževi upognjenci: sneg, kao

Potem v to zadevo pridejo še rumenjaki (cukr se menda lažje stopi samo v beljakih, zato je ločeno):

Janeževi upognjenci: sneg + rumenjaki

Potem pa še moka in sicer približno pol toliko kot cukra. In na koncu zgleda nekako takole:

Janeževi upognjenci: masa

Zelo tekoče. Skoraj preveč, se mi je zdelo. Ampak recept je recept, kdo sem zdaj jaz, da bi ugovarjal?

Najpomembnejša sestavina je seveda janež. Po mojem skromnem mnenju daleč najboljša začimba sploh:

Janeževi upognjenci: janež

No, in potem gremo delat kekse. V principu je enostavno. Pečico ogreješ na kakih 180-200˚ in na pleh flikneš kos peki papirja. Potem z žlico narediš gor par kupčkov, ki se potem razlezejo v nekakšno ovalno obliko. Problem je v tem, da pod a, je masa absolutno preveč tekoča in se absolutno preveč razleze in pod b, vse nekam kaplja in curlja z žlice dol in potem rata ena sama svinjarija.

Prva runda je bila popolnoma zanič in je nisem niti poslikal. Za drugo rundo sem v maso dal še dve žlici moke, ampak bistveno ni pomagalo. Masa se razleze in se posamezni keksi sprimejo skupaj (po šest naeknkrat sem jih pekel).

Janeževi upognjenci: v pečici

Ni šans. Evo, o tem govorim:

Janeževi upognjenci: slaba runda

In potem se mi je posvetilo! Tisti, ki je pisal recept, je idiot! Seveda! Kako nisem na to prej pomislil? V glavnem, moke je treba dati bistveno več kot pa tistih 130g na 5 jajc in 250g cukra. Po moje vsaj tam nekje okoli 200g. Torej sem vsul noter vso moko, ki je še bila pri hiši in voilá, skoraj profesionalen izdelek:

Janeževi upognjenci: uspeh

Vsaka naslednja runda je bila boljša in keksi lepše ovalne oblike. Zadnjih par rund je bilo naravnost brilijantnih. Čeprav slikic pa nisem delal.

Ampak to še ni konec. Upognjenci se tako imenujejo, ker so upognjeni. In kako upognjence upogniti? Nič lažjega. Ko so pečeni, jih spraskaš dol s peki papirja (mimogrede, sodeč po komentarjih na kulinariki, imajo ljudje s tem probleme, ker se jim prilima na pekač, jaz pa tega nisem opazil) in vstaviš v kozarce (najboljše je uporabiti take, ki jih ni škoda, če se slučajno razbijejo):

Janeževi upognjenci: v kozarcih

Po parih minutah, ko se malenkost ohladijo in strdijo, jih pa pobereš ven. Tukaj je hitrost pomembna, ker če jih pustiš predolgo, se res prilepijo. V glavnem sledi še ena malo bolj umetniška kompozicija. V ozadju je moje okno, za njim pa Gorjanci. Na sredini pa miza, za katero še zdaj ne vem, kaj je na njej tako posebnega.

Janeževi upognjenci: kozarec, okno in miza

Končni rezultat je pa tole. Gora najboljših janeževih upognjencev, kar jih je svet kdaj videl:

Janeževi upognjenci: gora keksov

Njam. Res so (bili) dobri. :P

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v hrana. 73 komentarjev »

O tem, kako sem se prehladil

No in se zbudim v nedeljo zjutraj, pa je ena sama velika tuga. Živ dolgcajt. Pogledam ven, pa ne zgleda nič kaj obetavno. Megla in dež. Ampak doma itak nimam kaj delat. Volit grem lahko, ampak to je pol minute posla, tako da se je treba nekaj bolj konkretnega spomnit. Nič, grem v hribe, pa naj se vremenarji vsi po vrsti sladko jebejo s svojim dežjem in snegom in vetrom, če jim tako paše.

Odpravim se nekam v smeri proti Bohorju. Do tam, kjer sem zadnjič, ko sem s kolesom gor lazil, našel tisto tablo z zemljevidom in slapovi, sem se peljal z avtom, dalje pa peš. Evo, kako to zgleda tam:

cesta

Saj je lepo, jesenske barve in vse, ampak tam naprej ni ničesar razen megle. Pa še malo močnejši dež začenja grozit. Ne vem, kako se bo to končalo.

No, potem pa cesta zavije v levo, pot na Bohor pa gre desno v hrib po strugi enega malega potočka. Na spodnji sliki se v bistvu bolj malo vidi, ampak lahko jaz povem, da se gre tam, kjer je tisto kamenje nametano med zelenjem.

proti slapu

Tako pa to bolj od blizu zgleda:

skale

Ne, te skale niso levo ali desno od poti. To JE pot. Tako je, oni pričakujejo, da boš skakal s skale na skalo kot kakšen kozorog ali najmanj gams (čeprav tukaj ni gamsov ali kozorogov, to imajo samo v tapravih hribih), pa še par klinov je, pa zajla tudi. Mimogrede, tu nekje je bila meja sneženja. Najprej smo imeli malo mešano, nekaj dežja, nekaj snega, kasneje je pa samo še snežilo. Toliko o jeseni.

Če ti ne spodrsne na kaki posebej spolzki skali in si ne zlomiš obeh nog in v agoniji umreš počasne boleče smrti, potem prideš do naslednjega čuda narave:

slap prvič

Slapu se reče Ubijavnik, levo in desno od njega pa so previsne stene, v katerih se izživljajo lokalni alpinistični entuzijasti. Vsaj po montirani plezalni opremi sodeč. Sumim tudi, da vem, kako je slap dobil svoje ime.

Tako pa zadeva zgleda en face. Fotka je bolj slaba, ker je pač težko iz roke slikat pri tako dolgem času osvetlitve. Kaj vse bi dal za en stativ. Kraljestvo za stativ!

slap drugič

Pa če se mi sneg ne bi nabiral na leči, tudi ne bi imel nič proti. Hvalabogu fotoaparatu vlaga očitno ne škodi preveč. Oziroma sploh.

V glavnem, desno od slapa so v steni zajla in klini in nekakšne stopnice. Strmo za popizdit. Pridet gor je umetnost in jaz sem očitno umetnik.

Zgoraj se sneg že prijemlje podlage. O centimetrih se še ne da govoriti, ampak na plevelu se ga je že nekaj nabralo:

sneg

Potem se mi zdi, da sem se malenkost izgubil. Ker označeno je bolj slabo, jaz pa tudi nisem neki strašen majster za orientacijo. Sicer je tam na skalah ena puščica narisana, ko zraven piše “koča” in “bolnica” (partizanska menda), ampak sem očitno nekje napačno skrenil. Ali pa bi moral skrenit, pa nisem. Pa pač potem lutam malo po hosti. Nekam bom že prišel, mudilo se mi pa tudi ravno ni, glede na to, da so bila volišča odprta do sedmih.

drevesa

Evo še en zanimiv posnetek. Če dobro, ampak mislim res dobro premislim, se bom sigurno spomnil kaj poetično lepega za napisat zraven. Ampak za boga miloga mi nič pametnega ne pade na pamet. Jebat ga, zaradi tega, ker nisem pesnik, se že ne bom sekiral.

goba

Kam zdaj? Tabla pravi, da se gre za bolnico dol po cesti. Jaz pa hočem gor na vrh, se pravi, da moram verjetno v drugo smer. Ampak po kateri poti? Vsaj tri so, če ne štiri. Malo naprej so markacije in smerokaz. Puščica v levo pravi “Lisca”. Wadafak!?! Lisca?!? Kam sem zdaj jaz to prišel? Hotel sem na Bohor, zdaj me pa usmerjajo proti Lisci?

gozd

Nič, grem v nasprotni smeri od Lisce. V snegu so sveži odtisi čevljev. Nekdo je bil tu pred kratkim, ker je snežilo kar močno, odtisi pa še niso bili zamedeni. Pa pač grem za njimi, zgrešit itak nimam kaj. Jok! Sledi kar naenkrat zmanjka (po moje so tipa ugrabili vanzemaljci ali kaj podobnega), jaz pa nimam pojma, kje sem. In kaj naj zdaj? Grem malo naprej, pa malo nazaj, pa sem in tja in na koncu ugotovim, da sem se res izgubil.

No, čez nekaj časa pa končno vidim spet nekakšne markacije in na enem drevesu namalano veliko črko J. Kaj hudiča naj bi J pomenilo? Nimam pojma. Če bi vsaj pisalo J+L, potem bi vedel, da ima Jožek rad Lojziko, tako pa sem v temi. Pa grem še malo naprej in tam je spet na enem drevesu markacija in zraven piše “Javornik”. Fak, do Javornika sem prišel! To je najvišji vrh Bohorja, jaz pa sem mislil iti na sosednjega, to je tistega, na katerem je koča.

Kaj čem drugega, zagrizem še v zadnjo strmino (ki je absolutno nagravžna) in pridem na vrh. 1023 metrov nadmorske višine in tale fantastičen razgled:

vrh

Ena sama jebena megla. Nič se ne vidi! A smo se za to boril? Da bomo mokri, da nas bo zeblo in da bomo gledali meglo? Ah ja, bo že. Vsaj to, da sem na vrhu bil, lahko rečem…

Po poti nazaj se ni zgodilo nič pretresljivega, razen to, da me je še bolj napral dež in do avta sem bil že krepko moker. Danes pa me vse boli in zdi se mi, da imam malenkost vročine. Toliko o tem, da se me nič ne prime… :roll:

Ampak imeli smo se lepo.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark