Čuvaj zobé!
Zobje. Sami problemi so z njimi in skoraj vsak ima veliko za povedat o njih. Kot o vremenu. Jaz sem o tem pisal že kar nekaj časa nazaj, Volk je pred kratkim peljal Volkca na njegov prvi pregled, Katarina pa je pojamrala glede stanja svojih šestic.
Moj problem so petice (ne, zgornja slika ni moja). Enke, dvojke in trojke — se pravi sprednji zobje — so v redu, štirice večinoma tudi (eno sem izgubil v nesreči, ki je vključevala med drugim tudi bližnje srečanje s prilično trdo podlago), šestice, sedmice in osmice pa sicer imajo nekaj plomb, ampak ni panike. Ampak petice, te so pa katastrofalne. Na dveh dobim v kratkem prevleke (ta teden sem bil dvakrat pri zobarci, naslednji teden pa imam planiran še en obisk), tam kjer je štirica šla rakom žvižgat, pa še mostiček. Za kar bom seveda krepko počistil svoje žepe, denarnico, povšter, kozarec za piškote in kar je še takih mest, ampak ne bi zdaj o cenah zobozdravstvenih storitev…
Kaj je narobe z ljudmi, da dopustijo svojim otrokom, da si uničijo zobe? Razumem, da so bili nekdaj drugačni časi. Da ni bilo toliko pripomočkov za nego zobovja in storitev za le-tega popravilo. In da je bilo popolnoma razumljivo in običajno, da so ljudje relativno zgodaj izgubili zobé. Ampak zakaj hudiča je tako težko vsaj otroku privzgojiti primeren odnos do njegovih zob, če si že sam izgubil svoje? Vsi starši kar naprej trobijo “hočem, da imaš vse, česar mi nismo imeli”, ampak a zdravi zobje pa ne spadajo v to kategorijo? Azdravih zob mi pa ne privoščiš?
Kako težko je troka naučiti, da si pere zobe vsaj dvakrat dnevno, če že ne po vsaki jedi? Da se ne sme jesti čokolade? Da je treba redno hodit na preglede k zobozdravniku? Da zdravnik ni noben bav-bav? Da moraš k njemu takoj, ko te začne boleti?
Potem pa imaš ljudi, ki odlašajo z obiskom zobozdravnika v nedogled, dokler ni stanje že tako kritično, da slabše skoraj ne more biti. Pridejo v ordinacijo in rečejo “zob me boli,” pa zobar reče “kateri,” oni pa “ta, ta, ta in ta. Pa mogoče še ta.” In tako obdelajo vsaj pol ustne votline. In potem imaš ljudi, ki jim je v njihovih dvajsetih karies že pojedel zob, dva, tri. In ljudi v štiridesetih, ki so že čisto brez. Živa groza.
Torej vsi, ki imate otroke ali jih še boste imeli, dajte jim lepo prosim dopovejte, da je zdravje najpomembnejša stvar v življenju in zdravje zob še posebej. Naučite jih skrbeti za zobe in naj jih ne bo strah zobozdravnika. Za moje petice je že prepozno, ampak naj imajo vsaj otroci lepe in zdrave! Petice in vse ostale…
0%
Zapisal-a buba švabe v Petek, 14. september 2007 pod zdravje, bluzenje
) je malodane blessing. Imam sicer vse in še kar zdrave, sam niso ravno vzorno postavljeni in snežno beli. 
Pa jih redno ščetkam, ne kadim in (skoraj) ne pijem kave. Ne štekam. 
- in če že hočete - basket […]
Pa srečno z zobmi in zobozdravniki!
jaz sem morda me tistimi, ki o njih ne morem kaj dost zapisat. edino to: da so lepi, še dokaj beli, z dvema ameriškima plombama (bele barve - morda simbol svobode (beli golob thing)?
) 
in ja…že ne vem kolk let nisem bila pri zobozdravniku. verjetno se mi je nabralo malo kamna…pa modrosti mi rastejo ša kar in kar. tri imam. spodnji na desni je naredil mm zamik spodnjih dveh na sredini.
evo, to je to 
aja, pa umivam si ji 1 krat dnevno. če je sila 2 krat. sicer pa sočustvujem s tvojim problemom, moja dva (starša) + sestra imajo tud težav(ic)e.
p.s.: o tem —> Ampak zakaj hudiča je tako težko vsaj otroku privzgojiti primeren odnos do njegovih zob, če si že sam izgubil svoje? —–> sej pa ni težko. fino je, če začneš že na začetku dosledno: skupaj z njim si jih ščetkaš in otrok se na to navadi.
Komentar avtor Ameli — 14.09.2007 @ 15:41