brezveze sploh krneki

Nočni obisk

Poleti lahko rata svinjsko vroče, zato je včasih treba pustit čez noč okna odprta. Posledično se zgodi tudi, da ponoči brez povabila uleti kakšen kolega. Zadnjič se mi je zgodilo ravno to.

In tako jaz lepo vzamem v roke fotoaparat in se že pripravljam, da bi naredil prvi škljoc, ko se zverina kar naenkrat zadere:

“Ka te zíjaš, teslo mamino?! Ka še nisi níkol vido zelene kobilce?!”

Wau, si mislim, govoreča kobilca, in to celo z mariborskim naglasom.

“A ti znaš govorit?” sem vprašal.

“Ja seveda znam govorit, ka pa ti misliš! Daj povej, če si kaj mojo babo vido. Taka bolj mala je, pa črno pa rumeno rit ma.”

“Nikogar nisem videl.”

“Daj nea laži, sigurno je šla tu skozi. Maja! Kje si, Maja!!! Majaaaa!!! Prokleta prasica mala, tak sn jo fino naguzo od ozadi, zaj mi je pa zbežala, memo milo mater…”

“Ti, s kje pa si ti?” sem vprašal. “Si iz Maribora?”

“S Pohorja!”

“A s Pohorja celo? A si slučajno sosed od Bolfenka? Se mi zdi, da maš nekam podobno govorico.”

“Daj, samo nea mi omenjaj tega prasca hinavskega! Bla sma najboljša kolega, fse sma si delila, skupaj sma hodla na pir pa babe sma skupaj lovila. Potem se je pa prokleti satan proti meni obrno. Nič se ni več hoto z mano se družit, pa fse je za mano začel ponavljat, pa tri babe mi je spelo. Potem je pa prišo na radio pa je rato slaven, zaj ga pa že fsi poznajo. Mene pa nihče nea pozna! Fsak, ki me vidi, mi reče ‘ja, saj ti pa čisto tak ko Bolfenk govoriš.’ Memo milo mater! Jaz tak ko Bolfenk govorim? On tak govori kot jaz, ne pa jaz tak kot on!”

“No, to pa res ni lepo, da je Bolfenk tako slaven, ti pa ne.”

“Ja, saj to ti pravim, bumbar zagamani! Pa on sploh nič nea dela. Niič! Celi dan sámo f svojem rovu sedi pa čaka, kdaj bo kaka baba mimo príšla. Pa se dere ‘wuuuuuuu, prasica, daj pridi noter k meni na eno porcijo, wuuuuuu’. Tak bi ga fseko, da ne bi nič od njega ostalo!”

“No, no, tako se pa ni treba razburjat,” sem ga miril.

“Ki maš babe? Daj povej, ki so babe? Daj, daj, daj!”

“Nobenega drugega ni tu kot jaz. Sam tukaj živim,” sem rekel.

“Kak te nimaš babe? Daj nea se zajebavaj z mano, povej, ki maš babe? Ki so babe, memo milo mater! Pa kaj zaj delaš tu s tem fotoaparatom? Nehaj me fotografirat, ko se mi že fse v glavi vrti od bliskanja!”

“To delam fotografije za na blog. Na internetu bom objavil. Boš postal slaven.”

“Pa ka si ti nor malo! Da ne bi slučajno res, ko te’om tožo, memo milo mater!”

“Pa saj si rekel, da bi rad bil slaven.”

“Ka si vdarjen v glavo malo, al ka ti je? Bolfenk je slaven, ne pa jaz!”

“Ampak, če si pa rekel…”

“Nič nisn reko! Jaz sámo nočem, da je Bolfenk slaven, ne pa da sn jaz tudi. Daj potegni mi ga.”

“Kaj?”

“Potegni mi ga malo. Čisto malo.”

“Ja kje si pa še to videl?”

“Pa daj no. Sámo malo mi ga potegni. Na hitro mi ga daj.”

“Ne.”

“Pa zakaj si tak? Daj malo mi ga sámo potegni, no…”

“Ne.”

“Daj, potegni mi ga…”

“Pa ne bom ti ga potegnil no, pa nehaj že s tem.”

“Potem pa idi v kurac! Memo milo mater…”

In je šel. Samo eno slikico sem še na hitro naredil, potem ga¹ pa nisem več videl.

Za vse, ki jih mama in ata nista imela rada, seveda mi je jasno, da je osebek na sliki ženskega spola, zgodbica je pa izmišljena. Kobilice v resnici ne znajo govoriti.[nazaj]