brezveze sploh krneki

Dobro nam kaže

Z vlakom se rad vozim. Ker skoraj vedno spoznaš koga zanimivega in ni nikoli dolgčas. Zadnjič na primer sem se iz Ljubljane domov peljal z Olympus Expresom — pretirano visokoleteče in nasploh neprimerno ime za staro, razpadajočo in slabo vzdrževano podrtijo od vlaka –, ki vozi od Ljubljane do Soluna in nazaj, pa so v moj kupe nabasali eni Makedonci.

Trije so bili, vsi mladi nekaj čez dvajset, vsi študenti. Oziroma en študent in dve študentki. Cel mesec so z vlaki rajžali po Evropi — menda so bili v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Španiji, na Portugalskem pa verjetno še kje –, pa so se zdaj vračali nazaj v Skopje. Ampak večji del pogovora je tekel o drugih témah.

Ivan, študent prava, se je razgovoril o politični situaciji v Makedoniji, divji privatizaciji, mafijskemu načinu vodenja države in slabem stanju gospodarstva. Mi se radi primerjamo z Avstrijo, Nemčijo, Francijo in jokamo, kako so naše plače pol nižje, cene pa bolj ali manj enake, če ne še višje. Ampak pazi to, cene niso kaj dosti drugačne niti v Makedoniji, plače pa imajo za zjokat smešne. 220€ je povprečna, 75€ pa minimalna. Petinsedemdeset evrov na mesec! S tem denarjem nekateri živijo tam doli! Ko sem omenil, kako je s plačami pri nas, se je tip moral iti skulirat na sveži zrak, drugače bi do konca popenil.

Ena od punc je bila študentka strojništva — imena si nisem zapomnil, nekaj čudnega je bilo — in se ji je zdelo strašno zanimivo, ko sem povedal, kje delam. Potem mi je razložila vse o makedonskem elektroenergetskem sistemu. Makedoncev je dva milijona — toliko kot nas –, porabijo pa manj elektrike, kot je proizvede naša nuklearka. Trikrat manj je porabijo, kot je porabimo mi. Z drugimi besedami to pomeni, da imajo trikrat manj industrije. Vse fabrike, ki so jih imeli, so šle v franže in si še do zdaj niso opomogle.

V glavnem kar precej dobro nam gre, samo primerjati se moramo s pravimi državami. Neverjetno, še manj kot dvajset let nazaj smo bili v isti federaciji, zdaj pa, kot da smo na različnih planetih. No ja, tudi takrat so bile razlike, in to precejšnje, bolj ali manj v korist Slovenije, ampak mi smo v zadnjih petnajstih letih prišli hudo daleč — dalj, kot se mogoče marsikdo zaveda — medtem ko oni stojijo na mestu in so še vedno tam, kjer smo mi bili recimo leta 1992. Pa mi še vedno napredujemo z veliko hitrostjo, pri njih pa se nič ne premika na bolje. Vsekakor ni bilo popolnoma nič samoumevno, da smo dejansko prišli do tu, kjer smo zdaj in čisto lahko bi se obrnilo tudi precej drugače. Lahko smo strašno veseli, da imamo samo pol nižje plače kot v Franciji.

Mimogrede, pričali smo srpski, kakopak. Makedonski jezik je totalno nerazumljiv, pa če se postaviš na glavo, piješ pir, žongliraš z gorečimi kiji in pôješ marseljezo, vse istočasno. Enostavno ne gre. Njim je pa menda slovenski jezik enako vesoljski. Pa smo enkrat bili v isti državi.