brezveze sploh krneki

Nekaj o usodi in naključjih

Zadnjič sem bral knjigo z naslovom “Kratka zgodovina skoraj vsega” avtorja Billa Brysona, pa sem začel malo razmišljat. Če bo kdo bral, knjiga govori — kot pove že naslov — o skoraj vsem. O vesolju, času, življenju in nasploh o vsem, o čemer se splača filozofirat. In to na zelo poljudnoznanstven način.

Bill Bryson - Kratka zgodovina skoraj vsega

Vesolje je veliko. Zelo veliko. V bistvu je tako zelo neverjetno gromozansko, da si človek ne more predstavljat niti tega, da bi si sploh kdo lahko predstavljal, kako veliko je. Hočem reči, da je res zelo veliko.

Vsa snov v vesolju je sestavljena iz atomov in atomi so sestavljeni iz subatomskih delcev in ti delci so narejeni iz še manjših delcev. Ti osnovni delci so nepredstavljivo majhni in tudi nepredstavljivo veliko jih je. Mislim, res majhni so in res veliko jih je. Ampak ne glede na to, da si njihovega števila ne moremo niti predstavljati, le-to ni neskončno. Če bi vedeli, koliko je delcev, bi lahko njihovo število zapisali na papir.

Tudi starost vesolja si težko predstavljamo. Vesolje je res zelo zelo staro. Ampak spet ne neskončno staro. Enkrat v davni preteklosti se je vse skupaj začelo. “Kaj pa je bilo pred tem”, bo kdo vprašal. Ja nič, saj čas ni linearna zadeva, kot tudi ne prostor. Takrat na začetku je bilo celotno vesolje, stisnjeno v eno samo točko, iz katere se je v nekem trenutku začel širiti prostor in čas. Zunaj te točke ni bilo ne časa ne prostora. Vse, kar je bilo, je bila ta točka.

Skratka vesolje (se pravi prostor in čas) se je enkrat začelo in se od takrat naprej s spremenljivo hitrostjo širi. Snov ne more nastati iz nič in tudi ne more izginiti v nič, kar pomeni, da je bilo v vesolju že takoj na začetku enako število osnovnih delcev, kot jih je danes, samo drugače so bili razporejeni.

Zdaj pa si poglejmo vesolje še malo drugače. Vesolje in vse, kar obstaja v njem, si lahko predstavljamo kot en ogromen — ampak res zelo ogromen — avtomat oziroma sistem. V vsakem trenutku je ta avtomat v nekem stanju, ki je enoznačno določeno s položajem vseh osnovnih delcev v njem. Možnih stanj je neskončno, ker je sistem zvezen, ampak za potrebe razumevanja si lahko predstavljamo tudi, da je diskreten in potem je število stanj res zelo zelo veliko ampak vsaj končno število. Pa to niti ni važno.

Medtem ko teče čas, vesolje prehaja iz enega stanja v drugega. Iz ene konfiguracije vseh osnovnih delcev v drugo. Če je bilo vesolje v enem trenutku v nekem stanju, bo v naslednjem trenutku v novem stanju, ki bo malo drugačno od prejšnjega, in v naslednjem trenutku spet v novem stanju in tako naprej. Spet, to se dogaja zvezno, lahko pa si predstavljamo tudi, da je diskretno oziroma, da je čas kvantiziran.

Vesolje je kavzalni sistem. Kavzalni sistem je tak sistem, v katerem pride najprej vzrok, potem pa posledica. To se zdi na prvi pogled tako trivialno očitno, da je skoraj smešno, ampak matematiki in drugi teoretiki si znajo marsikaj čudnega izmisliti, zato je treba to posebej poudariti. Vesolje je kavzalni sistem. Če dvignem jabolko in ga spustim, bo padlo na tla. Vzrok in posledica, vedno v tem vrstnem redu.

Vesolje je tudi determinističen sistem. To pomeni, da kadar je sistem v nekem stanju, bo pri istih vhodnih parametrih vedno prešlo v isto naslednje stanje. Jabolko, ki ga dvignem in spustim, bo vedno padlo na tla. Naslednje stanje sistema je torej odvisno samo od trenutnega stanja in zunanjih vhodov. Ker pa je vesolje res zelo ogromen in vseobsegajoč sistem, nima zunanjih vhodov, ker pač nima nečesa, čemur bi rekli zunanjost. Se pravi, stanje, v katerega bo prešlo vesolje v naslednjem trenutku, je odvisno samo od njegovega trenutnega stanja.

Torej, če povzamem, trenutno stanje je vzrok in naslednje stanje je posledica. Vzrok enoznačno določa posledico. Če je vesolje zdaj v stanju, v kakršnem pač je (vzrok), bo v naslednjem trenutku v točno določenem drugem stanju (posledica). In to naslednje stanje bo takrat postalo vzrok za naslednjo spremembo stanja in to potem spet za naslednjo in še naslednjo in tako naprej v nedogled.

Gledamo pa lahko tudi v drugi smeri. Stanje, v katerem je vesolje zdaj, je posledica stanja, v katerem je bilo v prejšnjem trenutku in čisto ničesar drugega. In ta vzrok je v tistem trenutku bil posledica prejšnjega stanja in ta posledica prejšnjega in ta posledica prejšnjega in tako naprej. Oziroma nazaj. Vendar ne v nedogled, ampak samo do začetka!

Konfiguracija vseh osnovnih delcev snovi v vesolju v času nič je bilo začetno stanje, iz katerega se je vse začelo. Ker je vesolje kavzalen in vseobvsegajoč determinističen sistem brez zunanjih vhodov, je začetno stanje enoznačno določalo stanje v naslednjem trenutku, posledično pa tudi stanje v naslednjem trenutku in potem tudi naslednje stanje in še naslednje in tako naprej. V neskončnost.

Skratka to, kako so se osnovni delci razporedili v času nič, je že popolnoma natančno določilo zgodovino poteka celotnega vesolja. Že takrat je bilo določeno gibanje vsakega osnovnega delca za ves čas obstoja vesolja tako v preteklosti kot tudi v prihodnosti. Določeno je bilo vse, kar se je že in kar se še bo zgodilo kjerkoli v celem vesolju. Vse, tudi jaz in ti, vsak gib vsake moje mišice, vsaka moja misel, celotno življenje vsakega posameznika, vsakega živega bitja in vsakega kamenčka in delca prahu, vse je bilo vnaprej določeno z začetno razporeditvijo osnovnih delcev v tistem trenutku, ko se je z velikim pokom začel čas in prostor.

Se pravi naključja ne obstajajo, vse je bilo že zdavnaj zapisano v zvezdah. Tudi to, da sem jaz zdaj tukaj in pišem to besedilo. Tudi to, kje bom jutri in koga bom poznal naslednje leto. In tudi to, kdaj bom umrl in točno koliko časa bo trajalo, da se bo moje telo spremenilo nazaj v prah. Nekateri temu rečejo usoda, drugi božja volja, spet tretji pa absolutni determinizem.

Kakorkoli že, vse, kar se zgodi, je indirektna posledica tistega začetnega stanja v času nič in vsa naključja, za katera se zdi, da se dogajajo, in vsa svobodna volja, za katero se zdi, da jo imamo, ni nič drugega kot iluzija in produkt dejstva, da je vesolje in število stanj, v katerih se le-to lahko znajde, res tako zelo zelo nepredstavljivo gromozansko.