Gremo dalje

Ne vem ali so portal Siol.net v nekem trenutku naenkrat uničili ali je sam od sebe počasi degeneriral v to, kar je do danes ostalo od njega, dejstvo pa je, da zadeve že nekaj časa ne štimajo več. Zadnje čase pa postaja vedno bolj jasno, da ni nič več drugega kot navadno trobilo vladajočega režima. Mene je sram objavljati tukaj, zato blog selim k drugemu ponudniku, na wordpress.com. Vem, da že leta nisem več skoraj nikomur zanimiv, vem pa tudi, da me par firbcev vseeno še vedno spremlja, tako da če hočete, si posodobite RSS bralnik ali zaznamke ali povezave ali kakorkoli ste že prišli do sem. Nov naslov je [IZBRISANO]

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark
Objavljeno v bluzenje. 7 komentarjev »

Tura št. 18

Dve leti nazaj sem rekel, da bom odpeljal vseh 30 tur, opisanih v našem lokalnem kolesarskem vodniku. Da dolgo zgodbo skrajšam v en stavek: ni šlo po planu. Tisto poletje mi je uspelo zvoziti samo 6 izletov, lani pa vsega skupaj celih 0 (z besedo je to nič). Zadnji je bil tale. Žalostno, ampak recimo, da sem imel olajševalne okoliščine.

Letos sem pa že za 1 boljši kot lani. V nedeljo sem odpeljal turo št. 18, ki je menda celo ena težjih v vodniku. Vinogradniška kolesnica se imenuje, 40km gor in dol po Krškem gričevju. Jaz sem temu dodal še slabih 10km v vsako stran, da sem sploh prišel od doma do začrtane trase in nazaj, tako da sem nabral skoraj 60km in okoli 1150 višinskih metrov.

V grobem gre tura čez hribčke in doline od Rake do Primoža in po drugih hribčkih in dolinah nazaj. Pokrajina je gričevnata, na sončni strani vsakega hribčka je vinograd, na drugi strani je hosta. Vmes je tu in tam kak travnik ali njiva. V dolinah ni ničesar, vse vasi so razpotegnjene po slemenih. Najvišja točka je samo nekaj čez 500m (najnižja malo pod 200), ampak ravnine ni praktično nič. Ali gre gor ali dol, vmesne variante ni.

Štartal sem zgodaj zjutraj. Ta dan je bila napovedana huda vročina, pa sem hotel priti domov že kar kmalu dopoldne. Računal sem 60km, povprečje okoli 15 na uro, štiri ure nimam kaj delat, enkrat malo po deseti bi moral biti doma. Kako se je to končalo, bo hitro jasno.

Najprej sem se povzpel čez Leskovec do grada in mavzoleja nad njim, od kjer je pogled takšen:

Jutro nad Krško-Brežiškim poljem.

Jutro nad Krško-Brežiškim poljem.

Nazadnje, ko sem bil na gradu, so tam še živeli ljudje. Potem so jih izselili, češ da bodo grad obnovili in bo notri ne vem kaj vse lepega in bleščečega. Danes vse skupaj zgleda enako kot pred dvema letoma, samo da je okolica še bolj zaraščena, kakšno okno več je razbito in vhod je trdno zaprt z železnimi vrati. Toliko o prenovi.

Tudi okoli mavzoleja je vse poplnoma zapuščeno in zaraščeno.

Tudi okoli mavzoleja je vse poplnoma zapuščeno in zaraščeno.

Iz Leskovca se cesta vzpne na Golek. Že tu so praktično samo vinogradi in zidanice.

Vinograd.

Vinograd.

Vinograd.

Vinograd.

Obveznega kristusa sem hitro rešil. Ljudje so tod hudo verni. Za vsakim ovinkom je kakšen.

Obveznega kristusa sem hitro rešil. Ljudje so tod hudo verni. Za vsakim ovinkom je kakšen.

Fajn razgled.

Fajn razgled.

V Ivandolu sem se končno priključil opisani trasi. Med vinogradi sem se spustil čez Nemško Goro do Brezovske Gore1, potem mimo Ajdovske jame na Vrhulje in dol do Ravni. Tam se pa začne najlepši del ture. Mimo cerkve in vinske kleti do konca asfalta, potem pa za par kilometrov na makadam med vinogradi in skozi gozd.

Med vinogradi.

Med vinogradi.

Cesta je tu večinoma ravna2, malo se spusti, skoraj nič ne gre v hrib. Ko je konec vinograda, nadaljuje po hosti. Podlaga je dokaj solidna, samo tu in tam čez cesto visijo robide, ker očitno nihče ne čisti. Je treba pazit, da ne zapneš. Na koncu hoste je vas. Da ljudje v teh koncih mislijo resno, se pozna že po krajevnih imenih:

Dobrodošli na Pijani Gori. Hik.

Dobrodošli na Pijani Gori. Hik.

S Pijane Gore se cesta spusti v dolino. Makadam je tu bistveno slabši. Mehek, z velikimi kamni in celimi kanjoni od dežja. Vodnik priporoča treking kolo, ampak meni se zdi, da bi s tankimi gumami na tem odseku bolj tanko piskal.

Pokrajina je pa v dolini še lepša kot zgoraj. Za spremembo tu ni vinogradov ampak samo gozdovi in travniki in vmes ena kmetija. Vmes pot prečka tudi traso novega daljnovoda, ki naredi pokrajino malo manj lepo, ampak od nečesa je le treba živet.

Novi daljnovod. Tale steber bo moral še nekaj žgancev pojest, da bo zrastel do konca.

Novi daljnovod. Tale steber bo moral še nekaj žgancev pojest, da bo zrastel do konca.

Iz te idilične dolinice3 je samo še kratek vzpon do Rake, kjer je dejansko opisan začetek in konec ture. Raka je največji kraj na tej trasi. Imajo najmanj tri, če ne štiri gostilne, šolo, veliko cerkev in župnišče. Nasploh je Raka kar lepo urejena vas.

Proti Raki.

Proti Raki.

V Raki sem se samo na hitro ustavil in natankal, potem pa dalje. Ura je bila že pol devet, jaz pa pravzaprav šele na izhodišču. Prepočasen sem, prevečkrat se ustavim vmes. Ampak po drugi strani to ni dirka ampak izlet.

Kakorkoli že, iz Rake gre trasa čez Podulce do Zabukovja, tam pa dvakrat desno in mimo hiš na makadam med travnike in v gozd. Čista lepota! Na drugi strani hoste je vas, ki se ji reče Brezovo, tam greš samo čez cesto, naslednji kilometer je pa za izletnika resno zajeban. Kakih sto vertikalcev je do vasi Križe, to si lahko vsak sam izračuna, koliko je povprečen naklon.

Ampak jaz sem bil trmast in sem lepo počasi navil do prve ravnine brez ugovarjanja. Je pa teklo z mene v potokih. Ura je bila že kar pozna, tam nekje proti deveti zjutraj, vročina pa vsako minuto hujša. Na koncu klanca pa še ni čisto konec vzpenjanja. Cesta gre potem malo gor, malo dol, pa še malo bolj gor čez Osredek, Veliko Hubajnico in Malo Hubajnico4.

Tale fotka je optična varka. V resnici ravnine ni nobene.

Tale fotka je optična varka. V resnici ravnine ni nobene.

Tole je pa že bolj podobno dejanskemu stanju. Hribčki z vinogradi.

Tole je pa že bolj podobno dejanskemu stanju. Hribčki z vinogradi.

Zanimiva hiška. Pa ni nobena izjema, takšna arhitektura je kar značilna za te kraje. Spodaj zidano (po možnosti tudi vkopano v zemljo), zgoraj pa leseno, takšne so vse zidanice. Lepo, da ljudje ohranjajo stare navade, tudi ko delajo nove bajte.

Zanimiva hiška. Pa ni nobena izjema, takšna arhitektura je kar značilna za te kraje. Spodaj zidano (po možnosti tudi vkopano v zemljo), zgoraj pa leseno, takšne so vse zidanice. Lepo, da ljudje ohranjajo stare navade, tudi ko delajo nove bajte.

Iz Hubajnice sledi še zadnji vzpon do najvišjega hriba na turi, na Primoža. Na tej točki sem že kar konkretno klel, kaj se imam toliko za obirat, da potem po najmočnejšem soncu grizem v klance. Ob šestih, ko sem štartal, je bilo še prijetno hladno, ob sedmih je bilo soparno in je začelo ratovat vroče, ob osmih je bilo že na robu vzdržnosti, ob devetih so psi nehali lajati name, od desetih naprej so me pa še muhe pustile pri miru. In v takem vremenu sem jaz lezel na teh 540m velik hrib.

Ampak je šlo in evo mene na Primožu. Sicer so me psi, krave in ljudje čudno gledali, kaj neki počnem, ampak ko jih šljivi.

Ampak je šlo in evo mene na Primožu. Sicer so me psi, krave in ljudje čudno gledali, kaj neki počnem, ampak ko jih šljivi.

S Primoža bi se lahko spustil direkt v dolino, ampak tura pelje še okrog Dedne Gore5. Ker je zanimiva cesta, ki gre točno po vrhu grebena, pogled na sosednji breg je pa naravnost fascinanten. Še zdaj ne vem, zakaj se nisem ustavil in slikal. Potem sem malo zgrešil, ker bi menda moral na vrh hriba, jaz pa sem šel po cesti okoli, ampak po moje nisem veliko zamudil. Sem se pa ustavil na enem križišču, kjer so lokalni jagri očitno tako ponosni, da se v eni točki srečajo ozemlja petih lovskih družin, da so tam celo postavili eno ceremonialno lovsko prežo, ki jo prodajajo kot znamenitost:

Lovska preža na peteromeji.

Lovska preža na peteromeji.

Kakorkoli že, cesta gre od tam najprej po slemenu, potem okoli hriba, nato se spusti v eno vmesno dolinico, potem nazaj gor na drugo stran, na koncu se pa spusti v taglavno dolino Impoljskega potoka. Tam pa nagrada za vse trpljenje:

Ribnik.

Ribnik.

Ribnik.

Ribnik.

Postrv na žaru.

Postrv na žaru.

Ribnik je majhen, ampak lep in dobro urejen, gostilna je pa znana po ribah. Pa prijazni so. Tja sem prišel skoraj eno uro preden kuhinja začne delat, ampak je teta vseeno samo za mene spekla postrv. Ki je bila vrhunska, z lahkoto najboljša, kar sem jih kdaj jedel. Lahko samo priporočam. Imenuje se enostavno Gostišče ob ribniku. V Dolenjih Impoljah je, če bo kdo iskal. Na glavni cesti Sevnica-Krško je v križišču tabla.

Od tam me je čakala samo še pot nazaj domov. Do Zavratca je cesta skoraj ravna, samo na koncu se malo vzpne. V Zavratcu potem levo proti Rovišču, na naslednjem križišču spet levo proti Planini, skozi Smečice ravno in na Veliki Trn. To je skoraj vse klanec. Od istega križišča pred Planino do cerkve na Velikem Trnu je 1.7km in okoli 200m višine. Povprečje je okoli 11 ali 12%! To in dejstvo, da je bila ura že krepko čez poldne, temperatura pa kakih 34°C, pomeni, da sem se matral. Dihal na škrge in teklo je z mene. Na eni točki me je tako zalilo, da sem že mislil, da so se mi možgani stopili in počasi tečejo dol po čelu. Saj mogoče so se mi pa res.

Malo počitka pod eno lipo.

Malo počitka pod eno lipo.

Ampak z malo muke je vendarle šlo in sem prilezel na ta famozni Veliki Trn. Na vrhu je kot naročeno ena lepa cerkev, zraven pa britof, za vsak slučaj.

Cerkev na Velikem Trnu.

Cerkev na Velikem Trnu.

Od tam pa praktično samo še spust. Najprej Mali Trn, potem Kalce in Nemška Gora, v Ivandolu pa konec klobase. Čez Golek in Leskovec sem se spustil po isti poti, po kateri sem zjutraj lezel gor.

Končno spet domači dimniki.

Končno spet domači dimniki.

Bilo je fajn (večinoma), bilo je naporno (še bolj večinoma), bilo je vroče (zelo), trajalo je dlje, ko sem mislil in domov sem prišel zmatran (kar precej). Evo še trasa ture na bikemapu. Okoli 40km in 1050 višinskih metrov (tako piše v vodniku, bikemap zadnje čase nekam čudno računa višine), jaz sem, kot rečeno, dodal še dobrih 15km čez hribe in kakih 100 ali 150 metrov višine, da sem prišel od doma do tja in nazaj.

Zemljevid ture št. 18.

Zemljevid ture št. 18.

  1. vsaka druga vas je nekakšna gora[nazaj]
  2. relativno, čisto ravno ni nikjer[nazaj]
  3. minus daljnovod[nazaj]
  4. zanimivo, tukaj ko so pa že malo bolj hribi, pa ni več nobene gore[nazaj]
  5. opa, spet ena gora![nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Druga polovica

Še druga polovica zadnje rolce filma. Na njej je vse od izleta do familije do random škljocev. Neverjetno, kako težko zna biti napolniti cel film s 36 posnetki.

Škocjan. Tale je edina, ki ni direkt s filma, ampak sem naredil dva skena in združil. Neverjetno, kaj vse zajame film. Na digitalu je tale fotka izpadla tako, da sem imel čisto črno silhueto pokrajine, če sem pa spremenil nastavitve, da je bila pokrajina vidna, je bilo pa nebo popolnoma belo.

Škocjan. Tale je edina, ki ni direkt s filma, ampak sem naredil dva skena in združil. Neverjetno, kaj vse zajame film. Na digitalu je tale fotka izpadla tako, da sem imel čisto črno silhueto pokrajine, če sem pa spremenil nastavitve, da je bila pokrajina vidna, je bilo pa nebo popolnoma belo.

Škocjan. Oziroma tam blizu.

Škocjan. Oziroma tam blizu.

Ena naključna stena. Ne vem, menda mi je bila tekstura fajn.

Ena naključna stena. Ne vem, menda mi je bila tekstura fajn.

Tole je pa nekje ob poti na sprehodu na Grmado.

Tole je pa nekje ob poti na sprehodu na Grmado.

Graben.

Graben.

Peso. Neverjetno, ISO 25 film je tako počasen, da je slikanje s 135mm objektivom tudi na močnem soncu že praktično na robu, ker dobiš že skoraj predolge čase!

Peso. Neverjetno, ISO 25 film je tako počasen, da je slikanje s 135mm objektivom tudi na močnem soncu že praktično na robu, ker dobiš že skoraj predolge čase!

Pečemo potičke. Objektiv 50/1.4 skoraj čisto odprt, pa sem v senci komaj še dobil par nestresenih fotk.

Pečemo potičke. Objektiv 50/1.4 skoraj čisto odprt, pa sem v senci komaj še dobil par nestresenih fotk.

Mene je pa malo sram.

Mene je pa malo sram.

Na tejle sem falil fokus, ampak mi je tako simpatična, do je je škoda stran vreč.

Na tejle sem falil fokus, ampak mi je tako simpatična, do je je škoda stran vreč.

In ko le prideš do 36 posnetkov, je na filmu vedno prostor za še enega. Da ne gre v nič, je treba še z okna eno fotko.

In ko le prideš do 36 posnetkov, je na filmu vedno prostor za še enega. Da ne gre v nič, je treba še z okna eno fotko.

  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark

Adox CHS in stand development

Na izletu so nas zajebali, ko niso pustili v jami fotkat s stativi in potem mi je par mesecev ostal v aparatu na pol poslikan film. No, končno mi ga je ratalo poslikat do konca, ga razvit in poskenirat. Spodaj je prva polovica rolce.

Razvijal sem tokrat drugače kot zadnjič. Kemikalije sem namešal frišne. Belih pikic je še nekaj, ampak bistveno manj. Očitno sem takrat res imel onesnažen fiksir ali kaj takega. Tokrat sem mogoče slabo opral menzuro, v kateri sem ga mešal, ali kaj vem, zakaj se je še vedno pojavilo nekaj teh malih pikic. V vsakem primeru je napredek opazen.

Torej razvijal sem po drugem postopku. Najprej sem film “opral” v navadni vodi (prewash). Ven je prišla ena taka temno modra tekočina. Ne vem, če je to k čemu kaj pripomoglo. Naj bi bilo dobro proti zvijanju filma. Potem sem vlil noter malo bolj razredčen razvijalec (Adonal v koncentraciji 1+100), pol minute mešal, nato pa pustil eno uro, vse točno pri 20°C. Temu se reče “stand development”. Ker pač pustiš, da stoji eno uro ali kolikor pač že. Kot prekinjevalec sem uporabil navadno vodo in ne namenskega prekinjevalca (tako piše v navodilih na škatlici od filma), fiksiral sem pa normalno v Adofixu 1+9 kakšnih pet minut.

Z rezultati sem zelo zadovoljen. Pri tem načinu razvijanja brez mešanja potegneš iz filma res največji možni dinamični razpon, sicer za ceno zmanjšanega kontrasta1 in verjetno malo ostrine, posledično je pa tudi zrno zelo zelo fino oziroma neizrazito. Pri roki sem imel sicer samo poceni flatbed skener, ki ne zna niti prav fokusirati na ravnino filma, ki ga skenira in zato naredi precej mehke skene, tako da ne vem, ali je zrno res tako fino ali je to zaradi slabega skenerja, ampak fotke so res čisto gladke kot steklo. Pa tudi čeprav ostrina skena ni dobra, detajli vseeno so in se jih da lepo potegnit ven z USM ostrenjem. Zrna se pa po ostrenju še vedno skoraj ne vidi.

Fotke (klik odpre večjo):

Črni kal.

Črni kal.

Črni kal, druga stran.

Črni kal, druga stran.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

Koper.

  1. hvalabogu za skenerje in računalnike[nazaj]
  • Google Bookmarks
  • Google Buzz
  • Google Gmail
  • Google Reader
  • Facebook
  • Twitter
  • Share/Bookmark